Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Barbara Kutnar Novak, ZDT • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Osamosvojitev pri 18 letih

Default avatar
Pozdravljeni,

sem osemnajstletno dekle (zaključujem 4. letnik srednje ekonomske šole) z ogromno tezavami, vecina slednjih pa izvira iz druzinskega okolja.
S starsi sem ze vseskozi v res slabih odnosih, saj se za izboljsanje slednjih niso nikoli trudili. V otrostvu sem bila tako pogosto “zrtev” zbadljivk na racun svoje teže, češ da sem predebela, medtem ko me je osnovnošolska svetovalna delovka povabila na pogovor o moji podhranjenosti. Kot drugo naj navedem pritisk glede ocen, ki ga čutim že vsa leta izobraževanja. Sem odličnjakinja, pa kljub temu to nikoli ni bilo dovolj. Vseskozi me poskušajo primerjati z uspešnejšimi dijaki in na tak način žaliti. Očetu pa ni niti to dovolj, saj mu največje veselje prinaša zafrkavanje svojega otroka - mene v pričo drugih ljudi (bodisi prijateljev, bodisi učiteljev). Pri uveljavljanju “svojega prav” pogosto uporablja fizično silo, zaradi česar živim v nenehnem strahu. Poleg težav ki jih imamo doma, Vse našteto je le kapljica v morju, tako se bojim, da bom kot edino rešitev spet sprevidla samomor. Poleg družinskih težav, so mi pred mesecem dni diagnosticirali raka ščitnice, za katerega doma nisem povedala in tako zanj trenutno ve le najboljši prijatelj. Počutje je vsak dan slabše, še posebej psihično. Nimam volje do ničesar, letos pa me čaka še maturantski ples, na katerega so me starši prisilno prijavili. Sedaj pravijo da se me bodo v primeru da se slednjega ne udeležim odpovedali, me vrgli iz hiše.
Edino kar mi gre trenutno po glavi je torej osamosvojitev, saj mislim da bom z njo končno lažje zadihala.
Vsak nasvet, predlog in pomoč kako osamosvojitev realizirati je dobrodošel. Naj še omenim da trenutno delam le preko študentskega servisa, moji prihodki tako niso visoki.

Hvala!
Priponke

GettyImages-536944121-5a7e4ae76bf069003728394d.jpg
(32.91 KiB)

Default avatar
Spoštovana Najstnica33,

pri svojem delu sem spoznala že precej žensk, ki so mi povedale, kako so v najstniških letih razmišljale o samomoru, vendar so se odločile zase, se izborile za samostojno življenje, marsikaj dosegle, in kar je najpomembnejše, doživele tudi veliko lepega in dobrega, zato so to bridko razmišljanje, da je živeti prehudo, lahko za zmeraj pustile za seboj.

To želim tudi vam, pa čeprav vem, da vam je trenutno izredno hudo. Že zaradi krute družine, ki bi morala imeti do vas ravno nasproten odnos od tega, ki vam ga izkazujejo; poleg tega pa je tu še bolezen, s katero se morate spopasti in bi vam ob tem podporno okolje prišlo zelo prav. Ampak tudi če imate samo eno osebo, ki ste ji lahko zaupali svoje težave – najboljšega prijatelja – potem si lahko predstavljate, da so na svetu še mnogi ljudje, ki do vas nimajo in ne bodo imeli takšnega odnosa kot vaši starši.

Vendar je treba zdaj rešiti dvoje perečih zadev: želite se odseliti iz zlorabljajočega okolja, obenem pa boste morali nameniti nekaj časa tudi zdravljenju, ko je vprašanje, ali boste v tem obdobju lahko delali. Oglasite na svojem centru za socialno delo, kjer se pozanimajte o svojih pravicah in možnostih ter povejte o stanju doma. Če oče nad vami izvaja fizično nasilje (ali tudi če z njim samo grozi), je to za prijavo na policiji. Dobro bi bilo tudi obiskati Žensko svetovalnico (www.drustvo-zenska-svetovalnica.si) v Ljubljani, kjer vsakodnevno pomagajo reševati situacije, kakršna je vaša. Ali imate v šoli kako profesorico, morda osebo v šolski svetovalni službi, ki ji lahko zaupate? Ljudje marsikdaj ne vedo, kako nekdo trpi, ker tej žrtvi uspe toliko prikriti, saj jo je sram in strah svojih najbližjih. Ampak zdaj je ta meja že krepko presežena. Toplo vam želim, da se boste potegnili zase. Ne verjemite grdim stvarem, ki vam jih že leta govori oče. Ko grdo govorimo o drugem, pravzaprav o tej osebi ne povemo nič – vse pa povemo os sebi! To imejte pred očmi. Vi ste resnično popolnoma v redu dekle (povrhu pa še odlični v šoli in zraven še delate, s čimer se prav gotovo lahko pohvali le malo srednješolcev), ki si zasluži vse dobro. Ste pa v točki ključne preizkušnje in potrebujete vso podporo (ali, kot rečemo, socialno mrežo), ki jo lahko dobite. Morda zveni kot malenkost, a pogovor po SOS telefonu, po telefonu za otroke in ženske – žrtve nasilja ali po telefonu Samarijana, da jih naštejem samo nekaj, marsikomu v temnih urah, ko bi sicer tuhtal o krivičnosti svojega življenja, prinese veliko olajšanja, saj se lahko pomeni s sogovornikom, ki ga razume, z njim sočustvuje in mu pomaga najti odgovore.

