Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Barbara Kutnar Novak, ZDT • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Nesrečen

Default avatar
Žena mi je po nekaj tedenskem izogibanju pogovorom, povedala da nima nič proti, če še živiva pod isto streho, ampak naj nanjo od zdaj naprej gledam bolj kot cimro. Ni bilo popolno presenečenje. Saj se je počasi krhalo vse skupaj že nekaj časa. Vseeno je v tistem trenutku nekaj umrlo v meni. En dober mesec pred tem sem izgubil službo, ki sem jo že tako in tako težko dobil. Počasi grem proti Abrahamu in v teh časih je razumljivo, da me skrbi, če bom še sploh kaj dobil. Odkar mi je šlo podjetje u k…. se ne najdem več. Takrat enkrat so začele stvari iti še bolj navzdol. Diagnosticirali so me za pregorelost oziroma posledično depresijo, čeprav mislim, da so problemi globlji. Postal sem totalno asocialen. Zagrenjen. Cinik. Skoraj ne spomnim se kdaj me je kaj spravilo v dobro voljo. Verjetno bi lahko še našteval. Nekajkrat na dan fantaziram o tem kako bi se neboleče in čim bolj neopazno spravil s tega sveta. Potem se spomnim na moja otroka. Če jih ne bi bilo… no ja, lažje bi se odločil za ta korak. Ne vem kako naj pridem iz teme. Včasih je še kar v redu. Potem pa se zopet priplazi. Včasih se mi zdi, da takšno stanje spremlja fizična bolečina. Glavoboli so tako in tako stalnica. Včasih me boli celo telo. Po prepiru pa se počutim, kot da bi me kdo pretepel.

Odkar pomnim me spremlja občutek, da nad mano visi Damoklejev meč. Že v drugem razredu osnovne šole sem imel težave s sošolci. Bil sem malo poseben. Po par sošolcev naenkrat se je fizično spravljalo name. Sam nisem bil nasilen. Nisem imel očeta, ki bi me pretepal :) Vsaj nekaj dobrega od tega. Nisem bil ravno majhen zalogaj, tako eden sošolec ni bil dovolj. Včasih tudi več njih ne. Na koncu sem se vedno znašel v situaciji, da so mi rekli, da sem si to tako in tako zakuhal sam, zato sem imel posledično še težave z učitelji. Mama samohranilka. Očeta sem videl samo enkrat na sodišču. Tako vsaj pravi mama. Jaz se tega ne spomnim. Redko sem obdržal prijatelje. Mama se je, še preden sem zaključil srednjo šolo 3x ločila. S četrto poroko je počakala vsaj toliko, da sem se spravil od doma. Težko zaupam. Po mojem ravno zaradi maminega burnega ljubezenskega življenja. Po mojem bi bilo za vse vpletene v mojo družinsko zgodbo najbolje, da bi ostal samski.

Veliko bi moral pri sebi pošravfat, ampak sploh ne vem kje naj pravzaprav pričnem. Kako naj pridem do nekega pozitivnega razmišljanja, če vse tišči dol. In tale situacija z ženo mi ne bo olajšala bremena. Ženo iskreno ljubim in spoštujem. Nimam neke fiksne ideje o tem, ampak lahko popolnoma prisebno to tudi rečem. Pred njo se nisem resno zapletal. Do takrat enostavno nisem občutka, da sem dovolj zrel za takšno odgovornost. Ampak takrat sem enostavno vedel in se podal v zvezo. Po mojem se je z rojstvom prvega otroka vse začelo podirati. Takrat so se tudi pričeli manifestirati prvi znaki pregorelosti in depresije. Vsega je bilo. Delal sem po 12-16 ur na dan. Tu in tam se kakšen vikend. Doma vedno pizdarija in nezadovoljstvo žene. Hči prva tri leta tako rekoč ni spala. Počasi sva se odtujila. Pogovori še samo bolj kot ne nujne zadeve. Intimnost je postala bolj rutina, kot kaj drugega.

