Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Barbara Kutnar Novak, ZDT • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Mama je za vsako stvar užaljena

Default avatar
Spoštovani!

Na vas se obračam, ker ne vem več kako rešiti situacijo z mamo.
Imam svojo druzino. Uredili smo si stanovanje v prizidku, zraven hise mojih starsev.
Dolga leta sva se z mamo dobro razumeli, zadnja leta pa je dober odnos nemogoc.
Kot prvo vse hoce imeti pod nadzorom, za vsako stvar mora biti na tekocem, pa ce se je stvari ticejo ali ne.
Je zelo zamerljiva. Ce kaj rece kdo proti njej je takoj uzaljena. Ce pride zvecer k nam in recem naj govori bolj potiho, ker otroci spijo takoj zameri in odvihra ven. Za tako banalno stvar. In teh je mnogo. Tako, da sem pod stalnim stresom in sem najrajsi, da se sploh ne menive, ker po 5minutah pride do prepira.
Vedno je igrala na karto vzbujanja slabe vesti in tako jo vedno imam, ce recem kaj proti njej ampak drugace enostavno ne gre. Vendar me to unicuje, stvari dan pa noc premlevam in ne delam drugega kot skodim sama sebi.
Veliko je stvari, ki jih sploh ne upam rect, ker vem da bo strasna zamera npr. rada bi povedala da naj ne hodi k nam ko dobimo obiske, ker pride vedno, ce pridejo njej poznani ali nepoznani.
Prakticno nimamo nobene zasebnosti. O vmesavanju v vzgojo otrok pa boljse, da ne zacnem pisat.

Rada bi izboljsala odnos, ampak se mi trenutno zdi nemogoce. Vedno poskusam ohraniti mirno kri, ko se menive in pogovor cimprej zakljuciti, da ne pride do prepira. Le ti me cisto vrzejo iz tira, vcasih tako zelo da se moram zjokat.

Ker mi je v zivljenju omogocila marsikaj solanje, izlet, zato imam slabo vest za vse kar se dogaja.
Rada bi le nekaj zasebnosti in da me pusti ziveti po svoje in ne vsiljuje svojega mnenja. Da lahko s svojo druzino zazivim po svoje. Upam, da zato nisem prevec egoisticna.
Zadnje case razmisljam samo o selitvi, zaradi ljubega miru in da se nobeden ne bo vmesaval v mene, moza in moje otroke.
Kaksen nasvet kako naj postopam?
Hvala!
Priponke

profimedia-0054979887.jpg
(97.87 KiB)

Default avatar
Spoštovani,

Z vprašanji podobnimi vašemu se v svetovanju pogosto ukvarjamo. Iz vašega celovitega zapisa izhaja več koristnih vprašanj:
Ali so vaši občutki slabe vesti ustrezni ali pretirani?
Kaj ste mami dolžni, ker vam je bila mama pri tem pa še omogočila šolanje in izlet?
Ali so vaši sicer šibki poskusi uveljaviti svoj interes ustrezni ali pa ste zaradi tega sebični?
Kaj se je zgodilo par let nazaj, da je vajin odnos postal neprijeten?
Kakšna je verjetnost, da bo mama spremenila svojo psihološko logiko, spremenila vedenje, začela spoštovati vaše osebne meje ter meje vaše sekundarne družine?
Ali v drugih odnosih uspešno (če je treba tudi odločno) uveljavljate svoje interese?
Kakšna je odrasla rešitev vaše težave?

Ali ste za to, da najprej vi zapišete svoje misli in odgovore na ta vprašanja, pa bom potem jaz dodal še svoje mnenje?

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar
Avtorica,

ne bo tole ta pravi forum zate. Pojdi brati te mame in hčere na forum Mejna osebnostna motnja - svojci. Boš našla popolnoma enakih zgodb kot listja in trave.

Psihoterapevti in drugi psihologi in podobno, zakaj je tako težko reči bobu bob in imenovati zadevo takšno, kot je? Ko pa se iz aviona vidi, da gre za tipični profil NOM mama - hčerka.
Default avatar
Spostovani!
Najlepsa hvala za odgovor. Da odgovorim na vprasanja.

Ali so vaši občutki slabe vesti ustrezni ali pretirani?
Obcutki so verjetno pretirani ampak se ob stalnem vzbujanju slabe vesti ne vem obvladovat. Ker se to vlece ze od otrostva. Vedno je bilo "Ce ne bos naredila to in ono, se bo zgodilo to in ono", " Kaj vse xy naredi za tebe, ti pa ne mores naredit tega" itd.

Kaj ste mami dolžni, ker vam je bila mama pri tem pa še omogočila šolanje in izlet?
Pocutim se kot da vse. Kot sem prej napisala je bilo vedno aktualno "kaj jaz naredim za tebe, ti pa ne mores nekaj za mene".

Ali so vaši sicer šibki poskusi uveljaviti svoj interes ustrezni ali pa ste zaradi tega sebični?
Ustrezni. Saj verjetno nisem dolzna celo zivljenje "odplacevati" za nekaj, kar je nekdo v mladosti storil za mene.

