Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Barbara Kutnar Novak, ZDT • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Selitev ali razpad

Default avatar
zdravo.
Imam tezavo z dolgoletnim partnerjem. Oba sva v obdobju ko bi lahko zacela ustvarjati dom, druzino. Trenutno ziviva v hisi njegovoh starsev, kjer sem nesrecna, nimava prostora, niti zasebnosti. Imava moznost, da bi si ustvarila svoj koticek vendar potrebujeva prepis zemljisca in pogovor s starsi. Cakam ze skoraj pol leta, da bi skupaj stopila k njim in se o tem pogovorila. Sama imam tak znacaj, da ne morem ziveti v negotovosti, vsaj ne v taki na katero lahko vpljivamo. Po mesecih tezenja sem se odlocila, da mu postavim ultimat. Do dolocenega dne lahko greva kadarkoli, skupaj do starsev in se pogovoriva o opcijah. Ne da zacneva z gradnjo doma, ampak da izvem ce lahko gradiva na nacin, ki sem si ga zamislila. Zapustla sem domaco hiso, ker ni zelel zivati tam, ne zaradi njega... za naju. Opustila sem misel o zivljenju v Ljubljani (kjer sem studirala vec let), ker mu tam ni vsec. Vse kar zelim oz. sedaj zahtevam je to, da zacneva s pogovori. Ko ga vprasam zakaj zavlacuje je odgovor denar. Vendar za to kar zelim, da vem kaj me caka naslednjih nekaj let, ne potrebujes denarja. Druge razlage mi ne da. Naj povem, da nisva vec najstnika. Kolegi imajo v vecini ze druzine, nisva vec otroka. Cas se imava, seveda, vendar ne prav veliko. Imava lepe sluzbe, se zelo dobro razumeva, vendar ne morem mimo tega, da sem prepuscena njegovi trmi, a imam doma pri svojih starsih stanovanje, kmetijo, prostor za zasebnost. Pogovorila sva se ze milijonkrat, pogovor ni resitev. A sem neumna, da bom v roku enega meseca vrgla stran deset let zveze, ker sem se odlocila da ga ne morem vec cakati in zacnem misliti nase in na druzino ki si jo zelim?
Priponke

o-UNHAPPY-COUPLE-facebook.jpg
(46.24 KiB)

Default avatar
Spoštovani,

Razmišljam ali obstaja še kak drug način rešitve težave kot to, da pogojujete en pogovor s prekinitvijo dolgoletne kvalitetne veze. Predvsem razmišljam ali obstaja bolj odrasel pristop. Mogoče najprej formalnosti. Ali je vaš cilj, da se zemljišče prepiše na vaju oba ali samo na partnerja? Bi vi odkupili svojo polovico? Če samo na partnerja, ali bo to dovolj, da ne boste več nesrečni? Pri tem scenariju imam pomisleke. Vi uporabite najtežje orožje (ultimat z odhodom) za dosego nečesa, s čimer imate formalno gledano zelo malo. Starši bi prepisali parcelo na svojega sina. Vi pa ste njegova punca. Tudi če dosežete ta cilj, ali se boste potem počutili na svojem?

Ali pa je mišljeno, da bi parcelo prepisali na oba. Oziroma bi vi svojo polovico odkupili ali izvedli kako drugo obliko kompenzacije? V tem primeru pa se ta zgodba tudi formalno tiče vas. Postali bi solastnica z vsemi pravicami, ki temu pripadajo. V tem primeru ne vidim razlogov, da bi iz ozadja preko partnerja poskušali doseči, da njegovi starši izvedejo pripis. V tem primeru imate vse argumente, da kot odrasla ženska vržete karte na mizo in tako partnerju kot njegovim staršem sama odkrito predstavite svoj predlog. To bi bil potem nekakšen tri-partitni deal med vsemi deležniki.

