Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Barbara Kutnar Novak, ZDT • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Z vdovcem

Default avatar
Iskala sem... malo, internet, portali, za spoznavanje, kavo.... Sem samska malo cez 40 let z dvema otrokoma. Spoznati sem zelela osebo, resno.. Lahko tudi z otroci. Naletela na par moskih... Neresnih bolj za sex in konec. Za to mi ni bilo. Sredi decembra preko interneta spoznam moskega vdovca... Trije otroci. To me ne moti... Veseli me.. Enkrat sva se dobila na kavi. OD sredine decembra do danes si piseva vsak dan po tri..stiri ure... Nazadnje dvakrat po sedem ur. Pogovor poteka zelo lepo kar pelje se... In ko ze nehava.. Ponovno zacneva. Oba zelo uzivava. Kaj me zdaj muci, od smrti zene je 3 mesece.... Prej bila pet let bolana... Imela raka. Oba veva, da morava pocasi.... jaz pa dobivam ndk strah ki ga ne znam opisat.... je clovek res tako hitro pripravljen iskati nekaj novega... Bom zmogla ce bova kdaj zazivela skupaj. Hvala za odgovor
Priponke

christin-hume-610U5teI5B4-unsplash.jpg
(77.8 KiB)

Default avatar
Spoštovana Prijateljstvo,

želeli ste spoznati moškega za resno partnerstvo - in ste ga našli. Zdaj vas postaja vedno bolj strah, saj čutite, da bi lahko nastalo nekaj več, da gre zares... Kakor si po eni strani želite, pa vas je verjetno v globini zelo strah resne zveze, morebitnega kasnejšega skupnega življenja in odgovornosti, ki ga ta prinaša s sabo, pa tudi, da ste lahko ponovno ranjeni… Zavedate se, da se vama stvari odvijajo hitro, da gre za simpatijo in naklonjenost, za neko neuresničeno hrepenenje, ki se obema prebuja, vse pa se vama dogaja zaenkrat na daljavo, preko internetnih povezav, predstav drug o drugem in romantično ovitih sanjah … Zavedate se, da je realnost skupnega življenja, zlasti potem, ko čarobnost zaljubljenosti malo pojema, lahko precej drugačna in vas je postalo strah, če boste zdržali in zmogli… To se mi zdi zelo vaše, zelo osebno, zelo iskreno in pristno, in s čimer ste se, domnevam, dotaknili neke svoje ranjenosti, ki vas je prestrašila… Nič niste napisali o svoji(h) pretekli(h) izkušnji(ah) partnerstva, kako vam je bilo in kaj se je dogajalo v odnosih z očetom otrok in kakšne izkušnje odnosov prinašate iz izvorne družine… Ne vem koliko ste se vi že ukvarjali sami s sabo in s prepoznavanjem kdo ste in kaj prinašate v odnose na nezavedni ravni… ? Kaj želite od moškega? Ste si morda že pomagali ali si še pomagate s kako terapevtsko podporo? Prav je, da se poslušate in morda upočasnite tempo, da počasi ob priliki spregovorite tudi o svojih strahovih in zavorah, tudi o tem, da vas skrbi, če je on uspel že dovolj preboleti in predelati izgubo žene in da vas je strah, če je že pripravljen na novo zvezo…Kaj on želi in išče? Težko je presojati in govoriti o primernem času žalovanja in poslavljanja in kdaj je nekdo v resnici predelal svoja čustva do neke osebe in je pripravljen na novo. Par mesecev po smrti žene verjetno res ni najbolj optimalen čas za spoznavanje novih partnerstev in se mi zdi na mestu vprašanje koliko je kdo v stiku s svojimi čustvi, vendar je lahko stvar precej bolj individualna, glede na dolžino in resnost bolezni in poslavljanja in siceršnjo osebnostno zrelost in delo na sebi. Po drugi strani pa se mi zdi, da se o času pripravljenosti na novo partnerstvo veliko sprašujemo ob smrti neke osebe, medtem ko se ob takojšnjem prehajanju iz enega razmerja v drugo razmerje oz. celo ob prevarah o tem sploh ne sprašujemo, pa bi bilo tam morda še bolj pomembno razmišljati o tem.

Svetujem vam, da se skušata o vseh strahovih in dilemah pogovarjati in da si iz tega kako in koliko vam je pripravljen prisluhniti in kakšen je njegov odziv na vaše potrebe skušate ustvariti čim bolj realno sliko. V pogovorih z njim lahko v ozadju tudi razbirate kako je on z odnosom s svojo pokojno ženo. Obenem pa vam svetujem, da si skušate vzeti dovolj časa, da si ustvarite širšo sliko, da se srečujeta tudi v živo in da vidite in preverjate kaj je pripravljen narediti za vas (se pripeljati k vam morda od daleč ali zgolj čakati, da vi pridete k njemu ipd., kako se ali pa se ne znajde v gospodinjski in starševski vlogi in to morda pričakuje od partnerke, kako ravna v odnosih s svojimi otroki, denarjem, vrednotami….). Če se vam bodo še pojavljali strahovi in dileme, ki jim morda sami ne boste kos, pa vam vsekakor priporočam, da razmislite o obisku pri relacijskem družinskem psihoterapevtu

Vse dobro vam želim.
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/
Default avatar
Skoraj vedno ljudje v odgovorih na tem in sorodnih forumih poudarjajo, da je po koncu resne zveze treba počakati nekaj časa (in to ne samo tri mesece), preden se podamo v novo zvezo. Res skoraj vsi to poudarjajo in večini ljudi se ne zdi pametno, takoj začeti nekaj resnega. Nekateri to storijo, to je že tista anekdota o opici, ki ne spusti veje, preden se ne oprime druge ...