Kaj se je zgodilo par let nazaj, da je vajin odnos postal neprijeten?
To vprasanje sem si sama ze velikokrat postavila ampak tocnega odgovora se nimam.
Pred leti je zbolela in kar me najbolj moti je, da so za njene tezave krivi vsi drugi samo ona ne. In da je najbolj uboga oseba na svetu. ceprav je zdaj v redu, bolezen se vedno izkorisca in se izogiba dolocenemu delu.
Ce se hoces kaj potozit in npr. poves, da te nekaj boli, ne bo dala kakega uporabnega nasveta ali tolazbe ampak bo povedala, da tudi njo boli in to je to.
Ce nekaj razlagas te prekine sredi stavka in zacne govoriti nekaj tretjega.
In se bi lahko nastevala.
Verjetno sem na te stvari zadnje case bolj obcutljiva in pozorna zato, ker jo vec videvam, prej pa sem zivela v drugem mestu in le parkrat na mesec prisla domov.

Kakšna je verjetnost, da bo mama spremenila svojo psihološko logiko, spremenila vedenje, začela spoštovati vaše osebne meje ter meje vaše sekundarne družine?
Nobene. Sama sebe vidi kot najboljso osebo, ki ne dela nic narobe, kot osebo ki misli da vse naredi za druge, ceprav dela vse v svojo korist.

Ali v drugih odnosih uspešno (če je treba tudi odločno) uveljavljate svoje interese?
Ne. Sem introvertna oseba, ki se med ljudmi tezko znajde. Odprem se le v krogu ljudi, ki mislim da jim lahko zaupam. Takrat se bolj odprem, pogovor lazje stece in povem vec stvari.

Kakšna je odrasla rešitev vaše težave?
Kar se tice mame bi jo najlazje bilo pustiti na miru in se z njo cim manj ukvarjat, ampak ker zivimo na istem dvoriscu je to tezava.
Zaceti bi morala delat na sebi. Ceprav sem o svojih tezavah prebrala kar nekaj literature, ne vem kako se spremeniti. Verjetno bi bilo s pomocjo terapevta lazje.

Zelim vam lepe praznike in lep pozdrav.
Default avatar
Pozdravljeni se enkrat.
Po temeljitem razmisleku in nekaj prebranih clankih bi rada se enkrat odgovorila na vprasanje "Kaj se je zgodilo par let nazaj, da je vajin odnos postal neprijeten?"
Dobila sem redno sluzbo, vec casa sem prezivela od doma in bila manj na razpolago njej.
Veckrat sem ji zaupala kaj glede moza, ampak sem kasneje ugotovila, da je to napaka in je boljse, da se pogovorim z njim. Tako ni bila vec na tekocem, kaj se dogaja v najini zvezi.
Kasneje ji tudi nisem vec povedala kaj dosti o meni, saj je vedno to obrnila sebi v prid.
Ker pa rada ve vse o drugih je verjetno tudi to vzrok tezav. Tudi, ce zdaj kaj vprasa je moj odgovor bolj formalen.

Veckrat se ji tudi postavim proti, izrazim svoje mnenje in se vedno z njo ne strinjam. Tega pred par leti nisem delala in je verjetno tudi to vzrok vecjih tezav.

Lep pozdrav se enkrat in hvala za vas trud in cas.
Default avatar
Spoštovana Sunflower,

glede na vaše odgovore sklepam, da ste odraščali z mamo, ki ima v psihološki strukturi bolj poudarjen 'otroški' del. Na spektru čustvene zrelosti se nagiba nekoliko bolj k infantilnosti kot k celoviti zreli osebi. Če prav razumem, je mama v vašem otroštvu opravila svoje tehnične dolžnosti (dom, hrana, šolanje …). Drugače je bilo pri odnosu, čustvih, vaših občutkih varnosti, pomembnosti, ljubljenosti itd. Od tukaj izvirajo vaša globoka prepričanja o sebi in drugih, ki motijo odraslo življenje. Nekaj v smislu:
- Jaz sem odgovorna za čustva drugih
- Dobra oseba sem samo, če drugim ustrežem
- V biti pa sem slaba in nepomembna. Drugi so pomembni.
- Svet je nevaren, drugi me ogrožajo
- Sama nisem dovolj sposobna
- Konflikt je grozen