Zavedam se, da starši pogosto otrokom pomagaj z nepremičninami. Hkrati pa lahko iz prakse povem, da je zelo dobro za mlade odrasle ljudi, da na neki točki naredijo 'clean cut' od svojih primarnih družin. S tem ustvarijo prostor za lastno avtonomijo, svoja pravila in predvsem za svojo sekundarno družino. Oziroma se je dobro na drugi strani zavedati, da ima tudi to, da nekaj dobimo brezplačno, svojo ceno.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar
V takih primerih se meni zdi, da manjka čisto osnovnega razumevanja in zmožnosti vživitve v drugo osebo. Partner ne razume, da to kot prvo niso tvoji starši in z njimi nisi živela vsaj 20 let tako kot on, ne moreš se razgaliti pred njimi, priti v kuhinjo v spodnjem perilu in bognedaj, da ti nehote vpadejo v kopalnico, ko se tuširaš. Med družinskimi člani to ni problem. Hkrati pa nima prave predstave in vizije, da morata vidva začeti svojo novo družino, najprej kot par, potem morda kot družina z otroki, če je to vajina želja. Ne moreta postati družina, če živita v tako tesni simbiozi s starši (ni pomembno, katerimi). Zdaj se ne moreta razviti niti kot par, kako se bosta šele potem, ko bodo tu otroci? Partner tega ne razume, očitno tudi ne čuti te potrebe. Tvoj ultimat sicer za moje pojme izvira iz napačnega razloga (nepremičninskega), vendar je upravičen. Vidva niti nista samostojen par, tako kot živita zdaj. Sta nesamostojna in odvisna otroka njegovih staršev.
Default avatar
tvoj problem ni prepis, kot misli celo terapevt, ampak fant, ki ni sposoben ustvariti lastno družino. tipično slovenceljsko, ko starši požrejo lastne otroke.
če si vrgla 10 let stran, potem nimaš več časa, da bi vrgla še kak teden.
odseli se na svoje, pa boš videla, če bo pricapljal za teboj. Če ne bo, pa narediš križ nad njim in si najdeš drugega.
Default avatar
Uroš Drčić je napisal/a:
Kaj točno pa je mišljeno s "clean out"? Ali to pomeni, da bi moral vsak odrasel par zapustiti hiše svojih staršev in živeti nekje na svojem in si nekaj svojega graditi, kupiti?
Ali ni to nekako potratna zadeva- v kolikor že imaš pri starših urejeno tako, da si lahko nekako na svojem, da pa moraš iti gradit, samo iz principa, da ne boš pri starših? In zeloooo pogosto se dogaja, da se pari v gradnji totalno izgubijo oz. se posvečajo samo še temu projektu, partnerstvo pa poči in razpade, ko je hiša končana.


Poleg tega opažam, da je slovenska mentaliteta v veliki meri takšna, da se pričakuje, kako bo ženska živela pri moževih starših. Le zakaj?
Avtorica, če imaš pri domačih že vse urejeno, imaš svojo zasebnost, se ti zdi smiselno graditi nekje drugje, samo zaradi partnerjevih muh?