Danes žena pravi, da je zdaj končno pomirjena in da se noče ponovno spuščati v vse skupaj še enkrat, ker noče biti več prizadeta, saj sem jo prevečkrat prizadel, ponižal ipd. Najhuje je to, da jaz tega sploh ne morem dojeti. Seveda sem začutil, da sem jo prizadel, ko je to že bilo storjeno, ampak meni so bili ženini vzroki ponavadi nerazumljivi oziroma sem jih razumel šele, ko mi obrazložila zakaj je sploh prizadeta in kaj za vraga se je sploh zgodilo. Obrazložitev je bila pa sicer bolj poredko, saj je v ženini navadi bilo ponavadi tako, da se v takšnih situacijah enostavno umaknila in nikoli se nisva o tem pogovorila, dokler ni vzniknil nov prepir. Jaz pač gledam drugače in mene stvari ne prizadenejo zlahka ali pa imam že tako trdo kožo od vsega sranja iz preteklosti ali pa sem enostavno že tako otopel.

Zdaj so stvari razvile tako, kot so pač se. Najprej sem še verjel (in delno še verjamem, mogoče le upam?), da me žena nekje v svoji globini še vedno ljubi in da je vse skupaj samo nekaj kar morava obdelati. Vendar po nekaj dneh razmišljanja in še nekaj pogovorih z ženo, nisem več prepričan, da je res tako. Zdaj sva se dogovorila, da si vzameva pol leta ali mogoče eno leto časa in poskušava rešiti, če je to še sploh možno. Primarno moram v red spraviti sebe. To je tako in tako predpogoj za karkoli. Vseeno pa sem prepričan, da morava istočasno v red spraviti najino komunikacijo. Popolnoma sem prepričan, da potrebujeva »prevajalca«, saj že od začetka govoriva mimo en drugega. Žena enostavno ne razume kaj ji sploh želim povedati, jaz pa tudi ne nje. Pa ne, da bi zdaj valil na koga krivdo, ampak zdi se mi, da bi žena bolj upoštevala neko tretje mnenje. Oba se strinjava, da bi nama zelo verjetno lahko pomagalo zakonsko svetovanje. Že dlje časa pred zadnjim dogodkom sva se pogovarjala o tem. Žal nama je to zaradi trenutne situacije prevelik finančni zalogaj. Shajamo. Plačujemo vse položnice in kredite. Imamo streho nad glavo, ne zebe nas in nismo lačni, ampak dodatnega stroška 240€ - 300€ na mesec si pa trenutno ne moreva privoščiti. In tako sva zopet ujeta v novo brezizhodno situacijo.

Ne vem kako naprej.
Priponke

170818-a-sad-looking-farmer-stands-in-a-field-c-tim-scrivener-rexfeatures_1819429a.jpg
(49.29 KiB)

Default avatar
Spoštovani,

Dobro vas razumem. Veliko delam s klienti, ki imajo zgodbe zelo podobne vaši. Če vas bodo zanimale zgodbe sotrpinov, lahko obiščete forum posvečen prav izgorelosti. Tam (viewforum.php?f=585 ) najdete tudi moje odgovore na konkretna vprašanja. Opisujete značilno sosledje:
- Nesporazum v otroštvu, na podlagi katerega ste zgradili slabo samopodobo.
- Kompenzacija slabe samopodobe z s pretiranim delom, razdajanjem, skrbjo …
- Še dodatni stresorji: odnos z ženo, otrok …
- Kaplja čez rob: firma u k…c
- Ponovno pride na plan tista slaba samopodoba, ko ste bili še fantek. Depresivnost in misel na samomor sta način kako doživimo tisto globoko rano prepričanje: »Evo, zdaj pa vsi lahko vidijo, da sem v resnici tako slab in ničvreden, da nisem niti vreden, da bi živel«

Kako nastane ta nesporazum v otroštvu in posledično izgorelost in depresivnost, lahko preberete v temle članku: https://ustavi.se/izgorelost-in-depresi ... -otrostva/

In kaj zdaj? Ta občutek črne nesmiselne prihodnosti, bolečine, nevrednosti izvira iz iracionalnega dela naše osebnosti. Med drugim je to naš otroški del osebnosti, ki verjame tem notranjim sporočilom: »nisi dovolj dober« Vsi imamo pa še drug del osebnosti – zdrav, odrasli del, ki funkcionira ustrezno tukaj in zdaj. In iz vašega zapisa je jasno, da imate ta del zelo dobro delujoč. Jasno je, da imate cel kup dobrih lastnosti: odlično pismen, zelo dober uvid v lastno situacijo, empatija, skrben do otrok, mislim, da sem med vrsticami zaznal dober smisel za humor, za kar je potrebna inteligenca itd.

