Odgovori: Strah pred partnerskim razmerjem

Pregled teme
Andrej
Zakaj ne bi raje ostal doma..., ko bi ti vedel, kakšni zmaji so šele ostale babnice. .....
Citiraj
Sasha
Peter, veš kaj imava skupnega? Včasih sem tudi sama dramatično tragično predvidevala prihodnost. Predvidevala sem katastrofe. In veš kdaj sem si te filme najbolj intenzivno predvajala? KO BI NAJ UŽIVALA!! Na kaki zabavi, sem se zablokirala in "videla" mamo vso okrvavljeno, nebogljeno. Ali pa v kakem intimnem trenutku. Pomisli, ali ima tudi pri tebi kako vezo z užitkom? Prepoved na uživanje.
Veš, sicer je res, da je moja mama večkrat grozila, da bo itak kmalu umrla, vendar filme, sem si predvajala SAMA!
Kaj vse sem bila pripravljena narediti, da se mi ne bi bilo treba spremeniti, odrasti.
Kakšne filme sem si predvajala, samo, da se mi ni bilo treba ukvarjati s tem, kako se bom znajdla sama, samostojna, odrasla v tem svetu.
Malo se je treba opazovati in spoznaš kakšne finte si delaš. Ne nasedaj sam sebi. Ne nasedaj svojim filmom. Ne nasedaj, ker to so pasti, ki si jih sam postavljaš, zato, da ne bi napravil naslednjega koraka! Pozornost in še enkrat pozornost, to je eden od načinov, kako si lahko pomagaš sam.
En del tebe, se boji spremembe. In tudi tega ni dobro spregledati. Ni dobro utišati ta del tebe. (Dobra knjiga zame je bila Joan Borysenko Čudežna preobrazba). Namreč ta del, je "mali dečko" iz preteklosti, ki se od mamice ne želi odtrgati, ki si želi, da bi ga varovala pred velikim svetom. Tega malega Petrčka boš moral potolažiti, ne pa na vrat in na nos prestrašiti s kakimi drastičnimi koraki. Počasi. Počasi.
Sploh pa še nekaj. Ne vem zakaj bi moral prekiniti odnose z mamo, kot ti nekateri predlagajo? Se strinjam, da se jih splača omejiti. Omejiti! Npr. se v roku 2 mesecev preseliti v garsonjero. Se srečati z mamo enkrat na teden. Se z njo pogovarjati trikrat na teden. To samo kot primer...
Sploh pa bodi sam s seboj prijazen. Praviš, da se ne sprejemaš in se pogosto kritiziraš. A veš, da zna biti, da je to še en manever, kako sebe dol tlačiš, da nimaš energije za kaj bolj smiselnega, npr. odraslost.

Nekaj ti predlagam. Razišči, kaj tebi pomeni odraslost. Čemu se v resnici izogibaš? Kaj misliš, da bi moral pri sebi razviti? Kaj zate pomeni biti odrasli moški? Kaj ti pomeni biti partner svoji ženski? Veš, včasih se nam zdijo nekatere stvari samoumevne in sploh ne opazimo, da imamo v resnici o nekih življenskih področjih prav specifično mnenje!
Citiraj
Sasha
- Če se boš odselil, mi boš strl srce.
- Če boš odrasel, se bom morala spremeniti tudi jaz.
- Če boš imel partnerico, bom morda zbolela, ker ne morem prenesti, da bi moj sinek kjero ljubil, bolj kot mene.
- Ti si zame bistvo življenja in ne smeš me zapustiti, ker potem zame življenje ne bo več imelo smisla.
- Samo ti me razumeš na tem svetu.
- Od kar je oče odšel, si ti prevzel njegovo mesto.
- Ti mi daješ moč, da živim.
itd.

Ti je kaj znano?
Tako sem ti odgovorila na eno vprašanje.
Temu se reče, kot je že ena napisala, ZLORABA.
Citiraj
Sasha
Ne bo tako dramatično, kot predvidevaš. To je tvoja fantazija. Pomniš? Najprej postaviti mejo med realnostjo in fantazijo.
Citiraj
Irena
Peter, z nasveti smo ti že pomagali. Zdaj si ti na potezi. Dokler boš ugibal, kaj bo, če bo, ko bo, če bo spet itd., se seveda ne bo spremenilo nič. Lahko ostaneš celo življenje doma, da te ne bo povozil avto na cesti (metaforično). Tvoja sestra je odrasel človek. Mami je znala od nekdaj postaviti meje. Mama se jih bo tako morala hočeš nočeš naučiti spoštovati.

