Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Barbara Kutnar Novak, ZDT • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Kaj mi je?

Default avatar
Pozdravljeni.
S partnerjem sva v zvezi 10 let, imava dva otroka. Že skoraj vseh 10 let imam obdobja ko me mine do njega in ko mi je čisto mimo človek. Popolnoma drugačen od mene, jasno vidim, da ne morem živeti zadovoljnega življenja z njim. Imam grozne občutke, ko me prime tako obdobje. Na živce mi gre popolnoma vse. Najprej on in vse kar naredi in kako se obnaša in da ima stalno nekaj za delat (živimo skupaj s starši in je veliko tudi skupnih stvari, ki jih jaz ne morem "šteti" pod naše in vidim, kot da dela za druge) skratka gre mi vse na živce, za njim mi začnejo iti na živce otroci, potem služba in če se ne zmorem do časa obrniti navzgor tudi služba in ko nimam nič več pozitivnega potem sem že čisto na dnu..vidim samo kako bi se ločila in šla na svoje sama živet (pa vem da bi mi bilo potem zeloo žal)..skratka, ko pa se poberem in ko (pomoje navidezno in kratkoročno rešiva) pa mi je vse ok. SE zavedam da imam super partnerja, ki me posluša, ki mi daje oporo, da se trudi izboljšati odnos, da si vzame čas za otroke, da ni tako zelo grozno če živimo s starši, da lahko kakšno stvar naredimo skupaj, namesto, da sem jezna ker dela nekaj zase spet.....u bistvu ista zgodba s čisto drugega zornega kota. Ampak moja čustva so v krizi komaj še znosna.
Kar preberem bi z lahkoto rekla da sem šolski primer za bipolarno motnjo. Psihologi in psihoterapevti (so mi že) rekli, da pa je to nekaj kar se ponavlja in je treba v življenju nekaj spremeniti. Sebe sem že spremenila do te mere da toleriram veeeeliko več kot sem v preteklosti, on je tudi spremenil določene stvari ampak jaz nisem zadovoljna. Sploh ne vem če bom kdaj. Bila sva na terapiji, sama sem tudi že hodila, pogoavarjava se tudi veliko. Vse kar čutim mu tudi povem. Nič mu ne skrivam. Je pa res, da ne znam skrivati svojega počutja in sem potem že na daleč opazna in potem še on postane napet.
Ena zelo verjetna stvar je tudi, da imam prepričanje v sebi, da so moški slabi, egoistični, itd,,,in ne morem na njega gledati drugače.....
Sedaj pa mi povejte prosim, kako naprej....a obstaja človek, ki bi mi znal povedati kako se stvar dejansko da rešiti....Pa mogoče tudi z nekaj urami pogovora, samo, da bo prišla do neke rešitve..Sama ne vem več kako in kaj bi še lahko. Edino, da grem stran od njega, da bo vsaj on živel kolikor toliko normalno.. Kako se da prepričanje odpraviti? Pozna kdo koga ki bi mi znal pomagati.Bipolarna motnja, torej psihiatrična diagnoza vem, da s tableti, vendar mi je to zadnja možnost.
Hvala za odgovore
Sorodne vsebine:
Default avatar
Spoštovana, burleska,

Opisali ste svoje nezadovoljstvo z življenjem, kakor ga živite. Verjamem, da vam je pogosto zelo težko, na čase morda res skoraj nevzdržno in psihofizično izredno naporno in izčrpavajoče… Niste opisali kako zgledajo situacije, ko vam gredo osebe in stvari na živce - ali morda kričite, se zadirate, očitate, preklinjate, mečete stvari, loputate z vrati?… Ali pa bi vse to želeli in si tega, vsaj v določenih situacijah, ne morete oz. ne smete dovoliti…, ne najdete pa še drugih, ustreznejših načinov za izražanje in pomiritev svoje nakopičene jeze, Tako vam v nekem obdobju vse po vrsti prebuja razdraženost in nesprejemljivost in prekipevajočo jezo, ki se vam prebuja v različnih situacijah, potem ko se ti izbruhi jeze malo pomirijo, pa spet doživljate spravljivejše obdobje, ko zmorete na situacije pogledati tudi z drugih zornih kotov in vam je morda na nek način žal, da si niste še zmogli pomagati in drugače izraziti svojega nestrinjanja in nezadovoljstva. Dobro je, da ste si že pomagali s psihoterapijami.