Premisli, če je vajina zveza res tako dobra kot se ti zdi.
Default avatar
....pa je govorila pa kako naj vržem stran xy let zveze...no pri dveh otrocih pa ni šlo drugače kot...da spakirala otroke in šla...
Postavi ultimat...če ni sposoben slediti višjo zvezi, potem je škoda enega dneva, da ga izgubiš....
Default avatar
Kljub temu, da bo zate zelo težko bo najbolje, da greš vstran. Če je ljubezen prava, bo šel za tabo. Če ne takoj pa zelo hitro. Za dobre in zdrave odnose morajo mladi biti na svojem, če le imajo tako možnost in si to lahko privoščijo. Dober in dolgotrajen odnos zahteva obojestransko prilagajanje. Nikoli pa ni prepozno začeti znova, kljub temu, da je iz dolgoletne veze težko pobegniti, še celo, če jo nekdo zavrže zaradi enega takega razloga kot je oditi iz domače hiše in si ustvariti lastno gnezdo. Ampak, če te bo izpustil zaradi tega iz rok si bila veliko predolgo z njim. Moje mnenje je, da ti tašča mora biti vsaj toliko vstran, da ne more priti na obisk v copatih😉pa čeprav ni slaba oseba. Ne postavljaj ultimatov z datumom, uredi takoj. Če nečesa ne more narediti danes, tudi čez en mesec ne bo. Pa veliko sreče
Default avatar
Balkanski narodi imajo izraz "smireni". Da smo " smireni" z življenjem. Pomirjeni. Da se okoli nas dogaja karkoli, mi pa smo pomirjeni s tem.
Ti si sedaj na kocko postavila vse, kar si. S te pozicije se zdi lahko igrati. A ko enkrat vse izgubiš, začneš razmišljati. Morda začni sedaj razmišljati. Če ti osebni uspeh v zvezi pomeni vse, bodi resnična in pojdi po tej poti. Ne uničuj pa sočloveka, da se mora strinjati s tabo.
Po moje pa tukaj, pri tebi, ni prave ljubezni. Ljubezni, ki bi vse potrpela. Ljubezni, ki bi gorela.
Jaz osebno bi od tukaj odšla.
Raje kot popolna sirota v svet, a resnična,
kot pa lažnivo zadovoljna.
Pogum!
Default avatar
Mislim, da delaš prav. Če se niti pogovoriti noče, se itak ne da nič rešit in bi mu tudi jaz postavila tak ultimat. Se mi pa zdi, da je glavni problem res to, da se fant ne more "odtrgati od seska" kar se mi zdi pri moških pogosta praksa in zelo žalostno. V tem primeru, si je bolje najti nekoga, ki je bolj zrel in odgovoren in ki dojame, da je tudi po selitvi možno iti domov na obisk, če majo z družino res tako "ljubezen".
Default avatar
Tudi ce bos zraven hiše njegovih staršev ne bo bolje. Potem se bota pa v zvezi otrok kregala. Jaz zivim na isti parceli le v sosednji hisi od starsev. In ce bi imela moznost me ze zdavnaj ne bi bilo v tej hisi. Moj da prevec na mnenje mame, ceprav ne prizna. Tako mu je lagodno. Meni gre pa na zivce to da smo preblizu. Gres ven iz hise in nikoli nisi sam s svojo druzino. Otroci stalno hodijo k babici da jih morem prakticno skoraj vlect iz hise. Kupila sem sama parcelo na kateri bi gradili vikend ali hiso. Moj zanalasc zavlacuje, samo da se ne bi selil. Ce bi mi finance dovolile bi bil vikend postavljen in bi zivela tam.
Da bi v tvoji situaciji jaz vedela kar vem sedaj. Ne bi nikoli pristala ziveti na isti parceli. Upam da se bos pametno odlocila. Tvoja sreca veliko pomeni in ce si ze sedaj nesrecna, verjami da ne bos potem kar naenkrat srecna.
Default avatar
Imam podoben problem, tako da razumem. Moj partner in jaz živiva v svojem stanovanju, vendar v hiši, ki je od njegovih starih staršev. Tako da nimava zasebnosti. Povrh vsega je pa njegova babica še dementna. Tako da se v hiši, vsaj jaz, počutim kot ujetnica. Večkrat, sem mu omenila, da bi se selila. Še posebaj zdaj, ker načrtujeva družino. In mene je na smrt strah imeti novorojenčka v hiši z dementno staro mamo. Po mojih izkušnjah se je ultimat vedno končal z obsojevanjem po moji in njegovi strani. Poskusi se pogovoriti z njim in bodi iskrena. Povej, kako se počutiš in česa re je strah. 10 let ni kar tako in če se drugače razumeta, te bo podprl, če bo videl, da ti ta korak veliko pomeni.
Default avatar
Tale zapis je postal daljši kot sem upala. Vnaprej se opravičujem za pravopisne napake. Majhna tipkovnica, velik palec.

