Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Barbara Kutnar Novak, ZDT • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Bivša partnerka in sin

Default avatar
Pozdravljeni,

Prosim za učinkovit nasvet oz. pomoč v naslednji situaciji: že odkar sva z zdajšnjim možem skupaj, to je 10 let, imava težave z njegovo bivšo partnerko in njunim sinom, ki je zdaj star 12 let. Zadnje leto se je situacija precej poslabšala. Gre za to, da je bivša čutila verjetno veliko prizadetost ob najini ljubezni in zdaj je to preraslo v sovraštvo in zlobo. Vse občutke je prenesla na sina, ki ji je bil in ji je še vedno v tako in drugačno oporo ob čustveno in fizično odsotnem njenem zdajšnjem partnerju, s katerim pričakuje tudi prvega otroka. Sin ne želi biti pri nas niti vsak drugi vikend in ona ga ne sili ter mu prepušča odločanje. Oče, torej moj mož, pri tem zelo trpi. Če sin pride k nam, pa si z mamo cel vikend pošiljata sporočila. V njih ji jamra in joka, kako mu je pri nas slabo in si izmišljuje vse moģoče o meni in mojem vedenju do njega. S tem, ko igra žrtev, mamo vedno prepriča, saj mu ona vse verjame. Tako ga pogosto pride iskat kar sredi vikenda in ga odpelje k sebi domov. Moj mož se počuti nemočnega in ne ve, kaj naj stori. Sin pa je seveda vesel, da mu je uspelo. Vedno namreč doseže svoje. Kako naj postopa v tem primeru moj mož in kako jaz, da se ubranim hude manipulacije ter laži o meni, kar me zelo prizadane vsakič znova? Hvala za odgovor. Lp
Priponke

canva-father-comforting-crying-stressed-sad-son,-parenting-concept-MADEkmZ9ZLo.jpg
(43.49 KiB)

Default avatar
Spoštovani,

Vaša zgodba je kompleksna, ker zajema več močno čustveno vpletenih akterjev (vi, vaš mož, možev sin, moževa bivša žena). Vsak od vas zgodbo vidi in doživlja iz svojega zornega kota in ima tudi svoje interese. Podajam nekaj izhodišč, ki bi vam lahko koristila.

Seveda je mogoče, da fantova mama svoja nepredelana čustva in misli prenaša na sina. Njena pravica je, da do bivšega moža in vas čuti kar pač čuti. Če sinu govori laži o njegovem očetu in o vas z zlobnimi nameni vzbujati sovraštvo, je to kršitev tako osnovnih socialnih pravil kot zakonodaje. Zato je potrebno tudi temu ustrezno reagirati ter zaščititi svoje in fantove pravice. To bi pomenilo, da jo mož najprej opozori, da če bo te stvari sinu govorila še enkrat bodo posledice take in take. In v kolikor se to ponavlja, se te posledice tudi uresniči. To bi pomeni najbrž najprej prijavo na CSD. Vendar pa običajno zadostuje, če bi mož jasno postavil mejo in izpostavil, da ne bo več toleriral, da se na ta način dela škoda otroku. Če ne, pa je prav, da CSD ureja kako je potrebno komunicirati z otrokom.

Na drugi vidik nakazuje vaše besede: »ne želi biti pri nas, pride k nam«. Če imata starša urejeno deljeno skrbništvo in del časa sin preživlja s svojim očetom, potem ne prihaja k vam, ampak k sebi. To je njegov dom ravno tako kot vaš. Razlika je samo, da ste vi tam ves čas, on pa občasno. Veliko težavo vidim v tem, če vi tega ne doživljate tako. Kar nekako izhaja iz vaših besed. Dolžnost predvsem očeta pa tudi vas je, da sinu to ponudita. Se pravi, da vidva ozavestita, da je to ravno tako njegov dom kot vaš. To bi recimo pomenilo, da mu to večkrat eksplicitno povesta. Ali mu? In mu povesta, da ga imate radi, da je dobrodošel in da ste veseli ko pride. Ali poskrbite, da mu je prijetno? Da recimo z očetom počneta nekaj, v čemer sin uživa? Skoraj nemogoče je, da sin ne bi želel priti, če bi bili izpolnjeni ti pogoji. Je pa še drugi vidik tega, da je tudi to njegov dom. To, da se mora držati mej in navodil, ki jih daje oče. Partner se počuti nemočnega, ker ne uporablja svoje moči. Naj sinu jasno sporoči, da ga ima rad, ga velikokrat pohvali, hkrati pa zagrozi s kaznijo in kaznuje neustrezno vedenje. To bi pomenilo, podobno kot pri komunikaciji z bivšo ženo: »Danes si se zlagal to in to. Do zdaj je bilo tako. Od danes naprej, da se na ta način ne zlažeš nikoli več. Če boš to ponovil, bo posledica taka in taka kazen. In če to naredi, se to kazen tudi izvede.« Saj je vendar odrasel in fantov oče. Njegova dolžnost je, da doseže, da se bo fant uklonil. In ta kombinacija sporočil za fanta: da je to njegov dom, da ga imate radi, veliko pohval, hkrati pa jasna pravila in posledice ob kršitvah – to za najstnike pomeni varnost in kvaliteten dom.