Menda se dejansko žalovanje začne šele po šestih mesecih. Tudi v Hospicu, kjer imajo skupine za žalujoče, priporočajo, da se žalujoči v skupino vključijo šele takrat, ker prej nima smisla. Ko sem izgubila mamo (pa sem bila že zdavnaj odrasla in je nisem več potrebovala, vedela sem, da umira itd), sem se prvič zjokala 7 mesecev po njeni smrti in jo začela pogrešati še nekaj tednov zatem.

Pa še trije otroci (kako sploh ima čas po par ur na dan prebiti s tabo za compom???).

Strinjam se, da je nekaj odvisno tudi od tega, kako je potekala bolezen in koliko časa sta z ženo vedela, da je bitka izgubljena. V takem primeru človek veliko odžaluje že pred smrtjo, verjetno celo prestane najhujšo fazo.

Tudi jaz sem se pred leti zapletla z vdovcem, sam je bil že vrsto let, pa je imel precej zgrešen odnos do vsega skupaj. Če na hitro povzamem, se mu je zdelo, da ima pravico do nekih privilegijev in posebne obravnave, ker je nekoč izgubil ženo, zelo težko je bilo reševati konflikte, ker se je vedno postavil na neki mučeniški pediestal, češ, kako je bilo njemu v lajfu hudo in bi mu že zato morala spregledati vse napake oziroma vse požreti. Dokler sva se samo spoznavala in hodila na zmenke, je bilo pa prijetno ...
Default avatar
Najprej: površinske in primitivne odgovore, kot je zadnji odgovor, bi morali moderatorji brisati.

Nimam izkušnje in malo vem o tem, vem pa, da če je nekdo tako zelo dolgo na smrt bolan, sta dve možnosti:
1. možakar je ženo med njeno boleznijo že spustil, žaloval, se poslovil, sprijaznil in se na koncu naučil živeti ter se znajti sam (morda je bila zadnje mesece ves čas v bolnici, pa se je celo navadil biti brez nje)
2. kot so ti že napisali - še niti dojel ni in žalovanje se še niti začelo ni. Ko se bo, je pa vprašanje, če bo hotel imeti stik s teboj in tudi če ga bo zmogel imeti, je vprašanje, če imaš moč mu stati ob strani, da najprej žaluje, kolikor bo potrebno.

Glede na to, da se zelo malo časa poznata, je vprašanje, koliko imaš šans, da bi z vprašanji sploh kaj pametnega iz njega izvlekla. Nič nisi napisala, če si ga to že vprašala? Si ga direktno in konkretno vprašala, kdaj in kako je šel skozi žalovanje? Ali je to tabu tema, ki se je oba izogibata?

Da ne govorim o tem, kaj bo naredil otrokom, če te prehitro pripelje domov. Torej, preden oni dojamejo in odžalujejo svojo mamico!!! Preden greš tako daleč, pomisli na njih. Saj si mati, vklopi empatijo in si predstavljaj svoje otroke v taki poziciji. Tudi, če ti on zagotovi, da je žaloval že prej, da je pripravljen na novo vezo.. Tu so še TRI druge osebe - otroci.
Default avatar
Spoznavanje z otroki lahko počaka, to niti ni tak problem. Sploh če so najstniki, zna trajati dolgo časa, da bodo pripravljeni sprejeti očetovo novo žensko. A saj je v vsakem primeru s spoznavanjem otrok dobro počakati, dokler se ne ve, ali gre zveza v želeno smer ali ne.

Ampak on. Nič nisi napisala o njunem odnosu, a če je bil kolikor toliko v redu, se njegovo žalovanje še ni začelo. Verjetno zdaj za enkrat občuti samo neskončno olajšanje - kar je popolnoma razumljivo. Pet let je bilo njegovo življenje in življenje otrok podrejeno hudi bolezni.
Ko/če ga bo udarilo, kaj se je zgodilo, se ti zdi, je vloga tolažnice dobra podlaga za enakopravno zvezo dveh odraslih? Tudi če je ta moški vdovec, ga moraš gledati predvsem kot moškega - meni se med vrsticami zdi, da vidiš zadevo preveč romantično.
Kaj boš storila, če bo dejansko potekalo učbeniško in bo šele začel žalovati za ženo? Se ti zdi, da bi lahko zadevo zamrznila za nekaj časa in potem nadaljevala? Bi želela biti tolažnica? Ne se skratka prehitro navdušit.

Moderatorji

dr. Barbara Kutnar Novak , ZDT
Barbara Novak
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić E-posvet