Odgovori: pomoč prijateljici

Pregled teme
Uroš Drčić
MajaG007 je napisal/a:
Pozdravljeni,

ja, je mogoče. Preizkušeno v svetovanju in zasebno. Pravkar se ukvarjam s tem, da pripravim članek na to temo ali kako delavnico. Ker v svetovanju vidim koliko ljudi trpi, ker ohranjajo določene stare manj kvalitetne odnose, manjkajo pa jim orodja kako poiskati nove potencialne prijatelje ter kako take odnose potem vzpostaviti in vzdrževati. Vzporedno s tem gre običajno tudi spoznavanje sebe, saj je na tak način lažje doseči pogoje za kvalitetno prijateljstvo: vzajemno emocionalno pomembnost, empatijo, dobronamernost, iskrenost, zaupanje. Iz teh pogojev zraste ta dragocena dobrina - bližina :). Pogosto trčimo od dejstvo, da drugim lahko dovolimo, da nas imajo radi samo toliko kolikor imamo radi sami sebe.

Lep pozdrav,
Uroš
Citiraj
MajaG007
Gospod Drcic,

Zanima me odgovor na vase vprasanje "Ali je mogoče v odrasli dobi najti nove odlične prijatelje?"

Hvala
Citiraj
Ilonina
Valeska,

tu zadaj so tako močni psihološki (obrambni) mehanizmi, da noben nasvet, nobeno prigovarjanje in poslušanje in spodbujanje ne pomaga. Prijateljici "pomagaš" le s tem, ko jo poslušaš, kot ti je napisal terapevt, da se ona spiha, nate strese svoj stres, stisko, obup, vse, kar bi morala uporabiti za drugačno početje, a tega ni zmožna. S tem pa ji v resnici sploh ne pomagaš, temveč ji pomagaš ohranjati status quo = nič ji ni treba narediti, ko je pa prehudo, se pa spiha pri tebi in gremo dalje za iste pare.

Povedano drugače: kot bi alkoholiku "pomagala" s tem, da bi mu nalivala šilce za šilcem žganja.

Prepričana sem, da gre pri tvoji navezanosti na to prijateljico za nekaj nezdravega, sicer bi namreč ta odnos (ki te v resnici izrablja in izpija) prekinila ali pa postavila tako trdne meje, da ne bi nikoli več poslušala o njenem možu ipd. Prijazno bi ji povedala, da boš ob tej temi zapustila pogovor (prekinila tel., odšla iz prostora ...), in če se tega ne bi držala, bi to RES naredila. Potem bi te prijateljica bodisi "odpikala" ali pa se ti prilagodila - in odnos bi bil zate bolj vzdržen.

Tu je še eno vprašanje: koliko ti potrebuješ njeno dramo. Na prvi pogled se lahko zdi zoprna, te izmuči, nervira ... A za to, kar počnemo, imamo vedno razlog, in ta razlog je "psihološka korist". Npr. potreba po adrenalinu, drami. Kdor te potrebe nima, ne bo dolgo prenašal takega vpletanja v teater drugih ljudi. Bo postavil meje ali pa bo zapustil odnos. Tako da - tu je prostor zate, da se poglobiš vase: Kaj ti v resnici pomeni prijateljica? Kaj imaš ti od vajinega odnosa? Zakaj ostajaš njena "zaupnica", čeprav vidiš, da ne drži besede? Od kod si navajena, da rešuješ druge in da misliš, da lahko vplivaš nanje? Itd. ...

Dinamiko vajinega odnosa lahko spremeniš samo TI. Ona je pregloboko. Seveda bi se lahko tudi ona izvlekla iz vsega tega (vključno z zakonom), če bi uvidela, da ima problem, in če bi si poiskala psihoterapevtsko pomoč. Brez tega pa, kot ti piše Potrpljenje zgoraj, NI ŠANS.

Ne pišem ti na pamet. Sem dala to skozi in tudi psihoterapijo in ogromno prebrane tovrstne literature. Tudi jaz sem imela tako "prijateljico" in se še dobro spomnim, kaj me je gnalo, da sem se ji pustila nategovati kot elastika. Občudovala sem jo, mislila, da jo imam rada (v resnici to ni ljubezen), celo mislila, da ima ona rada mene (hahaha - saj me je imela, toliko kot imaš rad lavor, ko te pritisne bruhat), predvsem pa sem neskončno želela verjeti vanjo, v njene besede, v to, da je res tako dobra (kot se je delala). In godilo mi je, da mi tako zaupa! Nisem sprevidela, kot ti zdaj ne sprevidiš, da sem bila njen pljuvalnik, sredstvo, nič več kot to!

