Ženski in Moški čvek

Poezija

Default avatar
še ena iz moje zbirke...

Obljubi mi, da me boš čakala,
ko zvezde bodo mi kazale pot
mi ljubezen svojo dala,
ko stisnjen bom v kot.

Obljubi mi, da me boš ljubila
tudi, ko ne bo lahko
k meni nežno se privila,
da nama bo toplo.

Obljubi mi, da se boš name naslonila,
ko mi upešal bo korak
mi nasmešek naklonila,
ko želel bom biti tvoj junak.

Obljubi mi, da ne boš jokala,
ko zadnjič bom vzel slovo
saj si svoje mi življenje dala
ljubil te bom večno, tudi pod zemljo.
Default avatar
poet je napisal/a:
Me veseli, da drug drugemu dajeva vzpodbudo , da vsake toliko časa kaj prilepiva sem gor in posledično še druge malo razdraživa, da pobrskajo po svojih predalih ...

Tvoj stil s strogim vzorcem rime meni sicer ni tako zelo blizu ( ali pa mi ne rata ) ... ne, se sploh ne trudim ... priznam ... ko mi rata nek poseben, skriti ritem vgraditi v pesem, takrat sem popolnoma zadovoljen ...

Oba imava prav; ti z rimanjem, jaz pa s tistim : malo mimo, tja v tri dni
Vsak ima svoj stil in tako naj ostane ...
Ti ga obvladaš u nulo, jaz se trudim po svoje ... gremo dalje ...
Default avatar
WishYouWereHere je napisal/a:
Lepo, čutno, ganljivo... super!
------------------------
"And forget not that the earth delights to feel your bare feet and the winds long to play with your hair."
(Khalil Gibran)
Default avatar
ZA BREZVZDEVKA

Ta svet mi skozi oči potuje v misli,
občutke vodi pot v srce in v dušo,
nekateri so srečni, nekateri bolj kisli,
grenke najraje pokopljem pod rušo.

Res je, da avtor vseh pesmi sem jaz,
ampak ves navdih so vzbujali drugi,
besede se iz mene vsujejo kot plaz,
verjetno bom pisal še mrtev v trugi.
Default avatar
VODA VSAKOGAR UMIVA
Č- človek
K- kmet
sodišče:
1
Č - pozdravljeni, nekaj vprašanj vam bomo postavili.
K - kar, vendar vi in jaz bi želeli, da bi čim prej opravili.
Č – no, kaj si mislite o državi?
K – kravi?
Č – ne, držaaavi!
K – aha, torej obratno. Mislim, da je odvratno kako nas molzejo!
Č – tako mislite, da vas za nos vodijo, bolj pravilno vam priporočam,
da vas ne obsodijo.
K – jaz povem odločno, razločno kar mislim.
Pa naj bo še tako krvoločno.
2
Č – vaša izobrazba?
K – vprašalnik mi je kot znana glasba.
Vedel sem odgovor, a sem ga pozabil. Zakaj bi se učil nekaj, kar v življenju ne bi rabil?
Delo za denar je ugodje, ki bo koristilo bogatašu!
Moje znanje koristi trebuhu in načela se izmišljujem po posluhu.
Č – nevednež, neizobraženec! Dandanes ne preživiš!
K – mogoče ne, ampak sem živ.
le poglejte miš, ima svoja pravila in nastavljajo ji pasti nič mila.
Ampak če se »dobrote« zadrži, preživi.
Č – potem se vi zadržite dobrot, ki jih vam ponujajo ostali?
K – nekako tako, saj malokateri bi dali in ne bi želeli plačilo.
Če mi kdo ponuja svilo, bi rad zanjo denarja obilo!
Vzamem samo od tistega, ki da s srcem, ne s pametjo in podstavljenim vrčem!
3
Č – kaj pa pravil se držite?
K – svojih se zagotovo, in kar se jih pač moram.
Č – takrat, ko se jih pač morate zamižite?
K – gledam, saj nebi rad storil napake.
Sicer pa napako storiš le, če imaš pravilo in potem še silo,
ki te opomni na to. Nič ne rečem, saj je prav tako, vendar če je pravilo zgrešeno,
se poruši celo vreteno.
Č- ne verjamete v zakone kaj?
K –daj no daj, kdo pa verjame, saj so kot kup krame!
potem pa še, kot da bi mogli to kramo uporabljati
Č– zdaj mi je končno prekipelo, razjezili ste me vam je uspelo.
K –Meni vsakič kri zavre v žili, pa k vragu zakoni gnili!
dosti imam za črtami stati,
ko sem bil še majhen mi je rekla mati:
»človek na začetku ni imel še črt«

RAZGOVOR
Č1- spreletava me srh, ob njegovih besedah!
Šel je čez vrh, tukaj se konča moja toleranca.
Pri tem primeru ne bomo metali kovanca, saj je očitno zagrešil zločin!

