Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Barbara Kutnar Novak, ZDT • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Različni odzivi na ljudi

Default avatar
Pri sebi opažam, da se različno odzovem na ljudi, ki so mi blizu ali v moji bližini . Ne prenesem naprimer moževih ožjih sorodnikov . Tam velja še tisto prepričanje snaha-krpa , torej strezi vsem nam kar samo tako je prav in tako mora biti . Jaz se seveda teh igric nisem šla in sem tudi jasno to pokazala. Mož je negodoval zato sem bila včasih tudi v dvomih glede mojega odnosa do njegovih. Vendar se je pokazalo da imam prav. Na živce gredo tudi tadrugi snahi , vendar se ona ni znala postaviti zase in je raje zbolela na živcih . Odnosi so toksični posebej mama želi biti vključena vsepovsod in z vsem na tekočem , pogosto izsiljuje z jokom. Ampak to se me ne tiče z možem živiva daleč stran in se posebej jaz s tem ne ukvarjam . Možu ne pripovedujem stikov z njimi , vendar izjemno rada pokažem nezadovoljstvo kadar se mi ti ljudje poskušajo približati tako , da bi bili vključeni v moje življenje. Zanimivo je da se ne odzovem na vse ljudi enako brutalno. Sama imam naprimer okoli sebe ljudi , ki so me izdali ali razočarali in nekaj teh je v družinskem krogu, vendar se na njih odzovem popolnoma drugače . Povem sicer kar si mislim ker takšna pač sem , vendar sem še vedno za sodelovanje z njimi, vendar z nekaterimi sodelovanja enostavno ne prenesem , kot so naprimer moževi sorodniki . Kaj se v bistvu zgodi , da se pretakajo tako naelektrene energije med nami da se nekateri enostavno ne prenesemo , drugi pa se v isti situaciji dobro prenesemo? Ljudje bi me lahko opisali kot brutalno iskreno in imajo do mene na nek način spoštljiv dostop . Živim tako kot čutim in jasno pokažem kaj čutim ker se ne grem nekega tlačenja navzdol . Pogosto se mi zgodi da mi ljudje zamerijo predvsem kakšne besede . Nekatere ljudi tako slabo prenašam da postanem že prav jezna na njih in žaljiva .
Zato me zanima zakaj je tako
Priponke

profimedia-0131782378.jpg
(120.5 KiB)

Default avatar
Menim, da gre pri tem “slabo prenašam” za obrambno držo pred tistimi ljudmi, ki ti niso všeč, ki bi morda poskušali kakor koli vplivati nate, ki ti niso blizu po značaju. Kot da se želiš z jezo, žaljenjem v naprej zavarovati, da ti ne bi prišli blizu, ker... bi se lahko zgodilo to ali to ali ... Tisti, ki imajo do tebe spoštljiv odnos in te opišejo kot brutalno iskreno, ti verjetno tudi rečejo: dobro si ga zabila (ko koga jezno užališ)?

Ne vem, v čem je tvoja težava oziroma kaj bi rada razrešila. Če bi rada potrditev, da modro ravnaš, ko si “brutalno iskrena”, jo boš od mene bolj težko dobila. Mislim, da ni mogoče biti brutalno iskren in imeti dobre odnose z vsemi ljudmi. Verjetno niti ni tvoj cilj, da bi dobro prenašala vse, torej je tudi v redu, da si zadovoljna v krogu ljudi, ki so ti blizu v načinu življenja, razmišljanja, te podpirajo in se strinjajo s tabo ... Počasi pa, kot izgleda, ta obrambni zid postaja dolgočasen in bi rada pogledala na drugo stran od “nas, ki smo tako fajn”. Prijetno raziskovanje.
Default avatar
Spoštovana Ena brutalno iskrena!

Najprej hvala za vašo iskrenost. S tem, da se opazujete, da se sprašujete analizirate, želite razumeti kaj se vam dogaja, ste na zelo dobri poti. Iz vašega pisma je čutiti, da verjetno pogosto doživljate jezo in razdraženost, naelektrenost (kakor ste se izrazili), kar se vam ob določenih ljudeh dogaja pogosteje in omenjate, da jih slabo prenašate oz. jih sploh ne prenašate, in se jih zato izogibate, ob drugih pa ste se v dolgih letih interakcij naučili kako postopati z njimi, da je za njih in za vas najbolj ustrezno (kar ne pomeni nujno najbolj funkcionalno ali najbolj zadovoljujoče).