Prišlo je do tega, da je zapustila moža in družino. Bila sem še dalje njena blazina, praznike je lahko preživljala z nami, da ne bi bila osamljena ... vedno na dosegu roke, klepeta, tel. klica ... Pokasirala sem vse sovraštvo njenih odraslih otrok in vso patologijo, ki se je v tej družini kotila desetletja. Bila sem dobesedno njen strelovod. In ko me je počrpala in pokazala svoj pravi obraz (in to ne prvič, ampak človek gre pač večkrat na led ...) in sem ji enkrat samkrat postavila mejo - je bilo "prijateljstva" konec. Našla si je novo žrtev, ki pa se po dveh letih že opoteka pod njeno "težo" in se ji že svetlika, za kaj pri tej "krasni, pridni, prijazni, mili" osebi gre.

Slej ko prej se boš morala naučiti ene ključnih življenjskih lekcij, ki je žal ne slišimo v šoli in večinoma tudi doma ne: spremeniš lahko le samega sebe. Rešiš lahko le samega sebe.

Prvi korak v to smer je, da prijateljici nehaš "nalivati žganje".

Ne trdim, da je lahko in da ne boli. Pa še kako boli. Ampak ko se zares zaveš, za kaj gre in v kaj si bil vpleten in kako si k temu sam prispeval, narediš ogromen korak proti zrelosti in zelo zmanjšaš tveganje, da se ti isto ponovi s kom drugim.

Srečno!
Citiraj
valeska
Hvala vam za odgovor. Sem že velikokrat naredila,kar ste svetovali,ampak nekako vedno nanese pogovor na njen zakon,zato sem tu že skoraj obupala. Me pa zanima,kaj bi dejansko naredili v njenem primeru? Vem,da je težko,res razumem,ampak vseeno.
hvala
Citiraj
Uroš Drčić
valeska je napisal/a:
Spoštovani,

Na vprašanje kaj narediti, bi vam odgovoril: odvisno kaj je vaš cilj.

1. cilj: da prijateljica reši svoj notranji konflikt in zaživi polno, zadovoljno življenje. V tem primeru ste že v izhodišču praktično obsojeni na neuspeh. Še več. Videti je, da ste skupaj s prijateljico in njenim možem zapleteni v ponavljanjoče destruktivne vzorce vedenje, čutenja in mišljenja. Te vzorce imenujemo psihološke igre. Na zunaj jih lahko vidimo tako, da se akterji izmenjujejo v vlogah dramskega trikotnika (žrtev, rešitelj, preganjalec). Zakon teh iger je, da tisti, ki igra rešitelja (vi) tistemu, ki igra žrtev (prijateljica) preganjalca (mož), ne konča s pričakovano nagrado, ampak se sam znajde v vlogi žrtve (vi) novega preganjalca (prijateljica, ki vas krivi za razpad zakona). Skratka zapletena psihološka ceremonija. Če želite bolje razumeti svojo vlogo v njej, vam priporočam tale vir: Ian Stewart - Sodobna transakcijska analiza, Poglavje 24: Zakaj ljudje igrajo igre in Poglavje 25: Kako prenehati z igranjem iger.

2. cilj: omenjenih 90% znižate na 10%. To bi pomenilo, da v komunikaciji ne sledite več prijateljici, ki vas iz vloge žrtve vabi v vlogo reševalke. Seveda brez cilja zares rešiti težavo, ampak kot možnost ventiliranja za trenutno boljše počutje. To najbrž počne v večji meri nezavedno. Ampak, da sami prevzamete kontrolo nad vsebino komunikacija in svojo vlogo. To bi pomenilo, da se zavestno odločite, da ne boste več reševalka, ampak prijateljica. To sta bistveno različni vlogi. Temelj prijateljstva je, da je komunikacija simetrična in usmerjena v prijetno počutje obeh. Če je nekdo moj prijatelj, mi je čustveno pomemben kot cela oseba. Torej mi je pomembno kako se počuti. Sprašujem se kako je s prijateljstvom, če nekoga 90% časa 25 let nažigam s svojim problemom? No, vašo novo vlogo bi lahko zastavila tako, da skupaj s prijateljico na vašo pobudo določite nov okvir vajie komunikacije. Recimo: "Ti si zame zelo pomembna in te imam rada, ampak nočem več, da se najini pogovori vrtijo okrog tvojega zakona. Vaš, ko se o tem pogovarjava, se jaz potem 3 dni ful slabo počutim. Bi se pa rada s tabo pogovarjala o tem in tem ter počela to in to. A se strinjaš?" Tukaj bi bil torej cilj, da vi jasno in glasno definirate novo vsebino vajine komunikacije. In tudi prekinjate, kader bi prijateljica zahaja v staro zgodbo. Ne vemo pa kako bi to sprejela prijateljica. Lahko bi to razumela tudi kot konec 'prijateljstva' kot ga ona razume. Vendar se potem vrnemo na vprašanje kaj prijatelj sploh je in ali je mogoče v odrasli dobi najti nove odlične prijatelje?