Ob priliki mu lahko oče pojasni mamino ravnanje. V smislu: »Veš mama te ima rada tako kot jaz, očitno pa mene res ne mara več. Zato ti govori te stvari o meni, ki pa niso resnične. Midva ima lahko dober odnos, tukaj si doma in jaz bom vedno tvoj oče, čeprav sva šla z mamo narazen …«

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar
osnovna napaka je, da to sprašuje ženska, ne pa tisti, ki bi moral - njen mož oziroma oče otroka. Če oče v 10 letih po razhodu ni uspel vzpostaviti kvalitetnega odnosa s sinom, ga bo pri 12+ še težje. Edino kar lahko narediš je, da se distanciraš od te zmešnjave in naj oče poje, kar si je skuhal.
Default avatar
Spoštovani,

Hvala lepa za odgovor. Težko je dejansko opisati našo zapleteno situacijo, verjetno nisem najboljše uspela.

Sin ima s strani mame pri 12. letih popolno avtonomijo pri odločanju. Ko se je odločil, da ne bo več hodil k očetu (nimata deljenega skrbništva), ga je mama pri tej odločitvi, kot še tudi pri ostalih, podprla in dejala, da ga ne bo silila.
Tako se je sam odločil iz več razlogov, kot to vidi oče: zaradi mene, ker sem vedno v njegovih očeh bila "grda"; ker imamo pri nas pravila, ki jih mora upoštevat in se mu enostavno ne da (rajši je tam, kjer je bolj lagodno in brez omejitev); pa tudi zato, ker lahko sam odloči, kje bo in to dobro izkoristi. Pravzaprav zna zelo dobro zaigrati žrtev. Pravi tudi, da mu je pri očetu dolgčas in da zato ne bo več prihajal.
Z mamo komunikacija ni mogoča. V živo ne komunicira, morda le preko maila ali smsjev, a nikoli ni prišlo do konstruktivne rešitve v dobro otroka, ker mati verjame, da je njeno stališče edino pravilno in ne priznava ničesar drugega.
Lp
Default avatar
Pozdravljeni,

prebrala sem vaše pisanje in v njem je del, ki me bega. Pišete "....se je sam odločil iz več razlogov, kot to vidi oče:...". Iz navedenega sklepam, da so našteti razlogi, le rezultat očetovega sklepanja, niso pa nujno odraz dejanskega stanja oziroma fantovega razmišljanja. Se je fantov oče poskušal pogovoriti z njim, zakaj noče prihajati k vam? Kako izgleda vikend, ki ga fant preživi pri vas? Ali je do sedaj fant redno hodil na stike? Natančneje: je oče ves čas odkar sta z fantovo mamo ločena (oziroma odkar je z vami) skrbel za stike z sinom ali pa jih je tudi odpovedoval zaradi drugih prioritet?
Default avatar
Spopadati se z očetom - mamo, ki ti odtujuje otroke, je ena najbolj težkih in bolečih izkušenj, kar jih imaš, ker se počutiš popolnoma nemočnega, in to lahko traja več let. Nemogoče se je spopadati s takšnim očetom / mamo, ker se z njim ni mogoče pogajati in ni mogoče sklepati nobenih kompromisov. Če pa ga že lahko spraviš do kompromisa, jo bo še zmerom odnesel bolje kot ti.