Če ne boš torej ukrenil ničesar in dajal samo nove razloge "proti", se lahko vprašamo mi, ali je bilo res vredno, da smo ti tako podrobno svetovali in te vzpodbujali. Ti pa ostajaš ves skisan in spet nobenih konkretnih načrtov... sami izgovori...
Citiraj
Irena
Bravo! Super si to napisala! :))) Pa še kanec humorja je v vsem tem...
Citiraj
Tvoja
Peter!
Preberi in......naj preber tudi tvoja mama :-))

PRIKRITE POGODBE
Družinski pogovor
Oče:Mary, prosim, pomagaj mi, da spravim skupaj papirje za davčno revizijo, ki jo imam v ponedeljek.
Hčerka:Oči, sobota popoldne je! S prijatelji se gremo kopat. Pomagala ti bom kasneje.
Oče: Kasneje? Si gluha!?! V ponedeljek moram na davkarijo! Najmanj 1000x sem te peljal na obalo, zdaj pa si ne moreš vzeti zame niti enega ubogega popoldneva?
Hčerka: Oprosti, oče, ko sem bila majhna in si me vozil na obalo, nisem vedela, da to pomeni, da ti bom dolžna pomagati pri urejanju davkov.

Opraviti imamo s PRIKRITO POGODBO, ki je domneven dogovor z drugo osebo. V našem primeru se oče sklicuje na hčerkino obveznost, o kateri ona ne ve ničesar. Ker ji je takrat, ko je bila majhna, posvečal čas, naj bi si zdaj, ko je odrasla, tudi ona vzela čas zanj.

Še nekaj primerov:
- Jaz sem dekle stare šole. Predala sem se ti, ker sem bila prepričana, da se boš poročil z mano.
- Vabim vas na svoje zabave, torej pričakujem, da me boste tudi vi vabili na vaše.
- Vzel sem vas v službo, čeprav niste imeli popolnoma nobenih izkušenj. Zdaj, ko ste za nas koristni, ste dolžni ostati v našem podjetju.
- Z očetom sva kupila to veliko hišo, ker sva pričakovala, da boš ostal pri naju, ko se boš poročil. Ne moreta se s Saro zdaj odseliti na svoje.

Pogoji v takih prikritih pogodbah so neizraženi in enostranski. Ena oseba jih smatra za zavezujoče, druga pa se sploh ne zaveda, da obstajajo. Prikrita pogodba je široko odprto povabilo k razočaranju, užaljenosti, jezi in občutku nesprejetosti.
Nimamo pravice pričakovati od drugih ljudi, da bodo spoštovali take prikrite pogodbe. In tudi nas ne veže pogodba, ki obstaja samo v glavi nekega človeka. Če poskušamo koga držati s tako prikrito pogodbo, se obnašamo enako kot tisti, ki pričakujejo pohvale, hvaležnost in priznanja. "Zaslužimo", da se vi držite svojega dela pogodbe. To ste nam dolžni-pa četudi niste imeli pojma o pogodbi.
Če nekdo - zakonec, prijatelj, sorodnik -vede in prostovoljno sprejme pogodbo, lepo. Potem ima do nas določeno obveznost. Če pa kar naenkrat potegnemo iz žepa prikrito pogodbo in zahtevamo izpolnjevanje njenih določil, kličemo nase nesrečo.
To je eden od načinov, kako je mogoče utrjevati negativne čustvene navade, zlasti občutek nesprejetosti.

- Kako sem mogla biti tako neumna, da sem šla z njim. Nikoli me ni mislil poročiti.
- Midva sva ju povabila že trikrat, onadva pa naju še nikoli.
- Tega nehvaležneža sem vzel v službo, ko še ni ločil dohodka od izdatka. Zdaj pa ustanavlja konkurenčno podjetje!