Sprašujete: »kako naj ukrepam, da ne bom več trpela v tem odnosu«. Tako, da najprej razumete sebe, nato mamo in potem sprejemate za vas dobre odrasle odločitve. Glede razumevanja sebe, je točno tako kot pravite. Veliko lažje kot sama, je to razdelati v pogovoru s strokovnjakom. V takem procesu se razišče, katera so tista škodljiva nezavedna prepričanja in kako to spremeniti. Glede razumevanja mame, je res kot pravi Jagodinka. Na forumu o mejni osebnostni motnji boste našli podobne zgodbe, vprašanja in odgovore. Lahko preberete knjigo Ne stopajte več po prstih. Vmes nekje pravite: »rada bi izboljšala odnos«. Del razumevanja mamine psihološke strukture bo tudi spoznanje, da se to ne bo zgodilo. Bolj, ko boste vi čustveno odraščali, bolj se bo mama borila, da bi dobila nazaj tisto tiho, plašno, ustrežljivo deklico. V situacijah podobnih vaši svetujemo, da odrastete, povečate čustveno distanco do mame. Po eni strani mama vedno ostane mama, po drugi pa je dobro, da se izvijete iz otroške vloge in postavite mamo na mesto zgolj druge odrasle osebe. Torej cilj ni izboljšati odnosa z njo, ampak močno povečati čustveno distanco in formalizirati odnose. Tako naredimo tudi z vsako drugo odraslo osebo, ki kaže taka odstopanja v vedenju. Ne poznam vaše celotne zgodbe, ampak povem vam iz prakse, da to vzpostavljanje distance praktično vedno zahteva tudi odselitev iz gnezda. Dokler ostajate pod isto streho, hočeš nočeš ostajate na več nivojih pripeti na mamo.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar
Zakaj slaba vest zaradi šolanja, izletov itd itd?? ...mama se te je odločila spraviti na svet in s tem prevzela nase skrb zate ..kar pomeni te izšolati, te peljati na izlet itn ... to so toksični starši ki vedno izpadajo žrtve in mislijo da so nevem kaj ker so otroka spravili na svet in pričakujejo v zameno vseživljenjsko podrejenost ...tudi sama imam oba starša prekleto toksična zato ti polagam na srce čim dlje od takih staršev tem bolje ..imaš svoje življenje in svojo družino tako da si dolžna poskrbeti za dobro počutje le te ..ne pa za to da mama ne bo povesila nosu za vsako ko ji kaj ne bo povšeči
Default avatar
Slaba vest je zaradi vzgoje. Tako je bila vzgojena, jaz tudi in se se danes borim s tem.

Ena tezjih odlocitev, ki sem jih naredil je bila odhod od doma. Mamo sem pustil samo. Kar mi je tudi ocitala. In pocustil sem se odgovorno, krivo, ampak odlocen, da hocem ziveti svoje zivljenje in ne zivljenje nadomestnega partnerja. Bila je ena mojih boljsih odlocitev v zivljenju (in zal tudi ena bolj bolecih)
Default avatar
Načeloma si vse najpametnejše odgovore že dobila. Jaz bi samo močno poudarila, da je v takem primeru selitev stran od mamine hiše, torej fizičen umik, najbolj nujna in najboljša rešitev. Vse ostale zadeve glede čustvovanja in vedenja, kot ti je lepo po alinejah napisal terapevt Uroš, lahko potem v miru razčiščuješ na terapijah, če se zanje odločiš in si jih lahko finančno privoščiš. Ampak za konkretno izboljšanje kvalitete vašega življenja (posledično trpi namreč cela družina, ne samo ti!) je pa najbolj nujna selitev. Ne vem, kako imate urejen ta prizidek, kdo je vlagal denar in kako imaš kaj zemljo in/ali hišo napisano nase oz. nimaš.. Ampak če le obstaja najmanjša možnost, začnita s partnerjem aktivno kovati načrt, kako se boste čim prej od tam odselil. Seveda je vse povezano s stroški in prioritetami, ampak vseeno.. Jaz sem raje kakšno leto ali dve brez dopusta, raje se vozim s starim avtom in odpovem marsičemu, kot da živim v nedogled pod takim stresom, kot živiš ti.

Pametne mame / tašče sicer raje pravočasno povedo svojim otrokom, naj gredo na svoje, saj mama / tašča nikoli ne sme imeti možnosti priti na obisk v copatih. Niti ni sprejemljivo, da hodi nenapovedana, kaj šele v času, ko imate svoje obiske ali ko otroci že spijo. To je zelo grobo prestopanje vseh meja, ampak meje boš morala postaviti sama. Mama se ne bo nikoli spremenila, pozabi na to pravljico.

Moja mama je imela izjemno slabo in težko izkušnjo, celih 17 let smo živeli v isti hiši z njeno mamo. Trpeli smo vsi isto, ne samo ona. In ker jo je to izučilo, mi je pošteno povedala, naj si najdem dom za mojo družino izven njune hiše, saj stari in mladi nismo za skupaj. Isto mi je rekel oče. Pa imata dovolj veliko hišo, ampak smo bili toliko pametni vsi skupaj, da nam je kristalno jasno, da je veliko bolje, da mi živimo nekaj km stran v svojem stanovanju. Na obiske se eden drugega povabimo ali vsaj najavimo. Nikoli ne gremo tja (še manj ona dva k nam) brez, da se pokličemo, če imamo oboji čas in voljo za druženje. S tem nam je marsikaj prihranjeno. Mi smo si kupili pritlično stanovanje z atrijem (v bloku) in čeravno je ta naš atrij s teraso veliko manjši od dvorišča pred hišo mojih staršev (plus - za stanovanje imamo seveda kredit), je MIR še vedno daleč največji luksus, ki ga uživamo v tem malem luštnem stanovanju.

Moderatorji

dr. Barbara Kutnar Novak , ZDT
Barbara Novak
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić E-posvet