Imeti srce, da lahko razume in sprejema mnenje drugega, mama odtujevalka - oče odtujevalec, tega enostavno nima. Zmeraj ima prav in ko je njegov-njen ego ogrožen že z najmanjšo kritiko, te pride uničiti. Če pogledaš v slovar pod 'neusmiljen' ,najdeš opis najhujšega odtujevalca - pralca možganov. Po malem dan za dnem svojega otroka uči, da začne zavračati drugega starša. In otrok dejansko ZAVRAČA stike z drugim staršem. "Rad-a te bom imel-a, če ne boš moral drugega starša."

Opravka imaš z moteno osebo, ki ima neko osebnostno ali čustveno motnjo.
Slika
Odtujevanje ni vezano na spol. Lahko je to mati ali pa oče. Je pa več mater s takšnim obnašanjem, ki po sodiščih in CSD-jih bijejo brutalne bitke z očeti svojih otrok ali bolje povedano - svojimi oplojevalci. Skupina, ko je takšen obsedeni odtujevalec oče, pa tudi ni tako zelo majha. Razmerje naj bi bilo tam 60:40. 60% je takšnih motenih mam, 40% pa je očetov. Lahko se z njimi pregovarjaš ure, dneve in mesece, pa ne prideš nikamor. Navzen se kaže, kako skrben oče / skrbna mama je, ki bi vse naredila-a za svojega otroka.

Da ne govorim o tem, kako v takšnih okoliščinah raste in zraste otrok. Med otroki, ki tekom odraščanja pristanejo v vzgojnih zavodih, je tri četrtine takih, ki prihajajo iz ločenih družin - od takšnih motenih mam oziroma očetov.

Kako ustaviti takšno moteno mamo / očeta? Ne moreš. Ne CSD ne sodišča ne naredijo NIČ.
Default avatar
Pozdravljena, Anais44!
Tudi moj ,mož ima otroka od prej in vsi skupaj smo bili tudi v precej podobni situaciji, kot ste vi zdaj. Celo desetletje sem zapravila za razreševanje te situacije in med tem postavila na čakanje tako sebe kot svoje lastne otroke. V izgovor sem si govorila, da se imamo mi pristno radi in bomo že kako v redu. On pa je tisti, ki potrebuje pomoč in predvsem razumevanje in ljubezen. Leta sem bila grda mačeha, ki ima v svojem grdem domu grda pravila. Leta sem opozarjala, da vzgoja brez pravil in brez najmanjšega reda, ne more prinesti pozitivnih vrednot. Trudila sem se, da bi otroku pokazala, da ima naš dom sicer pravila, a je obenem tudi prostor za pristno druženje in za pozitivno razreševanje težav. In dolgo časa je trajalo, da sem sama ugotovila, da vsa ta leta razrešujem težave, za katere nihče noče, da se razrešijo. Moj mož, njegov otrok in njegova bivša žena so pač igrali svojo igro, na katero nisem imela niti najmanjšega vpliva. Začela se je že dolgo pred tem, ko sem moža sploh spoznala. Nekoč tako ljub mi otrok je postal zares naporen najstnik, ki je zavračal kakršenkoli napor. Edina stvar, v kateri se je skozi otroštvo izpopolnil, je bilo vzbujanje krivde in igranje žrtve. Je zares žalosten primer nevzgoje in grdih medsebojnih igric. In jaz nisem imela nobenega vpliva na to, da vse to dogajanje preprečim! Tudi moja ljubezen se je skozi leta izgubila, saj je s starostjo postal tudi agresiven. Začel se je posluževati precej grdih laži ter mi nenehno groziti, da me bo prijavil, da ga pretepam. Čeprav v našem domu nikoli ni bilo fizičnih kazni. Nekaj svojih groženj je tudi izpolnil. Bilo je skrajno naporno, a sem skozi vse dogajanje počasi odrasla in začela opuščati prejšnje brezglavo prevzemanje tuje odgovornosti.
Zato mora glavni akter v tej zgodbi biti tvoj mož. On mora reševati svojega otroka in poiskati načine, da se zbliža z njim. Ti pa še naprej skrbi za vaš dom, za vaša pravila, za vaše pozitivno vzdušje. Ponavadi smo mame tiste, ki skrbimo za dušo doma. In ne pusti si vzeti tega. Bodi mama svoje družine in svojega doma. Oblikuj vrednote in naravnanost, v katero verjameš. Bodi oseba, za katero čutiš, da si. Mož pa naj se odloči. Se bo boril za to, da sina privabi v vaš topli varni dom, kjer ni prostora za igrice ali pa bo nadaljeval svoje dosedanje igre drugje.
Default avatar
"Zato mora glavni akter v tej zgodbi biti tvoj mož. On mora reševati svojega otroka in poiskati načine, da se zbliža z njim."