Prikrite pogodbe niso vredne niti toliko, kot papir na katerem NISO napisane. To, kar delate, delajte zato, ker mislite, da je tako prav, ali zato, ker vam je to všeč. In ne čakajte potem z izmišljeno prikrito pogodbo v rokah na plačilo - ali razočaranje.

dr. Penelope Russianoff : Kdaj se bo meni nasmehnila sreča (Založba MK, 1999, str. 66.67)
Citiraj
kr ena
Dragi Peter,nikar sam sebi ne lazi, da nekoga resujes s tem, ko ostanes pod materinim skornjem. Kot si ze sam ugotovil, se zna tvoja sestra prav dobro postaviti zase. Tvoja necakinja bo pa imela tudi vecjo korist od strica, ki bo zadovoljno zivel svoje zivljenje. Iti na svoje je velik korak. Bilo bi cudno, ce te ne bi bilo strah. Zamizi in skoci. Slabse ne bo, lahko je samo boljse.
Citiraj
Peter
Hvala za vse nasvete. Končno sem sprevidel, da ni druge rešitve kot samo in edinole SELITEV. Vendar pa se mi pri tem ves čas poraja drug problem. Če jaz prekinem vse stike z mamo, se bo potem mama obesila na sestro in njeno družino. Tam pa so le trije sestra, svak in nečakinja, ki je šele ravnokar dobro privekala na svet in bo pri tem doživela največje trpljenje, največje uničenje. Kajti v tem primeru, se bo mati nato obesila na sestro, nad njo bo potem stresala ves svoj gnev, svojo stisko, trpljenje in bo po vsej verjetnosti strla sestro, to sovražno nastrojenje sestre do matere in stalni psihični pritiski, »maltretiranja« pa se bodo nato prenesli na njeno hčerko (ki bo tako že od zibelke prevzela te odnose, razmerja), prenesla bo tudi na moža in posredno tudi prek njega na njegove starše.
Ko sem o tem razmišljal sem pomislil ali je res vredno, da sebe osvobodim, se rešim iz tega jarma, v zameno za to pa dobesedno »POTUNKAM« celotno mlado družino, še huje od tega pa je da spravim v nevarnost celo življenje komaj rojenega detetain to samo zaradi svojega »egoističnega« gledanja.
Prosim, pomagajte mi z nasveti kaj storiti!!???
LP Peter
Citiraj
Irena
Peter!

Tvoj odnos z materjo (kot sem že zgoraj spremenila naslov v strah pred materjo) je SUŽNJELASTNIŠTVO. Ona si lasti tvoje življenje, ne da bi te pri tem resnično ljubila. Čustveno pa te seveda izsiljuje tako, da ti vzbuja občutke krivde. Zaradi teh občutkov pa je zelo lahko manipulirati s tabo in si te podrediti. Ker to počne že precej časa - namreč, gre za čisto pravo čustveno zlorabo in prav nič ne pretiravam - si brez vsake volje, saj jo ji je uspelo v tebi tudi zlomiti. Žrtve zlorabe se vedejo podobno kot ti. Ne zmorejo več moči, ne volje, kaj spremeniti, celo opravičujejo to, kar se dogaja, da opravičijo pred sabo, ker tega niso sposobne razrešiti ali oditi.

Mama ne bo dovolila, da se odseliš ali odtegneš iz njenega življenja. Zasebnosti ali pravice do samostojnega življenja ti ne priznava. Odnos, ki ga ima do tebe, je povsem patološki in povsem pojasnjuje tvoje težave pri navezovanju stikov z nasprotnim spolom. Zdravljenje svojega življenja lahko začneš le, če boš stike prekinil z njo. Se odselil. Mobitel in telefon sta lahko izključena - sicer pa itak vidiš, kdaj te kliče ona in se pač ne javi. Mati, ki je to v dobesednem pomenu in tudi čustveno, s sinom ne ravna kot z otrokom ali invalidom, ne želi mu neuspeha, da bi ostal pri njej in razume njegovo potrebo po osamosvojitvi, tudi vzpodbuja jo. To je prava ljubezen, ne pa čustvena zloraba, ki ti jo daje tvoja mama.

Sestra lahko trdi karkoli (tudi, da je življenje z materjo vzdržno, pa ni!), a pomni, da ona NE živi z njo in se je odselila. Ravnaj enako.

Če se ne boš zmogel odseliti, večjih možnosti za kakšno življenjsko srečo ali samouresničitev ne vidim. Mama bo naredila vse, da te bo onemogočila, saj te na ta način lahko drži v šahu in podrejenem položaju.

V branje priporočam:
Košiček - Ne boj se ljubiti (knjiga, posvečena natanko tej težavi, s katero se soočaš ti)
Mazzini - Kralj ropotajočih duhov (prepoznal boš obraz svoje matere v literarni zgodbi)

Obe knjigi ti lahko tudi posodim, piši na mejl.
Citiraj
edi
Nič boljši nisi od svoje mame. Sprejel si njene vzorce obnašanja in si v globokem čustvenem razmerju z njo - skratka popoln mamim sinček.

