Odgovori: Nasvet

Pregled teme
Dobronamerna125
Priporocam obisk Rahelinega vinograda. Tam veliko zensk, ki so splavile zacuti mir, ki ga ta svet ne more dati. Vem iz iskusenj. Vse dobro.
Citiraj
Stt
Tezko mi je bilo to prebrati. Razumem vaso stisko, saj bi se ob partnerjevi podpori vsa situacija drugace zasukala. Ampak na koncu sta oba privolila v to odlocitev. Pa ni to obsodba, a le dejstvo, da v zivljenju sprejemamo odlocitve in nosimo njih posledice. Posledice vajine odlocitve so tezke in zal mi je, da je tako.
Ampak v takih situacijah se vedno vprasam: kaj pa lahko sedaj naredim? Povrniti izgubljenega otroka ne morete. Kaj pa potem? Mislim, da lahko to ljubezen, ki bi jo prenesli na vajinega umrlega otroka prenesete na prva dva otroka, pa seveda na svojega partnerja-ja, na tega, ki Vas je spravil v to skusnjavo. Pa seveda nase ne pozabite.
Prakticno bi jaz zadevo tako reseval: psihoterapija (to je fajn stvar), vam bo gotovo pomagala razcistiti stvari in preoditi brv cez to brezno, pa pogovor s partnerjem (naj ve za vaso stisko, naj vas poizkusi razumet), vzemite si cas zase (sport, sprehodi, pogovor z bliznjimi).
Verjetno ze sami veste, da je samo pot, na kateri svojemu partnerju odpustite, pot, ki pelje v prihodnjo srecno druzinsko zivljenje. Zamere cloveka tezijo, tam ni prostora za sreco.
Pozabili pa tega vasega tretučka ne boste. Ste zenska, mati in ko je otrok enkrat pod srcem, gre tezko od srca. Zato ga pomoje niti ne poizkusajte pozabiti. Najdite mu prostor v vasem srcu, mogoce celo v hisi, pa naj bo to svecka, angelcek,...
Upam, da Vam je vsaj malo v pomoc, pa da Vam uspe to breme odvreci z ramen. Srecno
Citiraj
Vesnax
Občutek krivde v bolezen. Ali si bila Krščansko vzgojena. Bog je dober in odpušča, poskusi odpustit tudi sama. Znebi se vsega, kar te spominja na otroka. Obleke, voziček in še kaj, če še nisi. Jaz bom od pokojne mame vse podarila ali vrgla stran. Prevredi prostor, prebeli. Otrokoma kaj kupi. Več se ukvarjaj z otrokoma, ki sta živa. Preboksaj blazino. Pejt v gozd in vpi. Tkole, iz grla: aggghhhh. Poskusi občutke spravit iz telesa. Več se pogovarjaj s partnerjem. Vprašaj ga, kako je.
Citiraj
Uroš Drčić
Spoštovani,

Obisk svetovalca je seveda dobra ideja. Tako bosta najlažje raziskala kaj je čigavo, za kaj je kdo odgovoren, kako sta s splavom vsak zase, kakšno vlogo igrajo trenutni konflikti v vajinem partnerskem sistemu ipd. Moja prva misel je, da bi želel razumeti dogajanje samo v vas. Ko pravite »me uniči«, predpostavljam da govorite o zelo močnih čustvih. Dobro bi bilo raziskati katerih. Žalost, jeza, krivda, sram, …? Za vsakim od teh čustev je logika in namen.

Žalost, kadar je ustrezna, je namenjena, da se poslovimo od nečesa, na kar smo bili navezani. To navezanost bi bilo dobro predebatirati. Tekom nosečnosti se navezanost staršev krepi, ampak z različnim tempom pri materi in očetu. Zato je tudi žalost v primeru splava različno močna.

Jeza je po funkciji zahteva za spremembo vedenja pri drugem. Včasih čutimo jezo za nazaj. Malo iracionalno v smislu: zahtevam, da drugi v preteklosti naredi nekaj drugače. Potem se tukaj pogovorimo kako in kaj s to jezo. Recimo koliko časa še in kak način je 'potrebno partnerja kaznovati' za to, za kar naj bi bil odgovoren.