Osebno vidim, da bi bilo potrebno (najbolje terapevtsko, predlagam relacijski družinski model) še delati na jezi in vsemu, kar je povezano z njo, npr. z ustreznejšim izražanjem jeze in besa, potlačene jeze, pasivne agresivnosti, psihičnih pritiskov, (ne)toleriranja, asertivnosti …, pa tudi z iskanjem konstruktivnih rešitev za svojo pomiritev in s sprejemanjem odgovornosti za svoje stanje (moja jeza je nekaj, na čemer moram delati jaz oz. si pomagati s strokovno podporo, da najdem načine kako samo sebe pomiriti in živeti sama s sabo in z drugimi) in zanjo niso odgovorni oz. krivi drugi, četudi se lahko še tako neprimerno obnašajo. Čeprav se morda to sliši enostavno in dokaj hitro rešljivo, se je potrebno zavedati, da je terapija dolgotrajnejši in kompleksnejši proces, kjer postopno prepoznavamo svoja nezavedna prepričanja, odnose, vzorce in celo paleto razumskih, čustvenih, telesnih in vedenjskih odzivov, in jih skušamo nadomeščati z ustreznejšimi, odraslejšimi in bolj zavestnimi izbirami, pri čemer rabimo tudi veliko vaje, varnosti, spremljanje, razumevanje in podporo. Situacija je kompleksnejša, ker gre tudi za telesni, kemično-hormonski vidik, ki se ob jezi, strahu in drugih čustvih sproži, in ne zgolj za kognitivno razumevanje.,.

Pomembno je znotraj te zmede poiskati in najti samo sebe in načine, ki bodo vam pomagali postavljati razmejitve, izražati svoje potrebe in delovati v skladu s sabo. Torej kaj vam predstavlja zadovoljstvo, kako si želite živeti svoje življenje, čemu se niste pripravljeni odreči, kje pa so tudi vaše možnosti za prilagajanje…, ter se naučiti novih načinov komuniciranja za izražanje svojih čustev in potreb ter za iskanje sobivanja in stikov z drugimi, zlasti s svojimi bližnjimi. Da je stvar še kompleksnejša je potrebno pogledati vzorce odnosov še kako generacijo ali dve nazaj, Kdo je že bil tako razdražen, jezen in kako je to prenašal na svoje bližnje? Torej kje ste vsrkavali in se naučili takšnih reakcij, ki se vam sedaj ponavljajo in kako ste se ob tem počutili?… Običajno ni bližnjic in vsi rabimo čas, varnost in poligon. Priložnosti so in vsaka situacija nas skuša nekaj naučiti. Osebno se mi zdi bolj kot postavljanje diagnoz potrebno odločiti za odprtost za učenje in delo na sebi, odnosih in komunikaciji, kjer se lahko vedno znova učimo in rastemo bolj in bolj.

Odmeva mi še nekaj stavkov, kjer bi v pogovoru oz. terapiji rabila več pojasnil, saj si lahko stvari razlagamo zelo različno: npr. spremenila sem se do te mere, da toleriram veliko več? To je lahko dobro, lahko pa tudi ni najboljše, če greste preko sebe in svojih načel in vrednot, (če tudi njih niste ustrezno modificirali…) Tudi glede vašega prepričanja o moških, ki so slabi, egoistični ipd., bi bilo potrebno še marsikaj raziskati, In tudi glede razmišljanja, da bi šli vi stran od partnerja zato, da bi vsaj on kolikor toliko normalno živel, bi bilo potrebno reči vsaj to, da če bi se dokopali do odločitve, da greste stran od njega, bi bilo to potrebno zato, ker vi ne morete več tako živeti z njim (torej ne zaradi njega, pač pa zaradi sebe). Če pa on ne bi mogel več živeti z vami, mora pa on narediti tak korak, ki pa se mi zdi zadnji v vrsti. Torej, spodbujam vas, da se odločite/ta še delati na sebi, saj se bodo sicer stvari verjetno ponavljale, tudi če gresta vsak na svojo stran. Imata otroke in če ne zaradi sebe, je dobro zaradi njih in njihovega psihofizičnega zdravja storiti vse, kar je mogoče. Da pa se marsikaj!