No, in iz tega vašega zdravega odraslega dela lahko krak za korakom rešite svojo situacijo. Odločitev je seveda vaša. Kot vsi ljudje imate svojo voljo se lahko odločite, za kar se paš hočete. Prva stvar, ki vam jo svetujem, da nemudoma obiščete psihiatra. (Ne vem, če ste že.) In to ne za to, ker bi bili nori, ampak ker vam bo psihiater začasno z zdravili pomagal vzpostaviti pogoje, da pričnete reševati svojo težavo. Druga stvar je, da si najdete psihoterapevta. Kadarkoli ste dobrodošli, da se oglasite tudi pri meni. Omenili ste ceno. Ni moja vloga, da vas prepričujem. Bi vas pa vseeno vprašal – koliko pa je vredno vaše življenje? Zdi se, da manj kot 240/mesec za nekaj mesecev. Kaj bi na to odgovorili kot odrasla razumna oseba? V moji praksi se še ni zgodilo, da bi prišel klient in bil motiviran za nekaj rešit, pa ne bi prišla skupaj zaradi denarja. Vedno smo našli neko rešitev. So pa tudi druge možnosti. V okviru psihiatričnih bolnic tečejo brezplačne skupine. Pa razne druge skupine. Se pravi, možnosti je kar nekaj tako, da tale izgovor s ceno ne pije vode . Če en drugega, me lahko pokličete – nič ne stane. Evo jeseni bomo mi startali z novo skupino, pa se lahko pridružite …

Torej, če povzamem kako naprej. Kar naslednji teden obiščite psihiatra, za tem pa še psihoterapevta. Ta proces teče zelo prijetno, sproščeno, predvsem pa prilagojeno klientovim željam, ciljem in zmožnostim.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar
Pozdravljeni!

Hvala za obsežen odgovor. S tem kar ste napisali se strinjam. Podali ste tudi konkretne predloge. V vsakem primeru želim narediti korak naprej, sicer pa mi je postalo jasno, da potrebujem pomoč še preden sem sploh začel pisati. V vsakem primeru, moram najprej premleti tale šok, ki mi ga je povzročila ta zadnja situacija z ženo. Popolnoma jasno mi je, da bom šel preko najhujšega v razmeroma kratkem času. Vsaj do te točke, da bom lahko relativno solidno funkcioniral. Trenutno sem... recimo preveč razvrvan. Vendar se bom verjetno res odzval na enega od vaših predlogov.

Lep pozdrav,
Default avatar
Dragi "nesrečen",

tvoja zgodba je težka, boleča in res žalostna. Bi pa rada iz osebne izkušnje poudarila, da je v prvem koraku najbolj važno, da greš do osebnega zdravnika in poveš, kako se počutiš. Brez, da čakaš na vrsto pri psihiatru, to naj bo drugi korak (jaz moram čakati dva meseca, recimo). Osebni dr. ti lahko brez težav predpiše antidepresive (po potrebi za kratek čas tudi pomirjevala, če bi imel kake panične napade ali če od sekirancije ne bi mogel spati). Vsaj toliko, da se dvigneš in dobiš nazaj energijo. Brez energije ne moreš nič, spet govorim iz lastne izkušnje. Pred 15 leti sem prvič padla v depresijo in seveda dobila zdravila, ki so mi lepo pomagala. Potem se pa bila vmes ok in dovolj pogumna, da sem trdila, da se da tole depresijo premagovati brez zdravil. Hja, seveda, dokler me ni letos spet dovolj "stresla". Več let sem delovala iz dneva v dan dobesedno iz rezerve. Nikoli nisem imela dovolj energije narediti dovolj, da bi se lahko dvignila na neki soliden nivo. Imela sem veliko stresov (ki jih že tako težje prenašam, ker sem izjemno senzibilna), od menjavanja služb, selitve, poroda (in vseh težav, ki jih prinese materinstvo), težav s partnerjevimi starši (vsiljivi, brez empatije), potem neka bedna služba, kjer sem samo trpela in slabo zaslužila, pa po enem letu spet brez službe, pa spet selitev, otrok v šolo in nekaj težav v zvezi s tem, ... dokler me ni lani en triger (srednje velik stres, ki je bil samo kaplja čez rob) spravil v tako stanje, da se nisem več prepoznala. Ampak, ker še ni bilo "prehudo", sem se brez zdravil in brez prave terapije zadnje pol leta grozno mučila. Če bi bila pametna, bi šla takoj po AD-je in takoj bi se tudi naročila pri psihiatrinji. Do danes bi tako že marsikaj rešila, pa sem zdaj komaj začela delati v pravo smer.