"Se bo boril za to, da sina privabi v vaš topli varni dom, kjer ni prostora za igrice, ali pa bo nadaljeval svoje dosedanje igre drugje."


Bodite bolj prizanesljivi do teh očetov, ki jim matere njihovih otrok počnejo to, kar opisujeta Tiska in Anais.

V bitki s takšno materjo, ki ti odtujuje otroka, si popolnoma nemočen. Ni važno, kaj narediš ali kaj ne narediš, spremenilo se ne bo popolnoma nič. Takšno mati odtujevalko je najbolj od vsega strah, da bi sin rad prihajal k očetu in da bi mu bilo lepo z njim. Takoj ko sin pride od očeta zadovoljen, da mu je bilo dobro, ga takšna mati zatre, da se sin začne počutiti krivega za to, ker mu je bilo lepo z očetom in da mora streči materinim odkritim pričakovanjem lojalnosti do nje in omejene naklonjenosti očetu. Otrok očeta ne sme imeti rad in bo naredila vse, kar je v njeni moči, da prepreči, da bi se otrok in oče navezala. Ker otrok ima lahko rad le njo in lahko potrebuje le njo.

V tej igri sploh ne gre za otroka, otrok je le koleteralne škoda medsebojnega obračunavanja, kjer je agresor moči motena mati, ki išče vse načine, da kaznuje bivšega partnerja (najbolj boleče tako, da mu odtujuje otroka) za to, ker "ni cenil, kakšna dobra in krasna oseba, da je", potem pa v tem narcističnem besu z njim obračunava preko otroka.

Kot piše Anais, da mati otroka že za en vikend ne pusti pri miru, mu prepušča v odločanje vse, kar bi morala se dogovoriti oče in mama, očeta sili v komunikacijo z njo preko otroka, sledi le otrokovemu ugodju in ga brani vsakega napora.

Vi vsi veste, kako škodljivo in napačno je takšno početje, ne morete pa narediti nič. Tudi če se greste "kregati" na CSD, ne dosežete nič, ker - kot sem že zapisala - s takšno moteno osebo konstruktiven pogovor ni mogoč. Tam bo delala dramo, da "kakšni, da ste", projekcijsko vse obračala na vas, da ste vi krivi, da je tako, da kako se ona trudi in žrtvuje, da kako dobra mati, da je....Četudi vsaj kakšen strokoven delavec le dobi uvid v to, kaj dejansko je res, četudi se ne-vem-kako trudi, je ni sile, ki bi prepričala to mati, da je to, kar počne, narobe, in da dela škodo otroku.

Sem imela leta in še imam bojevanja s takšnim motenim očetom, ki se je šel to moteno žensko obnašanje, da nazadnje nisem več vedela, kaj ima, ali ima maternico ali jajca. Kaj vse je počel, manipulacije preko otrok, enako siljenje v komunikacijo preko otrok, vsa odločanja prepuščal otroku, sledil le ugodju otroka in nobenemu naporu, v moj pregon vložil več tisoč evrov, pošiljal za mano privatnega detektiva, mi poslal kriminalista, če je otrok prišel dve uri kasneje. Enako ure word-salad brezplodnega pregovarjanja, ko nisi prišel nikamor. In to sploh ne nehajo, ne nehajo, iz motenosti v čisto zlobo.
Default avatar
Pozdravljena,

bila sem v podobni poziciji kot ti. Mož je imel otroka od prej, bil pogosto, pardon polovico časa pri nas, njegova mama ga je vzgaja kot posebno snežinko, okoli katere moramo vsi hoditi po prstih, ker sicer je bil joj (insinuacije o nailju, zlorabah itd).