Krivda je spet svoja zgodba. Zelo dobro bi bilo razumeti logiko v ozadju vašega občutka krivde. Včasih je občutek krivde ustrezen. Recimo nekdo prevara partnerja in potem čuti krivdo. To ima svoj namen. Lahko pa je krivda neustrzena/iracionalna. Recimo nekdo sprejme odraslo racionalno odločitev potem pa se oglasijo iracionalni deli naše psihe z glasom: to se ne sme, to je grozno, dobra oseba tega nikoli ne bi naredila …. In prav v primeru splava bi se lahko ti iracionalni glasovi oglasili še posebej glasno. Potem se pogovarjamo ali je kateri od teh glasov pač traparija. Vsi jih imamo :) Lahko bi bila v ozadju krivde logika v smislu: e, zdaj, ker si naredila splav, moraš pa zato trpet krivdo, ne smeš biti zadovoljna in uživat v življenju toliko in toliko časa. Ali bi bilo to racionalno? Vprašanje. Ali je mogoče, da deloma prelagate odgovornost na partnerja, da bi ublažili lasten občutek krivde? Ne vem.

Pomembno je tudi koliko časa je že od splava? Pomislil sem tudi, ali vam partner ni stal ob strani zaradi strahopetnosti ali pa mogoče, ker je čutil, da ga krivite za nekaj, za kar sami mislite, da je zelo hudo? Očitno imam več vprašanj kot odgovorov. Odgovore bi morala poiskati skozi pogovor. Ne želim zmanjševati teže vaših občutkov, ampak tako malce iz profesionalne distance bi rekel, da ne vidim nobenega razloga, da bi kakorkoli krivili niti sebe niti partnerja. No, zanimala bi me seveda tudi partnerjeva zgodba in njegova čustva.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Citiraj
Metplajh
Pozdravljeni!
Prosim za nasvet, saj se mi težava vleče že leto dni. Sem mama 3 otrok, s partnerjem sva že 25 let v zvezi. Razumljivo s padci in vzponi. Kljub temu opažam, da se mi nekatere zamere enostavno kopičijo in jih ne morem pozabiti, preboleti. Zadnja je, da sem zanosila. Ni bilo velike diskusije, partner je želel splav. Drugače vedno analizirava in zadeva bolj kot ne steče. Tokrat ni bilo govora. Rekla sem ne, da ne bom zmogla. Zaradi strahu, da grem sama to pot, sem na koncu privolila. Vse skupaj se je zaradi okoliščin zavleklo in sem celo morala pred komisijo. Peče me vest, zakaj se nisem borila, partner mi čustveno sploh ni znal stati ob strani in tako sem sama prebrodila največjo krizo v mojem življenju. Prvi meseci po splavu so bili v zvezi najhujši. Bila sva resno bitko, da bi se razšla, a nama je nakeko uspelo zakrpati prepad med nama...vsaj za nekaj časa. Ko sem ga najbolj potrebovala, me je zaradi svoje strahopetnosti popolnoma pustil na cedilu. Bil je vedno moj najboljši prijatelj, sedaj mu ne zaupam več. V bistvu, ko sem v kakšni stiski si ne želim obrniti najn, predelam sama in to ga spravlja v obup. So tedni, ko sem popolnoma v redu, nasmejana, zadovoljna. Potem pride kakšena situacija (vsak mesec kakšna ali več), ki me spomni, da sem bila noseča, me uniči. Spet podoživim vsa čustva, vse spomine, ko sem zanosila, sam potek splava, ki je bil prav grozen s tabletkami ter nenazadnje partnerjevo ignoranco. Ko je res hudo, se zaprem v sobo in jočem. Partnerja ne pustim blizu, ne želim njegovega čustvovanja in tolažbe. Zaprem se vase in ne želim pogovora. Včasih me mine po nekaj dneh, včasih znorim in mu zmecem vse naprej. Na koncu nama le uspe, da se umirjeno in odkrito pogovoriva. Dejstva so znana in se zaveda va, da sva ga polomila. Zavedam se, da moj način ni primeren, a drugače ne znam, morda tudi nočem. Ne vem kako dolgo bova še zdržala, saj si oba želiva, da bi bilo kot prej, vendar jaz ne morem pozabiti kaj se je zgodilo. Bojim se, da je bila to življenjska lekcija, ki me je spremenila in je ni mogoče izbrisati iz spomina. Čustva lahko le potlačim, a privrejo vedno na plan. Morda kakšen nasvet, pogovarjala sva se tudi že o obisku svetovalca. Hvala in lep pozdrav
Priponke

profimedia-0107603882.jpg
(84.51 KiB)

Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Potrditev, da niste robot:

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo CAPTCHA uganke.