Ženski in Moški čvek

Poezija

Default avatar
Tule je še ena moja :



Stopila bova korak vstran,
korak z začrtanih poti.
Naredila si bova krila
in z njimi poletela
nad gore v mesečini;
med temne in tihe gozdove;
v divje nevihte;
v goste meglice močvirij.
Letela bova v miru, tišini,
v pesmi vetrov in viharjev,
v svetlobi, mraku in temi;
med dežjem in snegom
in dihi pomladi.

Ko bova okusila božajoče dotike vseh trav;
zaslutila vršenje v krošnjah dreves;
med prsti občutila pesek oceanskih peščin;
slišala vse otožne krike ptic;
vse zamahe metuljevih kril;
občutila vonjave vseh cvetov
in ostala mokra po neštetih nevihtah;
tedaj bova odložila svoja krila
in upala;
upala bova, da jih ne prekrijejo
ne prah in ne pajčevine.
Default avatar
Ti si bila poslednja nada
v življenju, ki me vrglo je ob tla.
Prišla si mimo, sveža vsa in mlada
in rekla ljubi in mladost bo spet prišla.

Prišla si mimo in se nasmejala,
tako pojo spomladi nam vode.
Daj smej, se smej, si mi dejala
in sem nasmehnil se ti skoz solze.

In mislil sem, mladost se je vrnila,
ljubezni vonj prinesla je s seboj,
a že življenja neizprosna sila
za vedno me ločila je s teboj.

Bolest vse dni pri meni spet vasuje,
a tebe ni, da rekla bi daj smej se smej
in tebe ni in z mano je vse huje
o stokrat huje kot kdajkoli prej.

(Dane Zajc)


In v glasbeni izvedbi Janeza Škofa: In tebe ni
------------------------
"And forget not that the earth delights to feel your bare feet and the winds long to play with your hair."
(Khalil Gibran)
Default avatar
Alojz Gradnik: V omami

O, saj ne morem reči ti besede.
Če sem ti ko dehteča roža – vtrži,
če sem ti kakor časa vina – drži,
o drži me na ustih in me pij,
da zadnja kaplja v tebi izkopni.

Ne misli na poznejše moje bede
in nič, prav nič naj te ne moti zdaj.
Potem? Potem le bodi brez srca,
potem me rožo z nogo poteptaj,
potem me čašo prazno trešči v tla,
da v slast ti še črepinj bo žvenketanje.

Ker vem, da kot razbite tvoje sanje,
kot bolečina, kes in kot zločin
bom vedno še hodila ti v spomin.
Default avatar
Glede nato, da je tudi Prešeren v času zmanjšane prištevnosti napisal kakšno, ki mu ni bila ravno v ponos bom tudi sam primaknil eno iz mojih ranih let..k sreči jo omenjena ni nikoli videla...

Sem deklica mlada in vesela
odlika glavna mi je rit debela .
Najljubši zvoki so mi moje ritne violine ,
ko rit mi zaigra , to kot detonacija tankovske je mine .

Pa to moja edina ni vrlina ,
ko jem sendvič z mene pade nobena ne drobtina
Vse okoli gobca mi ostane
kar v riti ne pristane .

To z užitkom vse poližem
na koncu z rokavom se obrišem .
Na koncu pride še desert
saj prdnem kot ta prav ekspert .

Imam veliko slaboumnih še odlik ,
saj veste , da manjka dosti mi do stotih pik .
Tolažim s tem se , da popoln ni nihče
pa tudi s tem , da zemlja vzame vse .
Default avatar
Oh, kako lepa tema ♥♥♥
.....

Damn! I'm so good in bed. I can sleep for hours.
Default avatar
WishYouWereHere je napisal/a:
Na tole si pa res lahko ponosen, verjamem, da so se tisti, ki si ji jo namenil omehčala kolena in zarosilo čelo...V moji mladosti sem s pisanjem pesmi puncam pogosto prebijal barijere, ki so bile posledica moje pretirane sramežljivosti. No, zdaj nisem več sramežljiv, napišem pa še vedno kakšno..svoji muzi..
Default avatar
Kot Dante v pekel je upal iti,
ko Beatrice svojo dušo je zaupal,
tako tebi lahko je srce predati,
dokler nebesa na zemlji bi iskal.

