Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Barbara Kutnar Novak, ZDT • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Brezizhodna situacija (popravek)

Default avatar
Pozdravljeni. Sem v situaciji, iz katere preprosto ne najdem izhoda, ki me vsak dan ubija po koščkih. Trenutno sem službeno odsotna, zato se mi te osebne stvari kopičijo in so enostavno povsod z mano, v mojih mislih. Čisto sem že psihično izmozgana, vidi se tudi na zunaj - hujšam, na koži znaki utrujenosti in stresa, popolnoma brez volje in življenja. Gre se za to, da sem pred leti spoznala partnerja, ki ga imam neizmerno rada, popoln v vseh pogledih, če sem lahko malo klišejska. A zadnje čase ne najdeva skupnega jezika, spremenim se iz srnice v "leva", ki se brani na vse kremplje, ki v dobesedno vsaki bedariji najde razlog za podje***** in spor. Bolj spor sama s seboj. Vse to dojemam kot klice na pomoč, saj sem bolj kot ne primorana, če želim nadaljevati najino zvezo, zapustiti moj dom, meni ljube ljudi, moj neki ritem življenja, zanemariti sluzbo. In tega enostavno ne zmorem. Jokam vsak dan, premlevam, druge rešitve ni. Torej kot to, da sem v tem stoletju prisiljena v nekaj, česar ne želim.

Naj povem, da imam drugače "urejeno* življenje. Živim v idiličnem kraju, kjer če ne kdaj, zdaj cenim, kako ljubeč, varen, lep dom imamo. Imam službo, za katero sem se izšolala, ki se je" ne dobi kar tak", čeprav zahteva velik del mene, je del mene, jo obožujem in si ne predstavljam, da počnem karkoli drugega. V bližini imam meni ljube ljudi. Gre predvsem za bližjo družino. Naj omenim, da sem drugace zelo zaprta oseba, ki se težko sprosti, povezuje. Zato so mi tisti bližnji, se kako potrebni. Že od nekdaj je tako, saj sem že od ranega otroštva, oš, bila deležna ogromno vrstniskega psihičnega nasilja, kar je naredilo svoje. Predvsem to, da gledam "le nase in na svoje bližnje. Medtem ko moje kujem v zvezde - preveč navezana. Ampak družina, je le družina, predvsem starši, ki so mi vedno stali ob strani, na katere sem se lahko vedno obrnila, zaupala, mi pomagali nekako preživeti vse travme iz OŠ. Zato se te ljubezni, spoštovanja ne bom sramovala. Po drugi strani pa druga skrajnost - se ne znajdem v novi, veliki družbi, sem totalno nesproščena, nerodna, premišljujem za vsako besedo, dejanje. Tako je tudi z družino po njegovi strani. Ne vklopim se. Tam sem totalno mrtva v sebi, "programirana" na vsakdanji, mimogrede pogovor, kot da se silim. Vglavnem, naš odnos je vedno slabši. Nekako jih krivim, ne morem sprejeti, da so mi, nama porušili cilje, načrte... Tudi partner ima službo. Rekel mi je, da bo z mano ne glede kje. Zdaj je prišlo nekaj vmes in njegova starša plus cela familija računa, da bo ostal doma. Tega si niti malo ne želim. Ne predstavljam si življenja z njimi, da sem neprestano v bližini ljudi, ki so mi kot tujci. Se posebno z mojim psihičnim stanjem, ki mi take stvari vse poslabšujejo. Naj povem, da sta si na istem dvoriscu uredila dom, parter in brat pa sta ostala v tej "družinski" hiši, kjer imata kljub selitvi še vsooooo kramo, se opravičujem izrazu, a ne najdem drugega, ker sem ob kopičenju stvari čisto živčna. In ko sem tam, čistim, čistim, čistim . Ko sem tam, že zjutraj navsezgodaj uletavata v sobo, če se spim. Kot po naključju vsakič tam, ko kuham, in me še bolj vrže iz tira opazovanje, razne pripombe kako in kaj. Ko sem tam se samo dela, dela. In ko se ne dela, se pogovarja o delu. Tam sem popolnoma druga oseba, zaprta, brez kakšnega interesa, samo z željami, da želim čim prej stran. Ne me razumeti, so srčni, dobri ljudje, a jaz sama sem taka, da nisem zmožna ob sebi drugih ljudi. Niti nismo na isti valovni... Bog ne daj, da si vzameš kaki dan za kakšen oddih, moja služba ni nič vredna, baje je najboljše doma, odrezana sem tam od vsega in vseh...... Eh.... Čisto sem zgubljena. Ali se odpovem ljubezni ali pa vsem drugim. Če storim drugo, nevem, kaj bo z mano... Sem v otrostvu, kot sem omenila, trpela za depresijo, misli na samomor. Zdaj se pa vse vrača. Tam me nihče ne razume, počutim se kot delovna sila, izmozgana, živčna, avtomatsko ta stres prenašam na partnerja, na skrivaj jokam vsak dan, že na poti tja. Ampak kaj, ko imam partnerja tako rada. Sanjala sem o idiličnem družinskem zivljenju, kjer si bova skupaj ustvarila urejen dom, družino. Zdaj pa vse samo tone, partner se strinja z njegovimi, da je najboljša možnost biti tam, kljub temu, da vidi, kako vse to vpliva na mene. Pravi da sem razvajena, občutljiva... Okrog sebe opazujem ljudi mojih let, vsi prav tako dobro situirani, a uživajo v življenju, gradijo si skupen domek, otroke... Jaz pa bi se mogla zadovoljiti z neko dobesedno luknjo, pa če se sliši tako nehvaležno, tudi prav. Ob tem pa se samo kimati pridigam ljudi, biti z ljudmi dobesedno vsak dan, ki so ti tujci, do katerih ne čutiš NIČ... . Menim, da mora biti par zase, si ustvariti svoj prostor pod soncem.
Default avatar
Spoštovani,