Najlepša hvala vsem za odgovore. Moram priznati, da ste mi čisto vsi podali cenjen pogled na zadevo, z izjemo prvega, ki sicer nima nobene povezave z dilemo pred katero sem. Zadeve, ki ste jih opisali me ne težijo. Gre za odnose med dvema osebama, ne pa za nepremičninsko vojno ali zastojnkarstvo. Ampak verjamem, da je bil namen dober in tudi podajanje mnenja na tak način verjetno ni enostavno. Sploh ne pri tako skopih info, ki sem jih podala. Zato hvala tudi vam, cenim vaše mnenje. Karkoli želela sem nasvet in ga tudi dobila od vseh vas. En update mogoče čeprav se zadeva še ni premaknila nikamor. S fantom se precej dobro razumeva, bi rekla da celo nadpovprečno, ampak to verjetno rečejo vsi srečni pari. Meni se zdi, da se noben ne razume tako dobro kot midva. Tisti, ki enako mislijo vejo točno kako se počutim. Taki tudi gledajo druge pare in si rečejo “midva se mava lepše” oz taki sedaj to berejo in si mislijo, da nimam pojma kaj je dobra zveza ali pa so srečni zame. Odvismo kakšen dan imajo ;-) Mislim jaz enako. In se večinoma kar zavedam kako neumno zvenim, uglavnem upam da razumete. Ne mislim da sva najboljša na svetu. Samo misliva, da sva... :-)
razpad zveze zaradi tega bi bil totalna bedarija, ker je fant super... ma kaki super, ZLAT je. resno pa razmišljam, da bom čez čas šla drugam, če ne prevzame iniciative. Dvomim da bo prišlo do tega da bom morala sama stran, ampak bom raje tiho ker iz zarečenega kruha.... Uglavnem tu je postalo res neznosno. Niti se ne potrka, ko se vstopi v spalnico, kar je tudi moja krivda, saj ne znam pristopit k njim in jim to povedati. Način kako komunicirajo med sabo je meni čisto neznan. Je pa čas tudi za to, čeprav ne razumem kako ni to nekaj samoumevnega. Spalnica je vendar... spalnica, čaprav je hkrati pisarna, hišni kino, včasih jedilnica. Ultimat je bila napaka, ker to ni v najini navadi in iskreno ga jaz ne bi jemala resno. Žal je bila to edina pot, ki sem jo takrat videla in sedaj moram stati za tem ker drugače bom ostala čisto brez hrbtenice. In mislim celo da zna delovat ker ga je malo “prpa primla”. Do konca maja morava skupaj do njegovih staršev in rešit vprašanje kaj sedaj, ko sva pripravljena začeti... ne z gradnjo, ne z gradbenim načrtom, niti s prepisom parcele na neposrednega dediča... ampak s povpraševanjem na občini kaj potrebujeva, kaj se da, kaj ne itd. Korona je itak naredila svoje, vprašanje kdaj bo možo vse uredit. Naj poudarim še to, da je bila ideja o gradnji prizidka njihova, ne najina. Ampak meni ni napačna, seveda se jaz zaenkrat ne morem utikati v prepise. Konec koncev je to njegova stran družine, njegova dediščina in bodo starši nekoč tudi njegovo (v resnici najino)breme. Kot bodo moji moje, kot je naša domača kmetija tudi moja odgovornost, če bi se (trkam na les) kar pripetilo mojim. Zato tudi ne razumem kako izgleda clean out v praksi ali kaj je cena brezplačne parcele, saj živim očitno v drugem svetu, ki ga v družinskih krogih ne narekuje denar ali imetje. Gledano po tem, ne potrebujem še ene hiše, še ene parcele. Jo imam pri starših več kot dovolj. Tam lahko tekam svobodno kot gazela. Kar pa ni ravno kar si želim. Pa nismo premožni, daleč daleeeeč od tega. Moji se kar trudijo, da živijo lepo in karkoli se dela po kmetiji sem vedno zraven. Denarja pač nimamo in bova zidala s krediti - valda. Vedno bodo moji moji, vedno bom jaz njihova, vedno bom skrbela, da bodo priskrbljeni. Kot oni zame. Slekla bi obleke s sebe za vsakogar, ker sem bila tako vzgojena. Pa tudi hvaležna sem ker sedaj, ko sem odrasla, cenim stvari ker vem kako težko je priti do njih. Vem koliko dela je, ko je potrebno spraviti pridelek, koliko žalosti in ponožnosti, ko ti narava uniči vse kar imaš. Zato si želim dom s partnerjem, ki bo tudi njegova sreča, ne samo moja. Ker vem tudi kako je, ko si nekaj ustvariš sam, s svojim delom in vem kaj mu pomeni, da živi blizu svojega doma. Ali bom srečna ko bova na svojem? Srečna sem že sedaj, ker ne rabim veliko, vendar ne morem reči da nisem nesrečna ker me moti to da ne morem biti v spalnici v miru in sem stalno v strahu kdo bo prišel noter brez da bi slišala koga sploh priti blizu vrat. Moti me to, da moram po 7 letih popolne svobode poročat kam grem, kje sem bila itd. Saj ni težko, ampak je nadležno. Tu je še to, da vem, da lahko imam več. Ne potrebujem več, želim