Torej, zdaj sem si končno priznala, da rabim AD-je in pravo, resno psihoterapijo. Osebna dr. mi je dala ene nove AD-je (Trittico, imajo manj stranskih učinkov kot stara zdravila), ki začnejo delovati hitro, pa še pomagajo ti, da res spiš celo noč kot top. Samo 1/3 tabletke mi je po dveh dneh že povrnila precej volje in energije. Pred tem sem bila že čisto adijo, apatična, poležavala na kavču, jokala kar tako sredi dneva, možu govorila, da mi ni več za živeti... Pa še majhnega otroka imam! Bože mili, ko bi nekdo pred lahko spametoval, da se ne bi tako dolgo mučila. In povem ti, da brez energije, nemiren in zmeden ne boš mogel delati nič pametnega. Tudi na psihoterapiji boš v takem stanju težje in počasneje napredoval. V takem stanju še pametne knjige ne moreš prebrati, ker sproti pozabljaš, ni koncentracije, niti volje. Tudi sama sem jamrala, da mi je škoda in težko dajati 200 eur na mesec za terapijo (cene so cca. 50 eur za slabo uro), vse dokler ... ni postalo dovolj hudo!!!

Ne čakaj, da boš nekega dne obležal čisto brez energije in brez volje, da ne boš imel moči niti za to, da si poiščeš psihoterapevta. Kar, mimogrede, ni tako lahko, kot misliš. Sem preklicala kar nekaj terapevtov, preden sem našla takega, ki ni predaleč stran od mojega doma, ki je ravno pravi za moje težave in ima tudi dobre reference. Ko sem ga našla in poklicala, mi je pa povedal, da me z veseljem napiše na čakalno listo (kjer že ima zapisanih nekaj ljudi, mimogrede), ampak da se lahko čaka tudi pol leta. Ker je bilo, kot sem prej napisala, dovolj hudo, sem pristala na to, da počakam na prosti termin (srčno upam, da bo prej, kot v pol leta). Verjetno ne rabim poudariti, da me na tej točk ni več zanimalo, da me bo to stalo 200 eur na mesec, več kot 2000 eur na leto torej. To pa zato, ker je bilo dovolj (beri preveč) hudo. Točno na to me je opozarjala prijateljica, pa ji nisem verjela, dokler ni pristala na tleh. Ne si misliti, da še ni "tako slabo", da bi vse to rabil. Ko si prvič samo za sekundo pomislil na samomor, je bilo že PREHUDO. Mogoče še nisi čisto na tleh, si pa zanesljivo na dobri poti v totalno temo. In kot si sam ugotovil, imaš tudi iz otroštva precej za predelati. Tam so temelji za vse tvoje današnje težave, kot ti je terap. Uroš lepo napisal zgoraj. Ko predelaš tisto, ti bo marsikaj jasno. Če bo žena videla, da delaš na sebi, imaš celo možnosti, da se spet zbližata. Ampak tudi, če se bosta, ti mora biti cilj, da se postaviš na noge, da boš hotel živeti. Navsezadnje ni edina na svetu, si boš pa drugo poiskal. Vse je mogoče! Samo upanje rabiš, volj in energijo. Ko boš izžareval pozitivne vibracije, boš privlačil ljudi, in to prave ljudi. Tako to gre. Ljudje najprej začutimo energijo, čeprav se večinoma tega ne zavedamo.

Torej, bodi pametnejši od večine in ne čakaj, da bo "dovolj hudo". Ker takrat boš rabil veliiiiko več časa, da boš prišel nazaj na zeleno vejo. Slabše, ko bo, težje bo priti nazaj. Verjemi.

Vso srečo pri tem, da čim prej najdeš terapevta, pa da dobiš prava zdravila.

Moderatorji

dr. Barbara Kutnar Novak , ZDT
Barbara Novak
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić E-posvet