Sem večkrat prebral vaš zapis. Bistvo vašega sporočila razumem tako: »Čutim močna neprijetna čustva (žalost, depresivnost, jezno, strah), ker sem se znašla v brezizhodni situaciji. Situacijo vidim kot brezizhodno, ker sta oba možna izhoda grozljiva. Prvi možen izhod je izguba ljubljene primarne družine, zanemarjanje službe ter življenje pod tujo streho z ljudmi, ki me nimajo radi in od katerih bi najraje pobegnila. Druga možnost pa je izguba ljubljene sekundarne družine – partnerja.« Če situacijo doživljate tako, potem lahko razumemo vaša močna čustva. Kadar se ljudje znajdemo v situaciji, ko verjamemo, da bomo v vsakem primeru izgubili nekaj za nas zelo pomembnega, je normalno, da se počutimo tako kot opisujete.

Če na ta način torej upoštevamo vašo osebnostno strukturo skupaj s konkretno življenjsko situacijo, je vaše počutje logično in pričakovano. Potem pa se postavi vprašanje, kaj zdaj? V zapisu niste zapisali kaj je vaše vprašanje oziroma kaj želite doseči. Ali veste? Možnosti so različne. Mogoče ste želeli samo podeliti svojo stisko. Mogoče bi želeli slišati nekaj v smislu: »Res si boga, tam te zlorabljajo kot delovno silo. Prav je, da si s partnerjem ustvarita dom pod streho vaših staršev. Tam boste imeli hkrati primarno in sekundarno družino.« Mogoče pa je vaš cilj še nekoliko čustveno odrasti. To je dobra ideja. Posledica tega bi bila, da bi stvari videli manj črno-belo ('neizmerno rada', 'popoln v vseh pogledih', 'v idiličnem kraju', 'idilično družinsko življenje') pač pa bolj odraslo. Konec koncev tudi bolj realno. Posledično bi se dodatno opremili z orodji za odraslo uveljavljanje svojih interesov, zaščito svojih meja, zaupanjem v lastne sposobnosti. Ne bi na primer klica na pomoč izražali s podjebavanjem, ampak na način, da bi res dosegli kar želite. Namesto jokanja vsak dan, bi uporabili lastno moč in orodja za urejanje svojega življenja v skladu z lastnimi cilji. Pri tem bi seveda okrepila tudi občutek lastne osebne vrednosti – zavedanje, da ste dobra oseba, vredna ljubezni, z močjo in vsemi sposobnostmi za odraslo neodvisno življenje. Depresivnost in misel na samomor sta samo manifestacija globokega prepričanja, da nismo dovolj dobri, da nismo vredni ljubezni ali celo življenja. Ta 'otroška' prepričanja lahko raziščete in spremenite. To se najbolj elegantno naredi v psihoterapevtskem procesu. Če bi vas tak proces zanimal, me lahko kadarkoli pokličete. Na ta dodaten korak čustvenega odraščanja namigujem, ker v zapisu demonstrirate, da že sedaj imate odraslo distanco do tega svojega 'otroškega' dela. To sklepam, ker ste se poimenovali 'dramaqueen', pa ker ste nekatere svoje pozicije poimenovali 'klišejske'. Iz tega sklepam, da se v enem delu sebe zavedate, da niso čisto 'odrasle'. Btw, to ni nič nenavadnega. Absolutno čustveno zrel človek ne obstaja, ampak smo vsi nekje na tej poti dozorevanja.

Če boste razmišljali o samomoru ali ga načrtovali, nemudoma obiščite urgentno psihiatrično ambulanto. Tam so ljudje usposobljeni prav za take situacije in vam bodo prijazno pomagali. To je lahko prvi korak, kasneje pa se lahko lotite psihoterapije. Seveda, če bi tako želeli in se za to odločili.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar
Moje mnenje je preprosto, da ne delaj nekaj proti sebi in kar čutiš, da ni prav. Pa ljubezen gor ali dol. Če ne boš s tem moškim našla skupne poti, boš s katerim drugim. Ni zadnji na tem planetu, a veš. Sem 100%, da bi se tudi on lahko prilagodil in bi se vidva skupaj nekam preselila. To pa ne, ane? Ker nasploh opažam, da nekako miselnost pri nas je, da mora ženska dobesedno vse pustiti (svoje okolje, družino, družbo, službo) ter se preseliti k tašči in tastu. Ne se pustit tako zmanipulitat. Raje preberi xyz resničnih zgodb žensk, ki so šle k tašči živet in to globoko obžalujejo.
Enako boš obžalovala tudi sama, kajti vajin odnos se bo tako ali tako totalno porušil, če greš živet v okolje, kjer ti ni za biti.

Sicer ena rešitev je tudi, da živita vsak na svojem, in se dobivata, dejtata. Sem že gledala oddaje o ljudeh, ki so tako živeli, bili poročeni, imeli otroke, pa so bili vsi zadovoljni. Ker so namreč vedeli, da skupna selitev za nobenega ne pride v upoštev, a hkrati so želeli ostati par.

Moderatorji

dr. Barbara Kutnar Novak , ZDT
Barbara Novak
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić E-posvet