Tako kot ona maltretira tebe, tako ti maltretiraš njo, ko ji ne dovoliš, da bi se njen partner preselil k njej, itd...

In tako ti tako stanje nekje globoko v tebi pravzaprav ustreza, ustreza ti tudi to, da te pomilujemo na tem forumu, a spremeniti ne nameravaš ničesar.

Nobena Sanja Rozman ti ne more pomagati (mimogrede že dolgo ne sprejema novih članov v terapevtsko skupino, oziroma samo, če jo kdo zapusti...), pomagaš si lahko samo sam in to da TAKOJ, ampak res TAKOJ spakiraš in se nekam odseliš. In ne jamraj da imaš doma hišo, stanovanje, itd... to ni pomembno, pomemben si samo ti in to da se REŠIŠ tega stanja.

In ko boš enkrat na samem, boš moral še kar precej delati na sebi, če boš hotel te čustvene vzorce, ki si jih prejel doma uničiti in da boš sposoben normalne partnerske zveze (nič ne boš naredil, če boš mamo zamenjal z neko partnerko in potem vzpostavil podobno mučen odnos).

Priporočam ti paleto Košičkovih knjig, so zelo lahko čtivo, a zelo poučne in hitro se boš našel v vlogi glavnega junaka...

Vso srečo!
Citiraj
Peter
Zivjo!

Vse skupaj najprej lepo pozdravljam in se vam zahvaljujem za vse vzpodbudne nasvete in želje. Res bom najprej moral naresti premik v svoji glavi in mami postaviti meje, saj z mano ne ravna kot z odraslim človekom ampak kot z 5-letnikom. Zadnje dva dneva to nekako poskusam, vendar vedno dobim odgovor: ja kva si tolk slabe volje, kva sem grobijan, ker ji ne pustim, da me malo stisne ipd. Skratka z njo bodo še bitke, vendar sem trdno odločen da naredim nekaj zase in da tako kot je sedaj ne more iti več naprej. Na žalost se bo pač morala sprijazniti, da so njeni "otroci" odrasli in da se morajo postaviti na svoje noge in oditi iz gnezda. Sedaj pa še nekaj vprašanj in odgovorov:
Korina, a morda poznaš kakega dobrega psihologa? Plis sporoči mi. Hvala ti!
Tvoja, kako pa je tvojemu partnerju uspelo pretrgati tak odnos z starši in se postaviti na svoje noge. Ce mu ni pretezko naj se se on oglasi in pove kako svojo izkušnjo, ki se tičejo osvobajanja od starševskih vezi.
Alenka, hvala ti za tvoje pismo. Moram ti priznati, ad si zadela naravnost v srž problema in da vse kar si napisala 100% drži. Tako kot pravi, vrata so 100% odprta samo videti jih moraš. Pa še kako to drži! In tudi to je res, da se bojim biti sam, saj ne sprejemam samega sebe takega kot sem, ampak stalno iščem na sebi in v sebi napake in se samoobtožujem. In tudi to, da že drugo leto vlečem absolventa pa nič pametnega ne naredim, problem je samo v tem, da podaljšujem to stanje, ko si želim čim dlje ostati v materinem gnezdu in se bojim odrasti, postaviti na svoje lastne noge in zaživeti svoje življenje, kateremu bo res vredno reči ŽIVLJENJE, z vsemi odgovornostmi in dolžnosti, ki jih tako življenje prinaša. Tako pa raje skrbim za drugega v tem primeru za mamo in nase prenašam vse njene tegobe, razočaranja, nezadovoljstva. Tudi kadar stopam v kontakt z kaksnim dekletom se mi vedno dogaja da si vedno najdem take, ki imajo tudi same ogromno problemov, ki jih nato prenašam na svoja pleča in jih poskušam reševati. S tem pa v bistvu bežim samo pred samim seboj, pred svojimi problemi, s katerimi se nočem sosočiti. Od matere sem že povsem prevzel vzorec mišljenja, obnašanja, delovanja, skratka vsega, vendar tega NOČEM in HOČEM zaživeti SVOJE ŽIVLJENJE.
Pipi, kar se tiče moje sestre je pa tako. Sestra je po naravi bolj podobna očetu in ni nikoli šparala jezika. Vedno ji je povedala tisto kar ji je šlo, čeprav sta se včasih zaradi tega na smrt skregale. Vendar ji je le tako uspelo, da se je izvila iz maminih krempljev in da je mati dobesedno ni pozaugala vase kot se je to zgodilo pri meni. Včasih se je z sestro še dalo kaj pomeniti, sedaj pa pravi, da je ne briga kaj imava midva med sabo. Po svoje jo povsem razumem, saj je marsikaj pretrpela, bila je bolj na udaru (po njenem mnenju pa sem bil jaz mamin sinček (za kar sedaj z svojo kožo zelo drago plačujem)), pa tudi svojo družino ima sedaj, vključno z eno letno hčerko in bi jo s svojimi problemi samo še bolj obremenjeval in bi se ona samo po nepotrebnem razburjala in obremenjevala.
Tudi ostalim se najlepše zahvaljujem za vaše nasvete, predloge ter pomoč in oglasite se še kaj, saj trenutno nimam drugega, ki bi mi tako stal ob strani!!
Želim vam uspešen začetek novega delovnega dne. LP Peter
Citiraj
Sasha
Lahko se oglasiš ti najprej.
Citiraj
Pipi
Peter, meni se zdi ideja, da se priključiš dr. Rozmanovi super! Dvomim, da bi ti samemu uspelo, kajti po vsem povedanem bo mamina reakcija verjetno huda in dolgotrajna. Zanima me nekaj - ali je mogoče, da bi se pogovoril tudi s sestro o tem, jo prosil za podporo - moralno. Ne vem, kako čuti sedaj, a očitno je imela srečo, da je bila mati navezana bolj nate kot nanjo.
Naj ti še jaz ponovim, kar ti drugi dopovedujejo: imaš vso pravico, da živiš svoje življenje! Če je le mogoče, si skušaj najti službo stran od sedanjega doma in se ne pusti izsiljevati. Mirno, a odločno ji povej, da je za to, kar se dogaja njej, odgovorna sama. In ostani nepopustljiv! Tudi če boš moral zares spremeniti številko mobija!
Citiraj
janca
Bravo Alenka, zelo dobro napisano in zelo resnično...!!!