Med nebeškimi zvezdami,
Ki božji so odsev večen,
Si ti utrnila se med njimi,
Da kdo tu bi lahko bil srečen.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Nikakor ne bi mogli razumeti prihodnosti,
če se ne bi zavedali preteklosti. (G.A. Livraga)
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Default avatar
Starejši MON-ovci se radi spominjamo pokojne mimeŠ. Poleg vsega ostalega kjer je bila dejavna, če le ji je bolezen dopuščala, je napisala kar nekaj pesmi. Meni najljubša je tale:
Priponke

[Razširitev doc je bila deaktivirana in ne more biti prikazana.]

Default avatar
in je meni moj nick tako dober
-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.--.-.-.-
[sup]"If you want to win you must not lose"[/sup] – [sub]Number One[/sub]
Default avatar
Tale je pa še čisto sveža ... lahko bi tudi rekel - še topla in mokra ...




Kje si bil;
si spal ?
... vsa neznosno dolga leta ...

Si kdaj pomislil,
kod sem blodil,
kje vse sem hodil,
kje vse iskal ...
...si mi kdaj pokazal pot ?

Kje si se mi skril,
ko lahko bi mi dal namig;
lahko celo pomagal ...
si res delal le dopoldne ob nedeljah ?
... se zdiš mi len kot en hudič,
si nisem mislil, da si takšne vrste tič,
...zato težko ti rečem,
težko verjamem,
da lahko bi bil moj Bog ...

Le kdo bi rabil te zaprtega v temi in hladu;
ne želim mrakobnega sijaja sveč;
sijaj neba in listnat gozdni svod
postajata mrtvaški tvoj sprevod.

Na vesoljne reke bregu,
pod hladnim sojem zvezd;
vedoč da cilj moj je tam,
stojim ves gol in nič več sam.

Brstenje misli blaznih
obilje norosti mojih raznih;
so dovolj,
da grem od tam,
kjer bil sem sam ...
Default avatar
Ivan Minatti Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
Default avatar
O, Ivan Minatti... moj najljubši pesnik:).


V mladih brezah tiha pomlad,
v mladih brezah gnezdijo sanje -
za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.

Za vse tiste, ki jim nemir v očeh
zasije ob prvem pomladnem cvetu,
za tiste, ki se srce razboli jim,
ko dež zašumi v marčnem vetru,

za vse, ki dolgo dolgo v večer
na oknu zamišljeni preslonijo
in sami ne vejo, kaj čakajo
in po čem hrepenijo.

O, v mladih brezah je tisoč sanj,
pomladi in zastrtih smehljajev,
kot v pravljicah Tisoč in ene noči
iz daljnih, prečudnih krajev.

O, v mladih brezah je tisoč življenj
za vse tiste, ki ne znajo živeti
in le mimo življenja gredo
kot slepci in zagrenjeni poeti.

(Ivan Minatti)

-----------

Moja mala dlan
bi kakor sladka misel
rada šla ti čez obraz teman ...

Prižgala spet ti svetli žar v očeh,
na lepem čelu rahlo bi počila,
potem pa ljubkujoča izgubila
se v toplem gnezdu - kuštravih laseh.

Moja mala dlan
bi kakor vroča želja
rada šla ti čez obraz teman ...

Skrivnostno bi v uho zašepetala
čarobni rek, ki ti smehljaj izvabi
in osivel spomin otme pozabi.
Na ustnah bi zamaknjena obstala.

Moja mala dlan
bi kakor mehka ruta
rada šla ti čez obraz teman ...

Ta moja mala, strahopetna dlan!
Od daleč boža žalostne smehljaje
v očeh ti, ki bi plakale najraje.
Boji se, da se boš obrnil stran.

(Mila Kačič)
------------------------
"And forget not that the earth delights to feel your bare feet and the winds long to play with your hair."
(Khalil Gibran)
Default avatar
nekaj mojega...

Na oknu bleda senca,
obraz.
Zunaj sedi drobna ptica,
mraz.

Roka se dotika okna,
bolečina
prijem pa drži in ne spusti,
nema tišina.

Ropot zmoti idilo,
ptica odleti
roka se prime za srce
boli
boli.
Default avatar
it je napisal/a:

It ... it is beautiful ...
Default avatar
Če od dolgčasa in strasti preklete,
jemljem tvojo srečo, nedolžnost in milino,
da rešim sebe, duše že načete
in odmislim vsaj za malo to sivino.
Lažem sebi, bolj kot skrivam tebi
in sebi z njim si kvarim spanec,
ti pa zdiš se, kot da služiš le še sebi,
saj meni, kot da si le znanec.
Se le slepim, ko si zatrjujem,
da ne boli te, ker izvedeti ne smeš?
Da končati moram, a še zavlačujem,
tvegam, da odide, huje, da še ti prej greš!
Če res je vse tako lepo,
zakaj ven veje vonj, da vse je zlo?!