več. To bo mogoče narobe zvenelo, ampak ne vem kako napisati. Postavljam ljubezen pred materialne stvari. Ne pozabim pa, da jih lahko imam. Ne živim za denar, vem pa da ga potebujem. A razumete? Tega še ne morem reči za partnerjevo družino. Ker pač ne vem, ker še ni prišlo do pogovora. Poleg tega ne želim prekiniti stikov s z njegovo družino, jih imam res rada. Dejansko jih imam rada. Ampak niso MOJI. In ne znajo kazati ljubezni kot sem navajena, nimajo istih vrednot. Mojega sem naučila, ker se lahko “slinim” po njem, vesim po njem, mu na dolgo in široko razložim kaj občutim. Mu dajem vse kar potrebuje in več in on meni. To ni enostranska zveza kjer en daje, drugi jemlje. Res je on vse kar želim od partnerja. Vseeno sem imela skoraj desetletje časa in je odrastel v osebo, ki je sinhronizirana z mano in jaz z njim. Ko sva se spoznala je bil on otrok in jaz malo kokokoškasta. Tako da sva oba postala boljša, modrejša, dobro zorjena bi rekla. Njegovi pa seveda niso sinhronizirani z mano, kar je normalno. Mislim da bi bilo čudno, če bi šla do tasta in ga poljubila na usta, mu rekla nekaj iz srca.. sedaj ne najdem nič pametnega.. ker oni tega ne počnejo. So bolj na distanci. Ko jih objamem je že malo čudno. Torej imam jih rada, ampak smo drugačni. Zato ne skupaj, ne isto stanovanje, ne ista hiša, ne isti vhod, ne isti prostori, lahko pa isto dvorišče ker ga itak niti ni. Zanimivo je tudi, da moj ni tako povezan z njimi. Ne z mamo, ne z očetom. Seveda gre večkrat na dan k njim, ampak ni mamin sinko. Pa tudi to me ne moti. Jaz sem odraščala s svojimi starimi starši in babica je zmaj pa je moja mama zdržala. Moja tašča je angel v primerjavi z babico. Jaz sem tudi taka da ko se enkrat usidram v zvezo (tudi s prijatelji, sodelavci) postanejo njihove težave naśe težave, njihove odgovornosti naše odgovornosti. In se dela na tem, da je volk sit in koza cela. In smo vsi na koncu nasmejani. Utopija mogoče, ampak zaenkrat deluje pa je kar vzor drugim, ki jih poznam. In prej ali slej se ljudje prilagajajo mojem načinu ker dejansko z mirno rešitvijo rešim problem elegantno in hitro. S prijaznostjo in poštenim pristopom. Ne kažem prstov in iščem krivca. Kar pride prav, večinoma. Se včasih seveda tudi zakoljem, ampak to pride če delaš z ljudmi. Niso vsi prijazni, niso vsi pošteni. Tak je lajf. Zato mi tudi ni problem živeti blizu tasta in tašče, se prilagajat in so res prednosti. Seveda raje ne bi, ampak lokacija je super, veliko boljša kot moj domači kraj. Gradnja bi bila cenejša, prostor je lep sicer s krepkimi pomankljivostmi, ni dvorišča, ni neposredne narave, nekaj kar sem si res želela pa se pač človek prilagodi. Greš malo peš pa si tam. Partner želi biti tu in moji argumenti zakaj ne bi bila ne odtehtajo njegovih. Realno. Mogoče starejša populacija (tudi še starost mojih staršev, ki so še po službah) misli, da se lahko kar gradi. Časi so drugaćni. Nikoli še ni bilo tako težko na svoje, kot je v tem obdobju. Ampak to je druga zgodba. Kakor je tudi druga zgodba, ko preračunamo koliko bi nas stala gradnja tu in koliko kje drugje. Kar je spet drugi problem, zaenkrat bi rada rešila tega, da se POGOVORI. Kar je res banalen problem. Greš tja, vprašaš, zrihtaš. Zveni res zelo enostavno a ne??
Jaz sem se pripravljena odreči življenju na kmetiji, dvorišču, gozdu okoli in okoli hiše, da ustrežem partnerju. On se bo mogel prilagoditi mojim željam kako bo izgledala hiša. To so moji “pogoji”. V res nežnem smislu besede. Rada bi torej svoj prostor... takoj sedaj. Ker to ni možno (fizično, finančno) pa bi rada začela pogovore ZA svoj prostor. Uf. Res zveni enostavno pa kar še vedno ne vem kaj bo konec maja, ko mi bo počil film.
Default avatar
In napadalka postane rešiteljica ... (Priporočam knjigo Katero igro igraš?, E. Berne)
Mislim si, kako si večina tistih, ki beremo ta forum in ki smo dale skozi nekaj zelo podobnega, zdaj želi (vsaj jaz si!), da bi lahko z besedami pri Athelhaim dosegle tisto, s čimer bi si prihranila leta in leta kalvarije, kakršno smo izkusile me; in se ta večina počuti frustrirano ali pa samo malce otožno, ker se zaveda, da to skoraj zagotovo ni mogoče in da bo morala A. sama po isti trnjevi poti. Mene take reči užalostijo in si želim, da bi bilo drugače; in bi tudi lahko bilo, a pogoji za to bi morali biti postavljeni že v našem ranem otroštvu.

