Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Barbara Kutnar Novak, ZDT • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Izdaja zaupanja in kako naprej

Default avatar
Skupaj sva 15 let, dva otroka 12 in 9 let.
Na začetku veze sva se precej pogovarjala o vezi in kaj kateri od naju ceni, itd. Oba sva izpostavila zaupanje kot enega izmed glavnih temeljev ljubezni in skupne veze. Sploh meni je zaupanje v osebo izjemno pomembno. Veliko sva se pogovarjala tudi o tem, kaj si kdo želi, česa si ne želi, česa ne bi prenesel, itd.
3 leta nazaj mi slučajno otroka omenita, da mamica pa nekaj dela (delna zasvojenost), kar sva se oba ob začetku veze strinjala, da ni v redu. Ostal sem brez besed, ko sem jo o tem povprašal, mi prizna, itd. Zaupanje se mi podre. Rabim nekaj časa, da zadevo premlejem in se strinjava, da greva čez to in da ona tega ne bo več počela. Čez 8 mesecev spet isto. Greva naprej, vendar tokrat jaz enostavno ne morem pozabit na to. Ji ne očitam, sem zraven, ji nudim podporo, ampak nekaj se je v meni takrat prelomilo, a se trudim, da bi odnos preživel in da bi spet našel zaupanje.
Čez kakšnega pol leta se bliža dogodek na katerega je vabljena in ji pred dogodkom izpostavim, da sem jo kadarkoli pripravljen priti iskat, če bo potrebno, le naj pokliče. Ko se odpeljem, sem čutil, da nekaj ne bo v redu. Ni me poklicala, pride domov in se uleže zraven in zaspi. Zjutraj jo povprašam kako je bilo in pač običajen čvek. Jo vprašam, če je imela težavo in mi pove, da ne. Vendar sem čutil, da ne štima. Naslednji dan je na moje ponovno vprašanje priznala, da je spet posegla po tem. Takrat se je v meni nekaj dokončno zlomilo.
Sedaj že več kot eno leto nekako živiva skupaj, vendar se sprašujem, kako naprej. Izgubil sem vse zaupanje, tudi spoštovanje, ljubezen tudi izginja. Če ne bi imela otrok, bi zadevo že končal, vendar vidim, kako sta srečna, ko smo skupaj.
Vedno bolj pa se sprašujem, koliko časa še lahko tako vztrajava? Menim, da se sedaj tej zasvojenosti uspešno izogiba in se trudi, da bi veza obstala, vendar jaz nekako ne morem čez tisti zlom mojih čustev ob izdaji zaupanja. Nekako ne morem čez to, da ji je bil tisti večer bolj pomemben kot pa družina. Ni izdala le mene, temveč tudi oba otroka. Se mi zdi, kot da živim z osebo, ki je nisem nikoli res poznal in v tem obdobju sem nekako prišel do zaključka, da me tudi nikoli ni zares podpirala.
Naj še omenim eno podrobnost iz preteklosti, ki me je takrat tudi konkretno prizadela, čeprav sem glede zaupanja šel nekako čez to. 10 let nazaj smo bili finančno na robu (pač kriza) in z veliko mojega garanja smo pregurali ob tem, da smo gledali na vsak cent (vsaj jaz sem tako mislil). Nakar mi čez nekaj let prizna, da je sama na skrivaj v tem obodbju privarčevala konkretno vsoto NJENEGA denarja. Pač zase, za vsak slučaj. Huh.

Moje vprašanje torej je na kakšen način lahko povrneva čustva in zaupanje v vezo in jo rešiva, čeprav sem sam pesimist, da bo uspelo.
In pa podvprašanje: koliko starost otrok vpliva na to, kako oni preživijo ločitev staršev.
Default avatar
Spoštovani,

vaša vprašanja in odgovori nanje imajo v ozadju kompleksno dogajanje. Na eni strani psihološko logiko vsakega od vaju kot dveh posameznikov, na drugi pa psihološko kompleksnost sklepanja in vzdrževanja medosebnih odnosov, bližine, zaupanja ipd. To navajam, ker želim poudariti, da se poglobljenega in s tem zares učinkovitega odgovora ne da na hitro napisati glede na kratek zapis. Se pa da vaša vprašanja odgovoriti na podlagi ustrezne analize v okviru psihosocialnega svetovanja. Tam bi se najbrž odprla vprašanja kot:

× Kakšni so vaši globoki razlogi, da ste sprejeli nekakšno pravičniško, starševsko vlogo do svoje žene?
× Pa kakšni so razlogi za to, da kljub temu, da partnerka jasno kaže znake otroško obarvanega vedenja (prikrivanje, laganje, nedržanje dogovora, drogiranje, …) še kar vztrajate pri svoji naivni predstavi, da je čustveno bolj zrela. Pravite, me je prizadela. Meni je bolj videti, da ona že ves čas veze pošilja iste signale ampak, da vi iz svojih razlogov teh signalov niste sprejeli.
× Potem bi se odprlo vprašanje kakšno so partnerkini razlogi za to, da vzdržuje svojo otroško obarvano pozicijo in temu pripadajoče vedenjske vzorce? Kako je to povezano z njenim otroštvom? Ali je imela v starših stabilno, varno bazo za jasno določenimi mejami?
× Potem bi se odprlo vprašanje ali je partnerkino vedenja zares tako velik problem, da ga vi ne želite sprejeti? Vsi ljudje imamo namreč določene zasvojenosti. Vprašanje pa je kako močne oziroma kako močno te motijo kvaliteto našega življenja, odnose, službo, razvoj otrok, zdravje itd?
× Odprlo bi se vprašanje ali partnerka lahko sprejme svojo zasvojenost. Če bi to naredila, bi lahko ohranila to občasno navado, ne bi pa bilo več potrebe po laganju, manipuliranju, prikrivanju. Vsak odrasel človek je svoboden in lahko znotraj zakonodaje živi kot hoče. Samo če nečesa sam pri sebi ne sprejema, bo to pred najbljižjimi prikrival.