Iz viharnega obdobja vzet.
Default avatar
Od kroženja po kletki utesnjeni
njegov pogled je truden in načet.
In zdi se mu, da tisočkrat zgoščeni
drogovi so mu zatemnili svet.

Okretna hoja, polna veličine,
ki se v najmanjšem krogu zdaj vrti,
je kakor ples moči okrog sredine,
kjer silna volja vklenjena stoji.

Le včasih tiho dvigne se zavesa
zenic - pod njo zdrsi odsev sveta,
gre rahlo skoz napet mir telesa -
in potemni, ko pride do srca.


Panter
Rainer Maria Rilke (1875 - 1926)
Default avatar
Tiho prihaja mrak,
plah je njegov korak,
ni ga čuti.
Srce, zakaj drhtiš?
Česa, povej, se bojiš
v tej minuti?

Ali teman spomin
se je zgostil iz temin
brezobraznih?
Ali bodočnost-vampir
puhnil v večni je mir
misli ti blaznih?

Ali je jata vetrov
šla preko dragih grobov
zapuščenih?
Ali iz daljnih samot
prišla je pesem sirot
zasolzenih?

Tiho prihaja mrak,
plah je njegov korak,
plaho bega.
Srce, zakaj drhtiš?
Česa, povej, se bojiš?
Vsega, vsega ...

(Oton Župančič)
------------------------
"And forget not that the earth delights to feel your bare feet and the winds long to play with your hair."
(Khalil Gibran)
Default avatar
še en moj umotvor....

Zbogom

Rad bi rekel, da močan sem in da nič me ne premakne,
da ne ljubim te in da zame več te ni
kako pozabil sem in nič več se me ne dotakne
lažem vsem, da rana nič me ne skeli.

Ustrelila si direktno me v srce in me ranila
brez orožja saj bila dovolj je le beseda
stiskam ustnice in ne dovolim, da z očesa solza bi kanila
nočem, da veš, da brez tebe je življenje beda.

Kriv sem, saj nisem zmogel reči ljubim te
te tolažiti znal, ko te življenja tok odnesel na čeri
ko bi mogel zavrteti čas nazaj, želim si le
da bil bi sredi oceana tvoj svetilnik v temi.
Default avatar
pa še nekaj mojega, za tiste, zaradi katerih nisem osamljena...

V poltemi na peronu stojim
v nemost zrem, čakam, v mislih obstojim,
čakam, brez misli v vetru drhtim.

Da veter časa se srca dotakne,
da znova pesem vame dahne
čakam,
dopustim.

Nežna osamljenost ujame v svoje dlani srce,
tam na dušo mi piha, mi nežno šepeta
naj v njo se ugreznem,
nekako, nekako zbuditi mi ne da.

Drobna roka ujame se v mojo dlan,
pogled poboža ljubi mi obraz,
v očeh preberem, kar vem, kar tudi sama znam,
v teh prelepih očeh berem, mami, rada te imam.
Default avatar
it, zelo zelo lepa ;)

---------------

Kdo ti bo svetil na poti skoz noč.
Ko boš zašel v močvirje, h kateri luči boš obrnil oči.
Ko boš visel nad praznino, koga boš poklical.
Ko boš brez zglavja, kam boš položil glavo.
Noč je polna glasov, ampak kako boš spoznal pravega.
Noč je polna luči, ampak katera luč je luč tvojih oči.
Kdo meče trnke za tvoja usta v vodo noči.
Kdo te zasleduje na tvoji poti.
Kateri zobje se bojo zasadili v tvoje meso,
beli in penasti od samote in lakote.
Kdo ti bo prižgal svetilko upanja, ko boš umiral.
Kdo te bo čakal opolnoči na križišču.
Kdo zveže dve poti z brezobzirnimi rokami.
In kdo prereže vezi.
Kateri neviden oster nož.

(Dane Zajc)
------------------------
"And forget not that the earth delights to feel your bare feet and the winds long to play with your hair."
(Khalil Gibran)