Toliko na tem mestu.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Citiraj
PotrpljenjeJeVrlina
@Valeska
Ne morem povedati drugače:
Nekomu, ki noče pomoči, ne moreš pomagati.

Npr. Oddala je vlogo za ločitev, potem se ji je zasmilil, jo je preklicala in se je cirkus spet začel.
Kaj lahko narediš kot prijateljica? Lahko "ponoriš" in ji daš ultimat za vajino prijateljstvo, ali pa sprejmeš njeno odločitev in ji stojiš ob strani.

Sama sem v podobnih ciklih kot tvoja prijateljica in celo življenje skrivam svojo "sramoto" (na forumih se pa vetrim) - pri četrt stoletja igric, manipulacij, izbruhov in jokov, ti zdele garantiram, da ni tako enostavno končati kot si misliš. To so tako globoke, številne in zagnojene rane, ...

Moj konkreten primer - jaz sem dobila panični napad, ker so obrtniki pohvalili moje piškote in se 3ure jokala na tleh ob 1001 dvomu, od tega da so jih pohvalili zato, da se mi bodo smejali kako sem zabita, da verjamem; da bodo naokoli govorili, da so zanič; da bodo govorili "haha, seveda so dobri, saj vidiš kako je zavaljena - haha noben je nikoli ni in nikoli ne bo maral" - ZATO KER TAKO SVINJARIJO CELO ŽIVLJENJE POSLUŠAM DOMA.
In ko se takšno nasilje in dopovedovanje in ponavljanje, nenehno ponavlja in ponavlja in dopoveduje znova in znova z izbruhi nasilja in psovk... Postane tvoja "default" nastavitev.

Ne moreš ji pomagati, če pomoči noče ali ne more sprejeti. Vse kar lahko narediš je to:
A) prekineš prijateljstvo z njo
B) ji stojiš ob strani, ko jamra
C) vsakič ko začne s to temo, jo spremeniš in če bo vztrajala ji naravnost poveš, da ne moreš več poslušati o njenem možu

Te pa opozarjam - to nasilje ti nenehno sledi kot senca, je možno, da ne bo zmogla dolgo držati pogovora o čemer koli drugem.

Veliko sreče tebi in tvoji prijateljici.
Citiraj
valeska
Pozdravljeni,
pišem vam,ker bi rada pomagala prijateljici in ne znam več naprej.Vsakega nasveta bom res vesela,upam,da bomo našli pot iz te nočne more.Hvala
Že od rojstva imam prijateljico,s katero sva neločljivi. Žal ima hude težave v zakonu,iz katerega ne vidi izhoda. To traja že 25 let in v vseh teh letih se NIČ ne spremeni. Na kratko zgodba: Ona je res pridna,delovna oseba,bi rekla,da že skoraj preveč dobrega srca,družina ji pomeni vse. Dela v težki službi,skoraj lahko rečem,da sama skrbi za dom,saj moža večinoma ni doma. Skozi vsa ta leta pa moram reči,da je postala otopela,brez iskre v očeh,brez prave energije...
Mož,hm,ja lahko rečem,da je deloholik,ima tudi vse znake MOM(napadi vpitja zaradi npr.narobe postavljene vilice,v hudih primerih tudi predmeti ležijo po hiši...),v družbi je on čudovita oseba,ljudje ga imajo radi,in ja moram reči,da je tudi dober oče.Poln zanimivih idej,načrtov.
Problem je v tem,da prijateljica nonstop govori samo o tem,kako naj se reši iz tega,kaj naj naredi,da ne more več.Razumljivo. Ne razumem pa tega,da ji pomagaš,poslušaš,skupaj s svetovalko naredita načrt,ki ga potem ne izpelje.(npr,par let nazaj je celo oddala vlogo za ločitev,ki pa je ni potem izpeljala,ker se ji je mož zasmilil).Obljubi mi,ker ji povem,da tudi jaz ne morem več tega že 25 let poslušati,da bo jutri le poklicala terapevtko...in ko jo pokličeš naslednji dan,ali je le poklicala terapevtko,pove,da ne...In to je vsak dan znova. 90% naših pogovorov se vrti le okoli tega,rezultata nobenega.
Kaj narediti v tem primeru?
Priponke

ben-white-e92L8PwcHD4-unsplash.jpg
(110.62 KiB)

Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Potrditev, da niste robot:

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo CAPTCHA uganke.