Poiskala sem pomoč pri psihoterapevtki in bila deležna istega jada jada nasveta, kako mu (otroku) moram jaz (mačeha) tudi dati občutek, da je moj dom njegov dom. Problemi so se (kljub temu, da sem spoštovala nasvet psihoterapevtke in se trudila kot blesava, da bi se njegov sin počutil pri nas doma) leta stopnjevali, do točke, ko sem našla droge v njegovi šolski torbi, in po tem sem bila deležna fizičnega napada z njegove strani. To je zbilo sodu dno, in sem ga postavila pred vrata in prepovedala vstop v naše stanovanje, možu pa postavila ultimat, da če mu ni kaj prav, lahko tudi sam gre.

Tako je ostalo ... aja pa še to, gospa psihoterpavtka je dobila tožbo na povrnitev plačanih ur psihoterapije in povrnitev nematerialne škode za vsa leta trplejnja ...


In še nekaj tale naš otrok je razvil hudo odvisnost od ekranov in igric, čeprav je bil polovico časa pri nas. To kar natepavajo tile psihoterapevti, kako ni nevarnosti, da bi se razvila odvisnost v primerih divergentne vzgoje ... naj si pridejo pogledt naš vzorčni primerek tistega, kar se v njihovi teoriji "ne more zgoditi"

Bil pa bi čas za kakšno podporno skupino za tanove žene, ki so "dolžne" nuditi dom razvajenim smrkavcem iz prejšnjega zakona, in so nato deležne rezultatov psihoterapije, kot so raznih fizičnih, verbalnih in psiholoških napadov s strani "sončka"
Default avatar
Zdravi partnerji po razhodu ne delujejo v škodo otroka. Problematične ločitve nastanejo, ko je eden od partnerjev (osebnostno) moten. Tukaj ne delujejo (zdravi) nasveti »zmenita se«, »pogovorita se«, ker otrok postane sredstvo medosebnega terorja enega starša nad drugega. V večini so to motene mame, niso pa tudi redki primeri, ko je moten oče.

In ko si v vojni s takšnim motencem, ki ti za talca vzame otroka, začneš živeti pekel.
V tej ’kregariji’ nihče ne ustavi psihopatske mame (ali pa očeta, ti primeri sploh niso tako redki), ki je izvor tega pekla. Drugi partner lahko poskuša vse razumne načine rešitve spora, pa ne pride nikamor, lahko si samo glavo razbije, ker ne pride nikamor.

Ko te ta motena oseba enkrat vzame v svoj primež, ti skorajda ni rešitve. V normalnih razmerah se rešiš takega človeka in nimaš več stikov z njim, v primežu pa ostaneš, če so tu skupni otroci, od katerih ne moreš, vlada pa jim (= jih psihično zlorablja) ta motena oseba, ki otroke vzame za svoje najmočnejše orožje proti tebi.

Potem se to melje leta po sodišču, ki na koncu zaključi, da je otrok že tako odtujen, da mu stik z drugim staršem predstavlja stisko. In to je to.Motene mame (tudi primerih takšnih motenih očetov so) ostanejo nekaznovane, drugi partner pa sesut z uničenim življenjem.
Enako se uniči tega ubogega otroka, ki raste v takšnem okolju.

Te motene mame (tudi očetje so) si vzamejo za svoje življensko poslanstvo zradirati vsako ljubečo vez med drugim staršem in otrokom. V manipulacijah, kako zradirati vsako vez med drugim partnerjem in otrokom, ne izbirajo sredstev. Pripravljene so vložiti več tisoč evrov v pregon bivšega partnerja, pošiljati za njim privatne detektive, si naumljati 1000 in 1 razlog, da prepreči, da bi otrok razvil vsakršno vez z drugim staršem.

Ta motena mama (tudi primeri očetov niso redki) ni sposobna uvideti naravne želje in potrebe otroka, da IMA ljubeč odnos z obema staršema, potem ko le ta gresta narazen. Da bi motena mama (ne pozabimo, tudi očetje so) zadržala svoj status »favorite« starša, sledi le otrokovemu ugodju in ga »varuje« vseh naporov, medtem ko ima pri drugem staršu ta isti otrok pravila, omejitve in da, tudi napor, v pomenu, da dela tudi stvari, ki mu ne pašejo.

