Življenje, ah to življenje

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

kdo ima prav? /tašča, mož ali žena/

Default avatar
miska223 je napisal/a:
Kul, si na dobri poti. Go baby :)))).
Default avatar
anketa. je napisal/a:
Briga te za slabe odnose. Glej nase in na svoje dobro počutje. V življenju moraš včasih kompletno zamenjat ves folk okoli sebe. Tako boš spoznala nove, tebi podobno misleče ljudi in življenje bo dobilo nov smisel. Miška223 je že ena od tanovih :))). Boš videla, da bo čist fajn, čeprav te je danes strah ;)). IMEJ SE RADA!!
Default avatar
tud mene je depresija položila. Ampak vse morš vzet kot izziv, zato da se poglobiš vase, razmišljaš... in iz tega prideš zamgovalka. Definitivno boš več vedla o sebi in boš za to izkušnjo bogatejša (pa ne natolcujem).
Jaz sem morala mojemu decu tupit in tupit, da niso vzrok najinih nesoglasij knjige, z knjigami sem jaz vzpostavila sebe, nesoglasja so drugje - in ko tako raziščeš situacije, veš kje so ta nesoglasja, jih znaš pokazat/opisat in opisat tudi svoja doživljanja.
Ker največja težava pri depresijah, je v tem, da nas "nezavedna občutenja" vodijo in mi sploh ne vemo, zakaj se npr. slabo počutimo, zakaj nam nekaj ne paše....

Ko raziščeš vse to, znaš to spravit v besede, šele takrat greš lahko v "borbo" - takrat lahko npr. možu poveš kaj ti ne paše, kaj čutiš, kako drugače ti čutiš.... - prej pa neko natolcevanje na splošno... na to moški ne padajo.... in rečejo "mah, babi se je zmešal" in grejo
Jaz sem mojega deca vzela za izziv - prav je, da vidimo tudi drugo stran, drugačno razmišljanje, ker sem dojela/sprejela, da toliko kolikor nas je, toliko mnenj je. In jaz sem morala spoznati svoja mnenja in jih tako zagovarjati, da se nisem pustila "povozit" - govorim o komunikaciji med ljudmi: prej sem se pri vsakem nasprotnem mnenju počutila ogroženo (češ, ta ni z mano), zdaj komunikacijo jemljem kot izmenjavo informacij in si ne pustim, da bi nekdo zahteval, da moram njegovo mnenje - in ja, to bi mož rad. Ampak tako ne gre več. Ker sem se spremenila. In najin odnos se je s tem tudi spremenil.
Pa so mi potem še spremembe očitali. Ej, haloooo - ni in ni konca očitkov. Pa sem spet v knjigi prebrala: "Edina stalnica v življenju je sprememba" - da če misliš, da se z leti ne spreminjaš se motiš. Stalno se spreminjaš in če ne na boljše (kar tudi čutiš) potem stagniraš.

Vzemi tudi to "depresijo" za izziv. Išči članke in beri... - res pa je tudi to, da so to tako močno vsebinske teme, da ko nekaj prebereš - lahko, da rabiš 14 dni, da v glavi to premelješ, da srce sprejme in še več časa, da pride do tvojih reakcij iz tega na novo pridobljenega znanja.
Se pa postavljamo zase celo življenje - ker načeloma je interes okolice vedno isti: da delamo po njihovo - torej.... vedno nove scene, vedno novi izzivi... nikol dolgčas ;-)

če želiš se mi lahko oglasiš na meil [email protected]

sicer pa ti želim vse dobro!
Default avatar
EQ je napisal/a:
Tudi jaz imam včasih tak občutek. Želim si, da gre z mano. Včasih se mi zdi, da se vrmnem nazaj zavoljo odnosov, ampak tam zadaj mi ni več dobro. Njemu je, ne vidi drugače.
Včasih imam občutek, da ga vlečem. Najraje bi ga prijela in nesla.
Ne znam iti naprej sama. Kako to narediš? Kako greš sam naprej? Vedno me nazaj vleče moralna dolžnost do moža, da tudi njega peljem s sabo, da vzdržujem odnose, da ne kvarim stanje.
Default avatar
EQ je napisal/a:
Hvala.
Default avatar
anketa. je napisal/a:
Moža ne moreš prisiliti, da se ti bo pridružil. Zato se ne ukvarjaj z njim, ne imej slabe vesti in pojdi naprej. Misli nase! Nihče ti ne bo postavil spomenika, če se boš žrtvovala.
Bom kontaktirala miško, da mi da tvoj mail, pa bova tam naprej "filozofirali" ;)).
Default avatar
Če še imaš staro mizo,vrži novo ven,daj nazaj staro,tašči in možu pa povej naravnost,da ti ni všeč.
Default avatar
Pa kaj ti se še danes sekiraš za barvo ene vsrane mize. Jaooo, boga si, pravi revež.
Default avatar
Reči možu, da naj rjavo mizo odstrani ali pa bo šlo vse k tašči - miza in on. Pa naj še naprej uživata v skupnih šopingih.

Ali pa pogrni na mizo živo rdeč prt (paše k črno -beli kuhinji) in ko se bo prvič kdo obregnil, povej, da je miza tako skozlane barve, da je ne moreš gledat.

Kar bodi trmasta. Imaš prav.
Default avatar
@anketa: najprej bi te pohvalila za tvoj osebni trud. Veš, ogromno nas/jih je takih, ki vemo, da je nekaj narobe, da nekaj ne štima, vendar jih zelo malo zbere pogum in se potrudi kaj spremeniti. Ti si začela s prvim korakom - z razmišljanjem o sebi in ugotavljanjem kaj si želiš. Pohvalno!

Kar naravnost ti lahko povem, da pričakuj nasprotovanje, ker kot si že sama ugotovila, rušiš rutino in posledično tudi druge ljudi okoli sebe "siliš", da pogledajo izven svojih meja. Ne dovoli pa, da te vsako nasprotovanje ustavi in omeji, kvečjemu naj ti služi kot orodje za razmislek, kaj še lahko spremeniš na sebi in kje vse se še lahko najdeš. In ja, eni ti bodo lahko sledili, drugi pač ne. Ker si že sama pametno izpostavila primerjavo z rojstvom, bi te želela spomniti , da vsako rojstvo spremlja tudi bolečina. In ti, vsaj kolikor lahko jaz ocenim, prav čakaš, da se lahko na novo rodiš.

Ti pa svetujem, da se z možem poslužita strokovne pomoči. Ker ko enkrat ugotoviš, da se samo še vrtiš v krogu in se zapletaš v vzorce, takrat je ponavadi potreben en svež pogled na situacijo. Predlagaj zadevo možu, verjetno je tudi on že utrujen od prepiranja in zapletanja.

Ne izgubi svojega cilja spred oči! Srečno!

Moderatorji

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic E-posvet