Č2-Občutek imam, da je hudičev sin, ki načela mu je dal!
Jaz bi ga obvaroval, tega bednega življenja!

Č3-Sem enakega mnenja, smrtna obsodba mu ne uide in to še
preden sonce vzide!

Č4-Torej, obsodimo človeka, ki nam ruši sistem, dela problem v naših življenjih,
ne bo več trn v peti. Nismo se zmotili pri vseh teh mnenjih!

OBSODBA
Č – obsodili so vas, umrli boste zaradi svojih načel!
K –RAJE UMREM V SEBE ODLOČEN, KOT OD SVOJE PAMETI LOČEN
IN JESTI VAŠ SAD PRESOČEN!
Kar mi obsodba pravi- naj bo prav
in nazadnje povem:
V TEJ DRŽAVI SMO PODOBNI KRAVI, KO NAS VEČ NE RABIJO,
BOMO MESO PRESOČENO ZA TISTE, KI HITRO POZABIJO!

KONEC
In tako je ugasnil plamen nekoga, ki ni škodil nikomur.
naj prvi vrže kamen, kdor še ni grešil!
ali je bil kmet kriv? Bil, v omejenosti rabljev.
Ali so bili oni krivični? Bili, a vsakdo v nekaj verjame, naj bo le kup krame
ali svoboda zavidljiva!
Naj jedo meso presočeno, saj voda vsakogar umiva!

Sorry for mistakes.
Default avatar
:) Superca, če ne bi že spala na pol, bi gotovo odgovorila v 'tvojem' jeziku... Morda jutri. Noro. Malo sem se našla v tem.
Default avatar
Kdo si ti, ki se po drevoredu mojih sanj sprehajaš
se skrivaš mi po mislih in poželjivo me zavajaš?

Zakaj skrivaš svoj obraz in pred menoj bežiš
vem, da poljubov in objemov mojih si želiš?

Ne boj se, nežen bom s teboj
poglej me v oči, bodi moja vsa nocoj.

Dotikov mojih se ne brani, vidim te, vem, da si me želiš
spuščam počasi se po tvojem vratu, v trenutku vzdrhtiš.

Dolgi črni lasje kot slap razlijejo se po blazini
tvoje toplo, mehko telo blešči se v mesečini.

Poljubljam te povsod, ljubim te, nocoj dekle si mojih sanj
vem, da čas se mi izteka, odšla boš, ko se bo rodil nov dan.

avtor Poet....
Default avatar
Pomladno, kar sem rekla, sem rekla. Fiška žemlja :)

Čisto tako, na hitro, iz glave,
sproti se misli prelivajo v stih,
brez, da iskala besede bi prave,
vse kar je v meni, je sebi navdih.

Morda za odgovor, kako je z menoj,
da vse, kar se čuti, pristane tako,
zlito v vrstice, ki same s seboj,
delajo svojo si pesem lahko.

Zgodi se pa kdaj, da roka ne more,
ko muza obmolkne, ker v njej je
hladno preveč in govoriti ne zmore,
pisati ne gre, zatakne se vse.

Kdaj se zazdi, da o radosti lažje
pišeš v neskončno, da več je besed,
pesniti o slabem, kot, da je vražje,
so rekli, da v hudem si lažje poet.

Moje so misli kot večna pot,
ki teče, četudi želela bi proč,
se čuti, kot bila polna bi zmot,
pa vendar v njej mi največja je moč.

Pač pišem, kar je in kar bi želela,
da bilo bi, ker srce hrepeni,
da bi večno sposobnost to imela,
da z njim bi se štela lahko med ljudi.
Default avatar
poet je napisal/a:

Nesporno mi je tale tvoja današnja, daleč najbolj všeč od vseh do sedaj - "Crème de la crème" .

Spada med "Poet's Greatest Hits"

...Daj, reci da sta še skupaj ... !
Default avatar
Oba sta neverjetna - ti, WYWH in poet. Bravo!
.....

Damn! I'm so good in bed. I can sleep for hours.
Default avatar
brezvzdevka je napisal/a:
Ko se notri "nekaj dogaja" najde samo od sebe pot na papir ... ne moreš skriti ... lepo, čudovito in enkratno ... tole je verjetno dobesedno padlo ven iz tebe ...
Default avatar
Brezvzdevka,

duša se mi je nasmejala ob prebiranju tvoje pesmi. Ustvarila si pravo lepotico. Hvala za vse občutke in rime. Mogoče je klišejsko, ampak mi je tvoja pesem znana pot v življenju. Vsi ostali prav tako zeeeeeelo lepo pišete in v veliko pesmih najdem občutke in spomine na lepe čase. Ostanite pesniško razpoloženi še naprej, Hvala vam.
Default avatar
Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.