Seveda lahko kadarkoli (neobvezno) pokličete tudi mene, če se želite podrobneje pogovoriti.

Prijazen pozdrav,
Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
www.janalavtizar.com
Default avatar
Ne obupat, ker ni tako črno. Na srečo si že polnoletna in ti nihče ne more ničesar preprečiti!

Pokliči na omenjena telefona, Ženska svetovalnica in SOS telefon, ker imata tudi zatočišče za žrtve naselja, kjer ženske brez prihodkov bivajo brezplačno. Imajo veliko izkušenj s takimi primeri in ti bodo pomagali tudi pri urejanju nadaljnjih formalnosti. Upam, da boš lahko uredila prejemanje štipendije, morda celo preživnine (starši so te dolžni finančno podpirati, dokler se šolaš). V skrajnem primeru greš pač po maturi nekaj let delat in šele potem študirat.

Ni ti treba čisto sami skozi to kalvarijo, samo prvi korak moraš narediti.
Default avatar
Kot da bi brala sebe pred desetimi leti, le da sem bila jaz stara 16. V moji družini je bil prisoten alkohol z očetove strani in pa strahopetnost moje mame. 16 let sem vsaki dan gledala kako je oče pretepal mamo, jo poniževal, zmerjal, spolno zlorabljal tudi pred mano... že to je bolelo v takrat ranljivem otroškem srčku ..še bolj je pa bolelo ko sem sama zanj bila debeklo, ******, kurva mala..potem ure in ure njegovih pijanih "debat" z mano o tem kako si ne bom mogla nikoli najti moškega ker sem predebela in pregrda in da bom lahko srečna če me bo sploh kdo hotel imeti (naj povem da sem bila zelo simpatičen otrok, sploh ne grd)...cele noči ustrahovanja razbijanja po hiši, mahanja z nožem proti nama z mamo, tudi za vsako je po eno "zanko" že pripravo...zjutraj ko se je pa šlo v službo, jaz pa (vrtec, kasneje šola) smo se pa morali delati kot da smo najsrečnejša družina. V obdobju najstništva sem velikokrat pomislila na samomor, ampak nikoli nisem upala narediti tega koraka ...potem pa ko sem se po taki noči enkrat na poti v srednjo šolo brez da bi se zavedala znašla pred progo in čakala na vlak, da resnično skočim po njega.. mi je v glavi kliknilo da moja starša, dve osebi, ki sploh ne vesta zakaj imata otroka nista vredna tega enostavno nista vredna tega da jima kdo izreče sožalje in da na moj račun izpadata žrtve ("boga reveža, edino hčerko sta izgubila, edinega otroka..zdaj sta pa sama")...ko sem se v tistem trenutku odločila da z mano ne bo nihče več pometal, sploh pa ne ona dva ki sta mi vzela otroško brezskrbnost, sem se izpovedala teti in babici, ki sta mi pomagali iti od doma (pri 16ih), poiskala sem si dobro plačano študentsko delo, hvala bogu sem imela super delodajalca in mi je šel na roko da ni bilo preveč nakazila, da sem prejemala še štipendijo, in je šlo vse je šlo šola, delo, prijatelji, uživancija ..za vse je kar naenkrat bilo dovolj energije in wau končno sem živela pri 16 letih sem prvič začutila kako je biti srečen!!! Po srednji šoli nisem šla študirat ker sem si raje kupila status študenta in delala po 3 službe hkrati ...res je bila sem zmatrana ko pes ampak nič ni vrednejše od tega da prideš na svoje (pa ni važno če je to res ekstremno mala najeta garsonjerica) in te nihče ne more zmerjati, poniževati, se stresati na tebe..ne more ker si v stanovanju, ki si ga sam plačuješ in sam skrbiš zase!! ...garantiram da je najboljši občutek biti samostojen in toksičnim staršem reči NE RABIM VAJU!! ..še boljši občutek je ko te potem prosita da prideš nazaj, obljubljata vse, sta nenormalno prijazna (preteče sicer nekaj let)..in največje zadovoljstvo je reči NE!!! ...Se opravičujem za tooliiikooo napisanega, ampak res sem te začutila in morala sem ti na kratko opisati svojo zgodbo, upam da si razbrala iz nje, da se samo z trdno voljo, delom (nič ne bo priletelo iz neba), trmo in vero v boljši jutri da pri 18 zaživeti brez staršev. Če se odločiš za tak korak ti želim vse dobto in pa naj ti bo skromnost vodilo
Default avatar
Ko prebiram tvoje sporočilo, se mi zdi kot, da berem svojo zgodbo, dejansko je 90% ujemanja. V strahu sem živela skoraj celo otroštvo (skoraj = odkar se spomnim za sebe) .. prvič sem največjo neumost sama sebi naredila že pri 11. letih.. hvala bogu, da so bili vsi poskusi neuspešni, namreč noben.. NOBEN v življenju ni vreden, da sama sebi karkoli narediš. Na žalost si se rodila v napačnem krogu, vendar tudi to boš kmalu spremnila! Verjemi, življenje je čudovito in to boš vidla, ko se boš rešila teh ljudi, ki jim rečemo družina. Vendar na žalost, družina ni vedno to kar bi naj bila (in ljudje, ki rastejo v družini z dobrimi odnosi tega kar doživljaš ti, ne bodo nikoli razumeli. Večina se jih sploh ne zaveda, da je kaj takega mogoče.. ) vendar družina so ljudje - tako kot tvoj prijatelj, neznanec.. in dejansko lahko oseba, ki je še ne poznaš postane večji pomen družine kot pa dejanski član družine. Preverjeno. Od doma sem šla v najemniško sobo, v stanovanju nas je bilo pa več punc. Od kar s puncami ne živimo več skupaj je minilo kar nekaj let in ti povem, punce smo naredile ena za drugo več kot je/bo moja družina kadarkoli. Še zdaj smo najboljše, one se zavedajo, da imajo mojo podporo, moje zaupanje in to se zavedam sama za njih, na žalost s sestro nisva znali prit do takega odnosa in verjamem, da zaradi preteklosti nikoli ne bova prišli do tega.. občutka, da imava ena drugo, ne glede na vse. Namreč to je smisel! Če ni tega, nevem zakaj bi označevala nekoga za družino, če neznamo bit družina v pravem pomenu.
Ko boš odšla bo verjetno težko. Sama nisem imela stikov kar nekaj časa.. težko bo. Potem jim bo šlo v nos, ko bodo videli, da zmoreš sama in bodo imeli spet ONI problem.
Ampak tu se začne, tvoja svoboda.