Verjetno je od vsega v dolgem drugem odgovoru najpomembnejši del tole: "Tam (doma) lahko tekam svobodno kot gazela. Kar pa ni ravno kar si želim." Če bi bila psihoterapevtka, bi te tu vprašala: Zakaj ne? Kaj je pomembnejše od tega in zakaj? Vprašala bi te zaradi tebe, da si odgovoriš, seveda.

Mislim, da smem reči, da nam (tistim, ki smo to dale skozi) verjetno ob tvojem zapisu večkrat zazvonijo alarmi. Kar se tiče zunanjih okoliščin, recimo ob tem, kar opisuješ glede (ne)zasebnosti. Zelo se motiš, če misliš, da bo potem, ko bosta imela svojo hišo (oz. celo samo prizidek), kaj drugače. Lasten vhod tu ne bo nič pomagal. Namreč: starši, ki imajo normalne odnose s komerkoli, tudi v dani situaciji ne bodo vdirali v vajino "multifunkcijsko" sobo. - Potem: večkrat na dan gre (partner) k njim, ampak ni mamin sinko. Spet alarm. Eno je, da se, če živite skupaj v hiši, srečaš na hodniku, stopnicah; da stopiš kdaj k staršem, ker kaj potrebuješ/oni kaj potrebujejo ali se morate nekaj zmeniti (kar bi se npr. po telefonu, a ker ste v isti hiši, pač on stopi kar osebno tja). Toda takih reči ni toliko, da bi večkrat na dan hodil k njim (razen res redko, res izjemoma). In zunanje vidna navezanost na starša ni nobeno zagotovilo, da tak otrok JE/NI mamin sinko. Te zločeste vezi so mnogo globlje in neveščemu opazovalcu, pa četudi je to partner, dolgo dolgo prikrite - pogosto jih opazijo šele tedaj, ko zaradi teh vezi trpijo že njihovi lastni otroci. -