In potem ta motena mati (tudi očetje so) za vse stiske, s katerimi se otrok sooča v odraščanju, meče krivdo ravno na tega starša, ki izgublja stik / je izgubil stik z otrokom. Da se potem psihoterapevti ukvarjajo z otrokom in njegovim »odsotnim staršem«, kako se »mora potruditi«, da vzpostavi odnos z otrokom, da mu nudi ljubečo družino, ljubeče okolje itd., medtem ko se izvor tega pekla (motena mama oz. oče) skriva za tem nesrečnim otrokom.

Opisuje avtorica zadnjega posta »....pomoč pri psihoterapevtki in bila deležna istega jada jada nasveta, kako mu (otroku) moram jaz (mačeha) tudi dati občutek, da je moj dom njegov dom...«

Točno tako je. Namesto da se sistem (institucije), na katere se obrne tarčni starš, ukvarja z izvorom tega pekla (motena mati / oče), se ukvarja s tarčnim staršem in njegovo družino, kot opisuje zadnji post...

Kako potlej ni popolnoma jasna posledica vseh teh zlorab motenega starša, da se otrok v najstništvu sooča s tako hudimi stiskami ( npr. mamila omenja zadnji post).
To je posledica patološkega starša, ki s podporo sistema odtujuje in uničuje mlado življenje. Nobena institucija, ki bi morala zaščititi otroka, pa ne reagira na opozorila starša, tega starša v primežu psihopatskega bivšega partnerja (bodisi je to oče bodisi mama).
Default avatar
Tudi pri nas imamo vzorčni primerek tistega, kar naj se po besedah vseh možnih terapevtov ne bi nikoli moglo zgoditi. Dolga leta sem bila pohlevna mačeha, ki jo je vsak terapevt po svoje spreminjal. Seveda v dobro otroka, da bi začutil naš dom kot svoj dom in družino svojega očeta kot svojo družino. Pa do tega nikoli ni prišlo. Z leti se otroci pač naučijo, da je nikamor pripadati, lahko tudi lagodno. Nobenih pravil, nobenih obveznosti, nobenih odgovornosti. In vedno učinkovit izgovor: očetova družina oziroma očetova nova žena me ne sprejema! Okoli tega so potekale vse terapije in le teh ni bilo malo. In vsakič znova sem sklonila glavo in v dobro otroka spet razmišljala, kaj za vraga lahko pri sebi še spremenim. In ko so se mi začele kopičiti različne zdravstvene težave in bolezni, sem enostavno spoznala, da nisem na pravi poti. Potem so stvari stekle. Začela sem se spreminjati zaradi sebe in svojih otrok, ki so prej čakali nekje v ozadju. Seveda še zdaj verjamem, da je možev otrok bil zlorabljen in zmanipuliran in bi bilo naše življenje brez tujega vmešavanja popolnoma drugačno. Prav tako vem, da bi bilo drugače, če bi moj mož težave reševal skupaj z menoj in ne bi ustvaril dvojne vzgoje. Strogost do najinih skupnih otrok in popolno popuščanje pri svojem. Zavedam se vsega tega in ne čutim niti sovraštva niti zamere. Zavedam se tudi