Skratka več podrobnosti bi bilo za razumeti, da bi potem zadevo lažjerazrešila.

In, ja seveda se da zadevo razrešiti. V svetovanju imamo določen protokol.
1. Kot opisano zgoraj partnerja najprej raziščeta ozadje svoje situacije.
2. Ko to razumeta, lahko partner, ki je prekršil zaupanje, na odrasel način postavi temelje za zaupanje za naprej (prizna; iskreno obžaluje; pove, da mu je za partnerja mar; pa da tega nikoli več ne bo naredil; pa prevzame svojo odgovornost - da je to naredil, ne pa da 'se je zgodilo' itd.)
3. Partnerja skleneta novo psihološko partnersko pogodbo. Ne tako kot prej, ko je eden igral starša, drugi pa otroka, ampak oba iz odraslega dela osebnosti, vsak s svojo odgovornostjo, brez starševskega obsojanja drugega itd.

Kar se tiče vpliva ločitve na otroka. Menimo, da se je vredno potruditi in situacijo res dobro razumeti preden sprejmemo odločitev za ločitev. Pa ne samo zaradi otrok. Pogosto se ljudje ločijo, potem pa ugotovijo, da so vsaj del težave odnesli s sabo naprej tudi v naslednjo vezo. Za otroke je seveda dobro, da čim dlje živijo v celoviti družinski celici. Se pa izkaže, da so otroci veliko bolj robustni kot pogosto menijo starši. Za otroke je ločitev travmatična, če to doživijo kot izgubo katerega od obeh staršev ali nasploh občutka varnosti. Zato je pomembno, da otrokom ob ločitvi večkrat povemo in pokažemo, da ne bodo izgubili nobenega od staršev, da jim imata oči in mami še naprej neskončno rada. In da jih bosta vedno imela. Pa da ne bosta izgubila doma, ampak celo enega pridobila. Da bosta oba starša še naprej enako skrbela za njih in tako naprej. Na ta način se morebitne posledice ločitve močno zmanjša. Pa tudi vaša otroka sta že toliko stara, da je nuna psihološka struktura v veliki meri že zgrajena. Kar pomeni, da sta še toliko manj občutljiva za morebitne dolgoročne posledice. Na kratek rok pa bi bila ločitev seveda za njiju stresna, ne pa travmatična.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić
_____________________
mag. Uroš Drčić
transakcijski analitik - psihoterapevt
m: 031 336 452
e: [email protected]
url: http://www.revitacenter.si
Default avatar
Hvala za vaš odgovor.

Morda malo ozadja: partnerka izhaja iz ločene družine, z očetom ima zelo malo stikov (nekajkrat letno), oče je (bil) alkoholik. Žena je živela pri mami, dokler se nisva preselila skupaj. Moja starša sta imela vzpone in padce, a sta nekako preživela, sta bila pa precej stroga, a realna. Sam sem dejansko že med faksom živel drugje in tudi takoj po faksu šel na svoje.

Mi je vaš odgovor dal precej misliti in zato sem si ga tudi večkrat prebral in vzel čas za premislek, preden sem napisal ta odgovor.
Dejansko sem se res nekako znašel v tej odgovorni vlogi za ženo v zadnjih letih. Prej nekako tega nisem občutil. V zadnjih letih pa je dejansko večina večjih odločitev na meni, kar mi ne ustreza in občutim kot dodaten pritisk. In nikakor si ne želim biti starš ženi, saj potrebujem enakovrednega partnerja. Tukaj bova morala oba premisliti in se pogovoriti na to temo.
Glede signalov: imate verjetno prav za zadnja leta, prej jih nisem zaznal ali pa morda prepoznal.
Partnerkini razlogi: hvala za opozorilo na njeno otroštvo kot eno od možnosti za takšno ravnanje. Seveda je pa lahko tudi kaj čisto tretjega.
Partnerkino vedenje: dejansko samo vedenje ni taka težava, težava je v tem, da je prelomila zaupanje, ki je vsaj zame temeljni gradnik vsake veze. In to ne le enkrat, ampak trikrat. Tretjič je to zavedno izbrala. In tega zaupanja nekako nimam več, kljub temu, da se mi zdi, da je sedaj odprta. Vendar je težava v tem, da enostavno ne vem več.
Sprejetje zasvojenosti: korekten komentar

Hvala za vaše mnenje, mi je nekoliko odprlo oči. Tudi glede otrok.

Moderatorji

dr. Barbara Kutnar Novak , ZDT
Barbara Novak
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić E-posvet