Čuti se. Sluti.
Kot dih in dreget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.

Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.

Nekaj je v zraku.
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.

Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

(Tone Pavček)
------------------------
"And forget not that the earth delights to feel your bare feet and the winds long to play with your hair."
(Khalil Gibran)
Default avatar
Vzpon

Vrh gore snežnobel kipi v nebo.
Meglica tik pod njim je diadem.
Za mano, pod višavjem, koder grem,
vse bolj se manjša vse, kar zre oko.

Prav tam v daljavi, v zvitih jarkih rek
že vse medli od senc in od meglic;
brezšumno je in moj zategli klic,
vse bolj zgubljen, ne vrne se v odjek.

In misel, ki počije tam in tod,
vse bolj medlo spominja se oblik
in zvokov sredi daljnih lis in pik,
ki ve, da skoznje me je vedla pot.

In vse, kar je prešlo kot brez sledu,
je zame vse bolj mrtvo, brez moči:
res je še tam, a le kot del poti
in le predhodje tega, da sem tu.

Kar pa res šteje, je ta slani znoj
in kamen, ki spotaknem se nad njim,
in lilast cvet, ki vanj se zastrmim,
in pa morda ta gora pred menoj.

Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj,
ki vrh vse bolj zastira ji oblak,
ki vzpon tja k njej mi že šibi korak
in srka kri iz prenapetih žil,

ker to kar je za mano, me uči,
da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas
dobila bo nem, omrtvel izraz
kot vse, kar daleč spodaj že leži;

ker vem, da vrh, četudi stopim nanj,
rodil bo srečo le za kratek hip,
saj ko se v žilah umiri utrip,
bo s koncem hoje tudi konec sanj;

saj tam nad vrhom je le še nebo,
jaz pa pod njim obstal bom ves težak -
kako naj višje stopi mi korak,
ko pade noč in zvezde se prižgo?

Vrh gore je bel kažipot očem
In jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem.

(J. Menart)
Default avatar
E, pa hvala. Se čisto strinjam, vse kar nekdo zapiše, vsaka pesem, nastane iz 'notranjega dogajanja', jaz pravim, da vre nekaj. :) S spoštovanjem. Sploh, če gre za 'amatersko' pisanje. Osebno poznam le nekaj ljudi, ki kaj spesnijo, zato mi je ta tema top. Super ste, si vas pišem v zvezek :) Pozdravljeni :)
Default avatar
WishYouWereHere je napisal/a:
Hvala, čeprav jih imam nekaj, ki so boljše...ampak so samo za njene oči....seveda sva še skupaj, ne spustim jo iz rok..
Kdaj pa nastajajo tvoje najboljše? Ko si zaljubljen, razočaran? Ali lahko sploh napišeš ljubezensko pesem, če nimaš muze? Jaz zelo težko....
Default avatar
brezvzdevka je napisal/a:
nekaj najlepšega kar sem kdaj prebral....tako preprosto, pa tako mogočno sporočilo!
Default avatar
poet je napisal/a:
Super . Naj tako ostane ...
poet je napisal/a:
Obstaja tudi kombinacija, ko eno hitro sledi drugemu ( zaljubljen + razočaran ) . Na žalost najbolj "vnetljiva" kombinacija za najboljše "produkte" ... brez muze, pa sam veš , da ne gre nikakor ...
Default avatar
Na dnu vodnjaka sem pričakoval le spokojno praznino ...
Komaj in mukoma sem odrinil težek kamnit pokrov
in se zazrl v mrakobno tišino...

Vzel sem najprej droban kamenček,
ga spustil in poslušal;
pa sem vzel še naslednjega;
in je tiho zazvenelo
in se v šibkem odblesku nekaj zganilo ...

Spustil sem suh list z drevesa;
in prisluhnil;
in je padal in padal ...
brez zvoka nekje pristal;
sem le slutil, zaznal,
da se je najprej omočil
in nato napil ...

Potem sem odmaknil pokrov na stežaj;
je sonce prodrlo skoraj do tal;
do vode na dnu;
do čiste, hladne gladine;
sem videl v njej odsev;
presenečen;
obraza dva;
tako zelo podobna,
saj sem pričakoval le svojega ...
Default avatar
Prosim

Zamegljena ječa, oglaša se ti zvesti jetnik,
izletnik, ki postavil si je meje daleč od zidov,
gol, hkrati oblečen v težo izmišljenih okov.

Letnik, na katerega je padel grenak okus,
poskus, da zakrije ga lepota duše in telesa,
finesa, a nastop obglavi dvignjena zavesa.

Gnus, ki grozi obstoju neizbežen konec,
lonec, kjer že dolgo vre pripravljen strup,
vkup, naj zbrana moč ohrani zadnji up.