stiske, v kateri se je najstnik znašel in včasih me še zgrabi, da bi iskala rešitve in spet zagnala reševalno akcijo. Ampak meje so ostale postavljene in vztrajam pri sproščenem in nemanipulativnem domu. Kar pa moj mož počne skupaj s svojim otrokom izven našega doma, pač ni več moja stvar. Kadar se moj mož odloči, da teh problemov ne bo delil z mano, ga pač pustim pri miru. Posežem le takrat, ko se dotaknejo našega skupnega življenja. Naučila sem se namreč, da moje samoiniciativne pomoči nihče ne sprejema niti ne ceni.
Tudi sama pogrešam kakšno učinkovito podporno skupino. Ta hujše je sicer za mano, a v bližnji okolici spremljam še kakšno bolj naporno zgodbo. In težko mi je, ker vem, kaj vse jih še čaka. Ko dvanajstletnik pokliče csd in te direktno obtoži, da si ga psihično in fizično zlorabljal, te to enostavno zaznamuje. Mogoče ti uspe dokazati svojo nedolžnost, a odnosi v družini enostavno niso več isti. Tudi če razumsko poskušaš dojeti, zakaj je to storil, srce ni več isto. In žalostno je, da se s takimi situacijami moraš soočati praktično brez podpore.
Default avatar
jao ti psihoterapevti je napisal/a:
Predvsem bi bila potrebna terapevtska skupina za OBA ZAKONCA, ker me preseneča, da niste pri vsej mori, ki ste jo preživeli, ugotovili, da je glavni razvajen nedorasel smrkavec v celotni zgodbi, pravzaprav vaš partner in posredno v tem odnosu tudi vi. In šele na tretjem mestu pride njegov (pravtako razvajen) sin.
Ne naučimo se absolutno nič glede odnosov in ravnanja s soljudmi, kot odrasli ljudje, tako, da prevalimo vso krivdo svojih lastnih manjkov in nesposobnosti, na NAJMLAJŠEGA ČLANA v verigi odnosov.
Ja, res je, vi neposredno niste odgovorni za vzgojo partnerjevih otrok iz prejšnjiega zakona, ste pa posredno odgovorni za konstruktivno sobivanje in odnos, s tem istim partnerjem, kot tudi za sobivanje VSEH vpletenih, sploh mladoletnih članov družine.
Tako da, primarno bi vaš partner moral na terapijo oz.vi z njim, če tega zgoraj (očitno) nista bila sposobna usmerjat.
Šele kasneje, ko je že vse zavoženo (spet, primarno s strani vašega partnerja), se lahko samo še (bolj ali manj uspešno, odvisno od teže zavoženosti), gasi požar (pošlje njegovega sina na terapijo).
Še vedno pa so za zavoženost odgovorni odrasli, torej vaš partner, bivša partnerka in posredno, preko partnerja tudi vi (če je seveda živel z vami, kar pišete da je, polovico časa).
Default avatar
Tiska je napisal/a:
Ogromno ste se naučili, žal mi je da na tak način, vendar je glavni problem vsega VAJIN ODNOS S PARTNERJEM.
Kot pišete, glavni problem je tukaj:
Naučila sem se namreč, da moje samoiniciativne pomoči nihče ne sprejema niti ne ceni.