Vse dobro vam želim.
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/
Default avatar
V tem opisu sem se tudi sama našla, dokler nisem šla na terapijo (prebrala sem, da ste že bila ...), ki mi je pomagala odkriti, da v bistvu nisem imela svoje identitete zaradi vzgoje in nisem znala ločit svojih od tujih čustev in sem bila tudi zelo prikladna za druge, da so svoja čustva, ki jih niso znali predelati. da so jih odlagali name. Po domače povedano sem bila kot otrok ki je eno z mamico, njena čustva so njegova ipd, tako sem jaz doživljala ljudi, nisem vedela kje se jaz začnem in kje drugi. S terapevtko sem delala na konkretnih primerih in sva vsako situacijo razdelale kaj so moja in kaj tuja čustva in potem se mi je začel odpirati nov svet. Vaja je potrebna, da negativna čustva (jezo) odložiš tam kjer sodijo (ne da jih nalagaš in potem izbruhneš ali doložiš na nekomu ki ni nič kriv), ker običajno tega ne zmoremo oz si ne upamo in da hkrati postaviš mejo, ko želi nekdo svoja čustva in krivdo odložiti na tebi, da to prepoznaš in ne sprejmeš. To se mi zdi ključno, tudi pri meni so bila in so še do neke mere ta nihanja. Tako smo bili naučeni, da smo kot smetnjak za odlaganje kar drugim ni všeč, nismo pa smeli tega pravočasno izpljuniti.
Default avatar
Močno se mi zdi, da sem se v tem zapisu našla tudi sama. Imam težave v odnosih, ampak nekako ne znam točno definirati, zakaj občutim toliko enih čustev, ki se tičejo drugih, ne mene. Tudi sama slutim, da sem kot otrok bila neke vrste "smetnjak" ali filter za težka čustva drugih okoli sebe, posebno mame. Kakor je bila ona, tako sem bila jaz, posledično sem zelo zelo občutljiva na to, kako se kdo počuti, takoj me lahko dol potegne. Ne vem pa, kako to rešiti.. Slutim tudi, da imam hormonska nihanja in ko sem brala to zgodbo, sem avtorici hotela predlagati, da posveti pozornost na hormone. Včasih ti lahko stres povzroči, da hormoni zanihajo, včasih pa te lahko hormonsko neravnovesje spravijo v neugodno počutje. Težko je vedeti, kaj je vzrok in kaj samo posledica...
Default avatar
Za moje pojme to ni nobena bipolarna motnja, ker se to dogaja mnogim ljudem/zenskam v zvezi, ki so prikrajsane pozornosti. Normalno je da te tezi, da zivita pri starsih, ker si prikrajsana svoje lastne svobode in tajnosti.. Med drugim si moras tvojega partnerja se z njegovimi deliti.. Meni so se dogajale zelo podobne stvari, dokler ni padla kaplja cez rob in sem postavila partnerja pred dejstvo naj se odloci ali misli namenjati svoj cas svoji druzini (njegovi mami) in jaz grem stran, ali se skulira in gre z mano na svoje. Do tega je pa prislo, ker sem opazila da mi pozornost vlece k drugim moskim in sem se pocutila res grozno.. Povedala sem mu kaj se dogaja in Politika se je hitro obrnila v najin prid, saj je sprejel situacijo resno in se izkazal za nekoga, ki bi zame tudi to naredil.. Najin odnos je seveda zazivel, nadgradila sva ga.. In ce ne bi bila iskrena en do drugega bi ze zdavnaj sla narazrn.. In ce pogledamo, vidimo, da se z ljudmi kregamo samo zato, ker nismo iskreni do samih sebe in ne recemo "ne" takrat kadar to rabimo, ker nas je strah zavrnitve in se neki fejk prilagajamo, nakar nasa potlacena custva zacnejo vreti in mi mislimo da se nam bo zmesalo.. Poglej notri v svoje srce, kaj ti govori? Kaj si iskreno zelis? Posezi najprej po svojih iskrenih zeljah in ko bos to naredila in ce se vedno ne bo ok, potem pa gres lahko na tablete :D ampak verjamem, da ne bo potrebno.. Uradna medicina zal ne zna popraviti temelja, ampak pri takih stvareh najveckrat ponudijo instant moznost odprave s tableti.. Ne izbiraj tega kar ne cutis, predelaj sama svoje obcutke in mnogo naturopatov je, s katerimi lahko stopis v stik in ti bodo pomagali priti do resitve s pogovorom.. Veliko srece 💕
Default avatar
Sorasujes ce obstaja clovek, ki bi ti znal pomagati.. jaz ko sem imela tezave, sem bila pri psihologu, prebrala ogromno knjig... nikoli se zadovoljila z odgovori, vse mi je pomagalo kratkorocno. Imela sem ogromno psihicnih tezav... skoraj sem ze znorela.. dokler nisem naletela na izobrazevalni center Eksena. Samo tam sem dobila odgovore na vsa vprasanja in samo tam sem se pocutila za res sprejeto ne glede na to kaksna sem bila, sem. Preberi si knjigo vrednost neuspeha (Ksenija Bezensek). Sedaj sem poplnoma drug clovek. Ja je placljivo.. ampak mi ni skoda niti enega eura, pa sem dalec od bogatasa.

Moderatorji

dr. Barbara Kutnar Novak , ZDT
Barbara Novak
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić E-posvet