Mogoče ne bi bilo slabo, če bi prebral knjigo dr. Košička: Ne boj se ljubiti !
Boš našel v njej opisan svoj problem....
Citiraj
alenka
prvo kot prvo: vsak človek je SAM. Vse fantazije o idealnem ljubezenskem razmerju so le pravljice - dokler človek ni sposoben biti sam, tudi z drugim ne more biti. Sicer je drugi le pobeg iz tvoje samote in tako pari v imenu "velike ljubezni" izkoriščajo drug drugega. Sliši se kruto, a to je realnost. V imenu "ljubezni" bežiš od sebe, sebi ne moreš v oči pogledat, naj te drugi reši. Nonsense! Samota NI osamljenost, eno nima zveze z drugim. Osamljenost je želja po drugem, samota je radost ljubezni in sprejemanja sebe. In dokler ni te zrelosti, tudi ljubezni ni, je le izkoriščanje.
In seveda, vse se začne pri starših, še posebej pri materi, ki je otroku najbližja; starši sami nimajo te modrosti in zrelosti, le kako naj jo dajo otroku? In dajo mu, da, veliko, travm in mor. Nimajo kaj drugega dati, ko pa ne znajo BITI SAMI in je otrok zopet le sredstvo, da pobegnejo. In zato mati drži nebogljeno bitje v krempljih, moj si, odogovoren si zame. NI RES! Nisi njen, ne pripadaš njej, kako lahko kdrokoli nekomu PRIPADA? To je poniževanje najhujše sorte, a žal ga doživimo najprej s strani staršev, ki so ga doživeli s strani svojih staršev itd, ki vsi pričakujejo, da bo otrok izpolnjeval nekakšna pričakovanja in uresničeval njihove sanje, kot bi jih prosil za to. Otrok je bitje zase, je prišel na ta svet s svojo usodo, starši naj podprejo, ne pa da stojijo na njem in mu preprečujejo rast. Ampak tega niso zmožni, ker sami ne znajo, ne vedo, odpustimo jim, a ne uničimo sebe!
Nisi odgovoren za svojo mater, nisi kriv, da je nezadovoljna, to je njen problem! otrok ni sredstvo za tolažbo in uteho, nisi za to tukaj, da jo boš osrečeval; ona te je rodila, a nisi njen! situacija bi morala biti ravno obratna, starši bi morali biti otroku hvaležni, ker jim je prišel v goste, občudovati, da ima svojo naravo, ki je enkratna, ne pa da mu vsiljujejo svoje poglede, pričakovanja in mu s tem obešajo skale za vrat. Ampak, vse to v imenu "ljubezni", seveda... Človeštvo še ni zrelo za ljubezen, žal. Ljubezen ne poseduje, ljubezen da svobodo.
Od tvoje zrelosti in doumevanja je odvisno, če boš prekinil s tem začaranim krogom.Vsak lahko. To ne pomeni zasovražiti starše, a iz njihove pasti je treba uiti. Morda bo potem psihiatrični forum manj obremenjen.