In tukaj:
In žalostno je, da se s takimi situacijami moraš soočati praktično brez podpore.

Pravzaprav je enak problem pri vzgoji v družinah, kjer starša vzgajata skupne otroke tako, da se ne podpirata, sta si konfliktna ali pa vzgojo drug drugega sabotirata.
Nič drugače ni v sestavljenih družinah, kjer zopet starš otrok iz prejšnjega zakona enako NE SODELUJE z novo partnerko in permisivno popušča pri vseh vzgojnih vzvodih (beri: se mu ne da vzgajat) pri svojem otroku.
Pravzaprav ponavlja isti vzorec odnosov, kot ga je imel z bivšo partnerko, materjo svojega (nevzgojenega, razvajenega) otroka.
Nikjer ni ne zdravih meja, ne sodelovanja s partnerko, pravzaprav ničesar, kar bi v DEJANJIH kazalo, da mu je nekaj do tega otroka, do vas, do funkcionalnosti vseh vpletenih, ki živijo ves čas ali pa polovico časa pod isto streho.

Kaj vi sami lahko spremenite?
Predvsem se vprašajte, zakaj sploh ste s takim partnerjem, ki vam ne nudi ne spoštovanja, ne razumevanja in apatično vozi skozi življenje po liniji najmanjšega odpora?
Kaj vas na tem privlači?
Vaša odgovornost ni popravljanje tujih napak in vzgajanje tujih otrok, je pa vsekakor vaša odgovornost v tem odnosu predvsem sodelovanje s tem partnerjem, ki ste si ga izbrali za življenskega sopotnika.
Default avatar
Lea39, imaš kar prav. Zakaj sploh izberemo partnerja, ki v zvezo pripelje nevzgojenega otroka in običajno še cel kup drugih nerešenih težav in odnosov? Zato ker verjamemo, da smo me tiste rešiteljice, ki v primerjavi z drugimi zmoremo vse to razrešiti. In potem besno rešujemo težave, dokler nas nekega dne končno ne sreča pamet. Potem končno začnemo razreševati sebe in svojo reševalsko bolezen. Vendar pa to zna biti tako zoprno in boleče, predvsem pa dolgotrajno. Vse skupaj je precej draga šola.
Default avatar
Tiska je napisal/a:
Se absolutno strinjam z vami.
A obrnite to pozitivno; ta dolgotrajna in boleča šola vam ponuja (seveda na bolj težak način) odlično priložnost, da naredite na sebi veliko več, kot bi ostajali nebolgljeni, v nedogled zaciklani v enakih vzorcih (če ne bi storili ničesar in še vedno naivno verjeli, da se lahko druge spreminja). Daje vam trening učenja na sebi (več zavedanja kdo ste, kaj ste, kje je vaša vrednost, samozavest) in tudi realno spoznanje, da nikogar ne moremo spreminjati, razen sebe.
Default avatar
Lea39 je napisal/a:
Na psihoterapijo o kateri govorim sva hodila kar oba s partnerjem. Psihoterapevtka pa se je namesto z vprašanjem, ki ste ga vi več kot odlično izpostavili, in je - zakaj partner ne vzgaja svojega sina in mu postavlja vzgojnih omejitev in potrebnih zgledov, psihoterapirala mene kot preobčutljivo, ker da to kar je otrok počel ni kobajagi nič takega. Tako je vseskozi svetovala - povsem enako kot psihoterapevt tukaj, da naj namesto v pritoževanje in jezenje, da se otrok pri nas grdo obnaša in ne spoštuje nobenih pravil v našem domu (v kar ga je spodbujala in vzgajala mama) raje vlagam v to, da se bo otrok pri nas dobro počutil. Temu se baje reče pozitivna psihoterapija.

Posledično smo zato, da bi se otrok pri nas dobro počutil, praktično anulirali vsa pravila v korist malega princa. Seveda ni nič pomagalo, ker ni bil problem v mojem jezenju in pritoževanju nad otrokovo nevzgojenostjo in divjaškim neciviliziranim obnašanjem ter tem, da ga jaz nisem sprejemala, obravnavala enako kot svoja otroka, ampak v tem, da je zrastel povsem brez omejitev in soočanj s potrebnimi frustracijami v eno nevzgojeno, egoistično in vase zagledano bitje, ki se je v obdobju najstništva začelo pečati še z drogami in njihovo preprodajo.

Pa še to, v zgodnji fazi prvih treh let je mama tega otroka še nekako sodelovala pri vzgoji in je šlo presenetljivo OK. Štala je ratala potem, ko je ugotovila, da se moj mož pač ne bo vrnil k njej, potem ko si je (po nekaj letih) premislila glede smotrnosti ločitve.
Default avatar
jao ti psihoterapevti je napisal/a:
takega terapevta bi morala prijaviti in bi moral izgubiti vse licence, če jih sploh ima.
oz. če sta vidva kot starša mislila, da je sprejemanje otroka to, da mu ne postaviš nobenih omejitev, potem pač nista bila v danem trenutku sposobna za starša. Pri čemer je glavna odgovornost na tvojem možu. Me res zanima, po kakšnih kriterijih sta se z bivšo tako začopatili za moškega, ki očitno niti oče na zna biti.
Default avatar
jao ti psihoterapevti je napisal/a:
Tukaj se strinjam z vami.
Bi bilo potrebno, v tem primeru zamenjati terapevta oz. terapevt bi primarno moral obravnavati vajin odnos, konkretno bi mu morala oba z možem ali pa vi, predstaviti konkretne primere, kje in zakaj nekaj ne odobravate pri otroku (kje so vaše vzgojne meje) in zakaj je pri tem vaš mož (njegov oče) pasiven, mu je vseeno in kao to odobrava..
Žal niste prišli do tja.
Verjemem pa, da so kvalitetni terapevti, ki bi to prepoznali in bi vas znali bolj kvalitetno usmeriti, vajin odnos in odnos vseh treh.

Moderatorji

dr. Barbara Kutnar Novak , ZDT
Barbara Novak
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić E-posvet