Potem: različne vrednote. Volk bo sit in koza cela v takem primeru le pod pogojem, da bo koza požrla svoje vrednote (bodisi zares - se spremenila - ali pa jih potlačila zavoljo ljubega miru). - Potem: babica je zmaj pa je moja mama zdržala. To ni pohvala, to ni kak plus, to je orjaški minus, saj ti je mama s tem nehote vcepila nadvse škodljiv vzorec. - Potem: moram poročat, kje sem bila, kam grem itd. Velik alarm! Skupaj z vdiranjem v vajino spalnico je to šolski primer prekoračevanja osebnih meja oz. življenje po načelu, da teh meja sploh ni. Obenem močno diši po patološki potrebi po nadzoru, ki je tipična za starše maminih sinkov in pridnih punčk (in slednjo diagnozo bi, seveda pa sem laik, pripisala tudi tebi; ne bom razlagala, poguglaj, pa boš videla, kaj imam v mislih.)

S tem pa prehajam na "notranje okoliščine", katerih bistvo sem že omenila (pridna punčka, ne želiš konfliktov /rekla boš: kdo jih pa?, ampak dejstvo je, da so neizogibni in da so pravilno izpeljani tisti, ki omogočajo rešitve in razvoj/, želiš imeti vse rada, želiš, da so vsi zadovoljni - real lajf je tak, da to večinoma ni mogoče, lahko se zadovoljstvo kvečjemu izmenjava: v tej situaciji jaz, v naslednji ti ...); nagnjenost k črno-belemu, skrajnemu doživljanju sveta (fant je zlat, tašča je angel, babica je zmaj, noben se ne razume tako dobro kot midva; po eni strani bi se ves čas prilagajala in iskala kompromise, ki bi zadovoljili vse /kar je nemogoče/, po drugi ti bo konec maja "počil film" - oboje je nesmiselno, sama pa opažaš tudi, da z dosedanjimi pogovori nikamor nista prišla, torej bi bilo treba tu iskati spremembe in rešitve, najlažje v psihoterapevtskem procesu); primerjanje z drugimi; nezmožnost postaviti se zase; navajaš: "Niti se ne potrka, ko se vstopi v spalnico, kar je tudi moja krivda, saj ne znam pristopit k njim in jim to povedati. Način kako komunicirajo med sabo je meni čisto neznan." - in tega načina ne bodo spremenili, kar pomeni, da boš spet ti tista, ki se prilagaja; glede na celotno zgodbo domnevam, da ta način (njihov) komunikacije ni tiste vrste, ki bi ga ti priporočala svojim prijateljem ali izvajala s svojimi otroki. Je pa komunikacija simptom odnosov, in kakor sta se po eni strani s fantom našla, ker nosita podobne rane, je bila "izvedba" teh ran in njihov učinek pri vama različna, in tu nastopi problem, ki se najprej pokaže v komunikaciji (tudi neverbalni, kot tipično omenjaš njihovo zadržanost celo ob objemanju).