Razdraženost in jeza v določenih situacijah odnosov vam nezavedno začne dvigati pritisk, pospeši srčni utrip in spremeni dihanje, povzroča naval stresnih hormonov (kortizola, adrenalina, noradrenalina….) v kri, kar povzroča neprijetne telesne občutke... Del možganov zazna nevarnost in sproži telesne procese. Razdraženost na psihično - čustveni ravni se tako kemično hormonsko prenese na telesno raven. Čuti se neka utesnjenost, utripanje, pritisk, ko se po žilah kot razbesnela reka pretaka naval krvi in hormonov. Človek začuti potrebo po ukrepanju in na tak način sprostitvi prevelike napetosti. To ukrepanje je lahko v smislu otroškega odigravanja vedenja (acting out) npr. oporekanje, zagovarjanje, očitanje…. preko burnih, glasnih eksplozij (kričanje) in na hitro izrečenih, pogosto žaljivih besed, ko želimo koga ustaviti ali prepričati v to, da nima prav, ali ko se želimo postaviti zase, dati ven, kar čutimo in se tako olajšati… Navedla sem le primer, načinov je tu še veliko…. Domnevam, da pogosto začutite impulzivnost, ko se počutite jezni, frustrirani in razdraženi, ko začutite prestopanje vaših osebnih meja, občutke krivičnosti, »napačna« prepričanja drugih, morda začutite neko ogroženost, strah… zato vstopite v odločno postavljanje varne meje, distance, morda tudi preko konflikta, da vas drugi pustijo pri miru, ali da si morda ne upajo več nasprotovati vam..

Čeprav o tem ne sprašujete, se mi postavlja vprašanje kako je možno ukrepati drugače, manj agresivno in brutalno, ćeprav še vedno pristno in iskreno. Ne govorim o tem, da bi morali potlačiti svoja čustva in »požirati« ali biti tiho, nikakor, prav se je postaviti zase, vendar pogosto načini, ki smo jih kot otrok našli oz. prevzeli, vtisnili vase s posnemanjem naših najbližjih, v odraslosti niso najbolj funkcionalni. Vendar pa je odgovornost vsakega odraslega, da se naučimo kako prepoznati svoja čustva sprejemati odgovornost zanje in predvsem za to na kakšne naše načine izražamo čustva naprej. Pomembno se mi zdi naučiti izražati svoja čustva in reakcije na nove načine, bolj spoštljivo, odraslo, z ustreznimi besedami, v stiku s čustvi, hkrati pa odločno in neagresivno. V praksi to pomeni, da ne le polijemo vso »gnojnico« na koga, pač pa prevzamemo odgovornost za jezo, ugotovimo zakaj in kje me nekaj tako močno jezi (nesorazmerno, preveč za tisto situacijo, obstaja pa neka »podlaga«) in potem sogovorniku ustrezno (ne-spotencirano) postavimo mejo in izrazimo česa si želimo, česa ne dovolimo, ne maramo ipd. To pa so kar zahtevne stvari, niso lahke…

Zanima vas zakaj se do nekaterih ljudi upate odzvati bolj jezno, zavračajoče, morda tudi z užaljenostjo in zamero (kar pomeni, da se počutite varno pokazati svojo pristnost) in do drugih ne (kar pomeni, da tam ni dovolj varnosti). Čeprav se zdijo stvari obratne, pa je pogosto bolj varno pokazati čustva ob drugih, oddaljenih, kot pri svojih starših in bližnjih sorodnikih…Nekomu, s katerim nimamo kaj veliko in nam je vseeno, če ne bomo imeli stikov, lažje postavimo mejo in mu »pokažemo«, kar mu gre, kot pa najbližjim, domačim, s katerimi živimo in imamo pogostejše stike, ki jih želimo obdržati. Razlog je v podzavestnih vzorcih odnosov, ki so se vzpostavili že davno, v našem otroštvu, ko so imeli odrasli več moči in možnosti uveljaviti svoje, otrok pa je, če je hotel preživeti, moral sprejeti situacijo in se prilagoditi, saj brez nadaljnjih odnosov ne bi zmogel živeti. Vprašanje je torej, kaj je bilo potrebno potlačiti, kje je ostala jeza, bes,strah in žalost, kje v telesu je vse to shranjeno, kdaj in ob kakšnih priložnostih nehote prihaja na dan, kaj vse so sprožilci in s kakšnimi nezavednimi projekcijami pogosto to počnemo do največkrat ne najbolj pravih naslovnikov….