Odgovoren si edino zase, za svojo srečo in nesrečo. Trpi,če hočeš, ali pa vidi, kaj se dogaja. Vrata so stalno odprta, samo najti jih moraš. Pravzaprav videti.S svojim zavedanjem. Starši ne vidijo, a to je njihov problem. Lahko jim pomagaš, a zagotovo ne tako, da krepiš njihovo nezavedanje in se pustiš potunkat skupaj z njimi. raje jim pomagaj, da shodijo. Kolikor gre. Če ne gre, nisi ti kriv. Odgovoren si edino in samo sebi. In ko si odogovren sebi, takrat šele si lahko odgovoren za drugega. Sicer je tvoja odgovornost laž, le trik, nekaj, kar si se naučil, kar je treba, ne pa nekaj naravnega, spontanega.
Ampak, tako nas učijo. Moraš ljubiti. Neumnost! Ljubezni ne moreš izsiliti. To je čisto darilo. tako nas učijo, naši starši, naše šole, naša družba. Nihče pa ne uči, kako biti. Sam. Ampak samo takrat je možna resnična ljubezen.
Citiraj
Peter
Sasha, kako se je pa tebi uspelo izkopati iz tega brezna? Ali si morda obiskovala kako skupino? Kako ti je v bistvu uspelo prerezati to popkovino z lastno materjo in se uspešno postaviti v ta kruti zunanji svet. Ce ti je pretežko pisati sem gor, mi lahko pišeš na e-mail. Hvala ti za kakršnikoli nasvet!! Lp Peter
Citiraj
Sasha
Verjamem, da ti bo s podporo skupine uspelo. Najbolj s pričevanji ljudi, ki so imeli enake težave. Razne strokovne razlage vodje skupine o tem, zakaj to pretirano navezanost vzdržuješ, ti bodo koristile bolj za ozaveščanje nekih mehanizmov, vendar prava sprememba se lahko zgodi, ko boš OBČUTIL, kaj si počenjaš.
Spoznati, da nismo vedno usposobljeni za življenje, je lahko zelo boleče. Živeti življenje, lahko zbuja strah, ker je včasih res dejansko potrebno razviti neke sposobnosti, ki so sedaj nekako še v plenicah. Govorim ti iz lastnih izkušenj. Ko si opisoval mamine poskuse, da te kontrolira, sem se samo nasmehnila. To dobro poznam. In povem ti, da so mi njene fore nekoč prišle prav, da sem se lahko z njo ukvarjala, pa mi ni blo treba se ukvarjati z mojim lastnim življenjem.
Citiraj
Peter
Sahsa zivjo!
Vem, da ne bo lahka, saj ze sedaj z veliko tezavo recem ne in se postaviti zase. Ona pa je na zalost prepricana, da je najboljša, da ima vedno samo ona prav, da vse kar rece, da se vedno postavim na vse štiri in da sem proti. Poskušam na vse načine se rešit iz tega klopčiča, vendar mi zaenkrat bolj klavrno uspeha.
Lp Peter
Citiraj
Sasha
Peter, ne bo lahka. Po mojem bo za spremembo ugodno, ko si boš res na jasnem kaj zamujaš, medtem, ko se ukvarjša s svojo mamo. Ona je sedaj center tvojega življenja. Veliko lažje bi začutil kaj gre mimo tebe, če bi kljub popkovini, ki jo vzdržuješ z mamo, polno živel. Namreč, medtem ko živiš, polno, kolikor se da, bolj bodo prišle na dan tvoje resnične potrebe, ki jih sedaj zadovoljuješ omejeno.
Bye.
Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Potrditev, da niste robot:

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo CAPTCHA uganke.