(Vem, da je že leto okoli od tvojega sporočila. Upam, da je vse tako kot si si zamislila!)
Default avatar
Pozdravljena!
Imela sem popolnoma isto tezavo kot ti.. Neprestano zbadanje zatadi teze (tudi sama imam probleme z scitnico) doma stalno prepiranje kricanje psihicno in fizicno nasilje alkohol in na koncu tudi samomor oceta. Pri 18ih sem se odlocila da grem na svoje brez sluzbe.. le v solo sm hodila prihrankov ni bilo ker smo ziveli v revscini in tako sem se podala v svet na krilih srece in tdne volje da uspem. In res mi je uspelo sedaj imam 24 let resnega in zelo ljubecega fanta z katerim nactujeva skuono zivljenje in druzino... Mogocne bo cudno slisat a sem ponosna na to kar sem dosegla in tega nebi zamenjala za nic na svetu. Verjemi da se splaca. Z veseljem ti dam kaksen nasvet. Lahko me dodas na facebook in receve kaksno skupaj, da ti bo lazje prebrodit tezavo v kateri se nahajas.
Drugace ti pa zelim sreco in predvsem voljo da uspes objem ♥️
Neža Krapež
Default avatar
Pozdravljena!

V resnici imaš samo en problem, raka ščitnice. Nujno se pogovori s starši in zdravnikom o zdravljenju. Če boš prekrivala in nič ukrepala, si lahko nakoplješ resne posledice. Verjemi, da ko bodo starši izvedeli, boš rešena vseh pritiskov in maturantskega plesa, če ga ne želiš. Poskrbi zase, samo to je pomembno.....
Pozdrav....

Moderatorji

dr. Barbara Kutnar Novak , ZDT
Barbara Novak
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić E-posvet