Sprašujete se, kaj se zgodi, da se vam ob moževih sorodnikih prebudi toliko jeze in napetosti (ker vas npr. motijo njihovi starinski pogledi, toga prepričanja, vsiljevanje ipd….). ob domačih pa tega ne čutite. Kaj pa, če ste se samo naučili ne čutiti oz. zatreti podobna čustva? Tisto, kar nas tako zelo jezi in moti pri drugih, pomeni, da je del nas in nas je ob nekom že jezilo in motilo, čeprav se tega ne zavedamo več oz. smo morali svojo jezo »obrniti«, preusmeriti, da smo lahko ostali v odnosu….Tako smo lahko jezni na sosede, sodelavce, moževe sorodnike, na svoje pa še ne… Pogosto dolgo ne prepoznamo kam stvari v resnici spadajo in kdo vse so dežurni krivci, sploh če se ne poglabljamo vase s terapevtsko pomočjo. To pa ni tako enostavno prepoznavati, ker prevzemamo oz. smo prevzeli in vgradili v svojo osebnostno strukturo tudi mnogo ne najbolj funkcionalnih reakcij, nezavednih manipulacij, prepričanj drugih, obrnjenih in nerazmejenih stvari, »patologij« družinskega sistema…. Kar skušam povedati je, da se na terapijah srečujemo z odkrivanjem posledic zgodnjega otroštva in novimi pogledi na vse skupaj, predvsem pa z iskanjem novih, bolj funkcionalnih poti.

Domnevam, da vam moj odgovor ne bo najbolj všeč in je težko začeti razmišljati v obratni smeri… Lahko se vam bo prebudilo veliko jeze. Lahko boste do mene začutili, da me ne prenašate….Lahko boste šli v ustaljene vzorce, lahko pa boste poskušali drugače… Upam, da nisem bila jaz preveč brutalno iskrena… Želela sem vam le nakazati smer, v katero bi bilo najbolje iti, če želite res nekaj korenito spremeniti, sami pa veste kaj ste pripravljeni in česa ne in kdaj je pravi čas za vas…

Vse dobro vam želim.
Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/
Default avatar
Sem v podobni situaciji. Vzkipim v sekundi. Vendar pa le ko prestopijo mejo. Borila sem se, da so koncno spregledali da snaha ni druzinska suznja. Moj najvecji uspeh je, da sva odsla par obcin vstran zivet. Partnerjeva druziname ne mara zaradi jezika. Ker so navajeni, da zenska pac vse pozre, jaz pa to nisem. Povem. Se borim. Partnerja zelo ljubim, ampak niti on ni vreden mojega psihicnega zdravja. Pika.
Vendar taka nisem postala cez noc. Treba "vadit" da se utrdis.
Default avatar
Ne morem verjeti, da leta 2020 še vedno obstajajo ljudje s takimi srednjeveškimi forami in pa ljudje, ki vse to še prenašajo. Po moževem negodovanju sodeč tudi on sodi med take "srednjeveške" ljudi zato oprosti ampak dvomim, da tj bo z njim dobro v življenju, če ne premore niti toliko zdrave pameti, da bu videl, da tovrstno obnašanje ni ok in da smo vsi ljudje.
Default avatar
Mislim, da nas družinski člani še posebej hitro spravijo na obrate zato, ker imajo lahek in nemoten dostop do nas. Neprimerno težje se jih je ubraniti kot popolnih tujcev, znancev in sosedov, s katerimi lahko že vnaprej vzpostaviš primerno distanco, če jih začutiš kot vsiljive in neprijetne. Pri družinskih članih kot prvo že v osnovi štartaš drugače in si jih želiš sprejeti, kot drugo, jim ne moreš pred nosom zapreti vrat, kot tretje, prenašaš jih do konca življenja. Tukaj je edina dobra rešitev fizična razdalja, kar si ti dosegla, ker moraš pač spoštovati to, da so to najbližji moževi sorodniki, ki jih pozna že vse življenje in on očitno ne čuti, da bi se moral od njih odmakniti tako močno kot ti.
Ne razberem, da te sili v pretirane stike z njimi ali prepričuje, da so oni okej, ti pa ne. Poskusi se psihično čim bolj pripraviti na tista redka srečanja, ki se jih vendarle udeležiš, glej na to kot na neprijeten sestanek s šefom ... misli na vse pozitivne dejavnike te zgodbe in se posvečaj predvsem vajinemu odnosu, ne zameram do njegove družine.

Moderatorji

dr. Barbara Kutnar Novak , ZDT
Barbara Novak
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić E-posvet