Zelo pomembno in zgovorno je tudi tole: "se prilagajat in so res prednosti. Seveda raje ne bi, ampak lokacija je super, veliko boljša kot moj domači kraj. Gradnja bi bila cenejša ......"
Bistvo dolge "okolice" je "raje ne bi" in prej omenjeno "tu je res neznosno". Tu bi se spet morala vprašati, zakaj raje ne bi, in seči res globoko vase po odgovore. Prav tako pomembno pa bi bilo, da bi ozavestila, zakaj pa vendar BI in BOŠ. Razlogi, čeprav so čisto resnični in realni, zvenijo kot racionalizacija (poguglaj, kakšen obrambni mehanizem je to), dokončno jih kot take zakoličijo tvoje navedbe, da nimaš argumenta, da ne bi živela tam, medtem ko ga tvoj fant očitno ima, in ta je, da si to ŽELI (kot je tudi za nebivanje v mestu zadostovalo, da ON tam ni HOTEL biti). Tu je še eno bistvo, ki se veže na tvoj "raje ne bi", kar se da interpretirati kot "ŽELIM SI, da ne bi". In tu je srž tvojih aktualnih težav. Kaj si v resnici želiš? Iz srca ti priporočam knjigo Princip ljubezni; dovolj bo, da prebereš prvih 20 strani. (Dobro pa je seveda prebrati celo, hehe.)

Ničesar od tega ne govorim na pamet ali samo iz knjig, temveč iz bridkih izkušenj. Dala sem skozi vse faze, tudi to, ki jo tako lepo in odkrito opisuješ, kako se imata rada, kako sta že dozorela, kako se ti zdi, da se razumeta bolje od drugih itd. Ne bom opisovala faz, ki so sledile, le to bom rekla, da ni bilo življenje, ampak životarjenje - pri tem pa NISVA živela pri njegovih. Ampak samo fizična ločitev žal tudi še ni dovolj, da se stare rane in patološki vzorci ozavestijo, predelajo, ozdravijo in spremenijo. Nama je uspelo šele s psihoterapijo.

Verjamem, da ti bo Uroš Drčić dal še en odgovor, zdaj ko si podrobno osvetlila zadevo, saj praviloma odgovori zelo koristno, in rekla bi, da bo spregovoril tudi o psihološki pogodbi, po kateri tvoj fant zdaj misli: jaz določam, kje živiva in o ostalih pomembnostih (ker si se doslej prilagajala), torej tudi o tem, kdaj - če sploh - bom s starši načel vprašanje parcele.

Še komentar k temu: "Zato tudi ne razumem kako izgleda clean out v praksi ali kaj je cena brezplačne parcele, saj živim očitno v drugem svetu, ki ga v družinskih krogih ne narekuje denar ali imetje."

Čisti rez (ločitev od staršev, prerez popkovine v čustvenem in duševnem smislu) je nekaj, kar boš, če nadaljuješ enako kot doslej, verjetno razumela čez kakih deset, petnajst let.
Cena brezplačne parcele nima nobene zveze z "denarjem ali imetjem", cena zanjo si ti. Tvoja osebnost, tvoja zasebnost, tvoj jaz, tvoja duša. In ko pridejo še otroci, jo plačujejo tudi oni.

Zelo na dolgo sem napisala to, kar so mnogi pred mano povedali precej krajše in še bolj neposredno. Ne vzemi mojega zapisa v smislu, da te "napadam"; ni tako mišljen. Mogoče pa vendarle daš sami sebi priložnost in se za začetek lotiš omenjenih knjig? Zelo ti priporočam tudi Zaljubljeni v sanje (S. Rozman); o obrambnih mehanizmih in napačnih prepričanjih, ki nam krojijo vsakdan, ne da bi se tega zavedali, pa izvrstno (tudi s tabelami in nalogami) spregovori knjiga V opoju narcisa (L. Palmer).
Default avatar
Ilonina ostala sem brez besed!!! Hvala, da si delila svoj pogled, nad zapisom sem tako facinirana, da si ga bom shranila. HVALA!!!...res sem ostala brez besed, ne salim se!
Upam, da ga bo dekle, ki je odprlo temo, natancno prebralo in naredilo temeljito analizo.

Moderatorji

dr. Barbara Kutnar Novak , ZDT
Barbara Novak
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić E-posvet