Življenje, ah to življenje

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

kdo ima prav? /tašča, mož ali žena/

Default avatar
tikeel je napisal/a:
Jaz vpijem "NE", ampak me nihče ne sliši.
Jemljejo me kot eno razvajenko in nesposobno, kar je res, da sem bila včasih. Že nekaj časa delam na sebi in sem se spremenila. Da zadiham v celoti, ne znam, ne zmorem, dokler me ne bo mož resno jemal.
Biti samostojna in odlična je moja največja želja. Mogoče preveč pričakujem od moža, da mi bo pomagal pri tem, da nam bo vsem jutri boljše.

Zdaj me je tašča klicala, da me vpraša, kdaj dela knjižnica. Sem ji lepo dogovorila. Za mizo ni upala vprašat. Je vprašala, kaj kuham danes. Sem rekla, da nič, da zdaj samo še uživam in nič več ne bom kuhala. Nič ji ni bilo jasno, je samo rekla, da mora it.
Včasih si želim, da samo vsi sjašejo z mene in me pustijo.
Default avatar
Mislim, da res potrebujeta strokovno pomoč, da vaju nauči komunicirati med sabo. Vsak od vaju govori svoj jezik, ki ga drugi ne razume. Iskreno bi mene to tudi pogrelo, ker tašča natančno ve kaj je ušpičila.
Mislim, da je veliko tašč (vključno z mojo), ki bi poskusile podobno se vtikati med zakonca, vendar je moški (sin) tisti, ki bi moral mamo postaviti na svoje mesto. Zelo podobno je tudi na drugi relaciji hči(žena) v odnosu do tasta, kjer je lahko "žrtev" mož.
Default avatar
moja tašča mi ne bi kupila nove mize četudi bi jedli s tal...
Default avatar
bbccm je napisal/a:
Tudi jaz mislim, da se ne slišiva, ne razumeva, ne znava povedat, se ne znava pogovarjat.
Posamično imava vsak svoje napake in v skupnosti so udarile na plan te napake, namesto da bi se drug od drugega kaj naučila. Vlečeva vsak na svojo stran. Ko se pogovarjava, se ne slišiva. Sva vsak na svoji obali. Drug drugemu zameriva tisoč stvari.
Vem, da je to nesmiselno. Poskušam se pogovarjati, ga slišati. Že nekaj časa ga prepričujem, da je potrebno spremeniti vse. Ampak ne znava. Oba imava občutek, da narediva vse, druga stran pa nič.
Default avatar
Boš zmogla! Samo počasi, počasi gre to.... ker če gledaš realno: prej ti je bilo npr. leta in leta vse ok - zdaj malček piskaš, da ti le ni vse ok - oni si mislijo "sej bo že prišla na svoje mesto, k se bo zmatrala" - kar je njihovo logično razmišljanje, ker so te navajeni take kot si bila, ker jim je tako najbolj ugodno... in še in še

... morš tud njih razumet, da če nisi vztrajna, če se te da upognit.... ja, valjda da bodo probali... kdo pa ne bi.....

... skratka: bodi realna ko gledaš sebe (si prit na jasno, kje pa NE ODSTOPAŠ) in realna glede njih, kje bodo morali spremeniti svoje obnašanje....

in ko boš si prišla na jasno, kaj tebi je/ni sprejemljivo, boš na tem vztrajala

Tako je bilo pri meni. Ko sem si prišla na jasno, kaj jaz dovolim in kaj ne - sem to sprejela in jasno dala vedet okolici - seveda je trajalo dolgo časa, da so sprejeli, odnosi so zdaj drugačni (bolj hladni), le pri možu sem dosegla, da ME UPOŠTEVA - pa še se zgodi, da kdaj pozabi name ali me samoumevno jemlje - pa mu (če tako čutim) postavim mejo - "NE" tako pa ne boš z mano....

Tko, da jaz puščam urejanje zadev vsakemu posamezniku - npr. enemu je odločanje zanj OK, drugi bi se pa že ločil... - Razmisli kaj je tebi sprejemljivo in od tu naprej izhajaj. Sem pa jaz tudi alergična na vsakojako vmešavanje - ne dovolim, da drugi poizveduje o men, če to men ne paše - sej včas že ne vem, če nisem za med norce.... ampak taka sm in taka bom ostala.... pa ne gre za to, da sem totaln egoist, ampak za OSEBNOSTNE MEJE. Eni te tko povozijo, da od tebe ne ostane - NIČ.

Sem veliko o tem prebrala - svetujem tudi tebi. O npr. postavljanju mej, postavljanje osebnostnih mej, o vsiljivi družini (kjer vsi vse vedo), .....

in ko sem z tem začela - sem ugotovila, da mej sploh nisem imela. In tako sem bila na milost in nemilost dana vsem, vsakemu, da zabode svoje šilo v sveže meso. Danes je situacija drugačna. In jaz se počutim mnogo bolje, se pa še učim.....
Default avatar
miska223 je napisal/a:
Res nimam mej. Vsem sem na razpolago, z vsemi prijazna, z vsemi se pogovarjam o vsem, vsem pomagam. Ni mi tezko pomagat. Ni mi to neko ekstazno veselje, a se ob tem ne počutim slabo in ni mi odveč. Jemljem to kot druženje, kot vzajemnost. Enkrat bodo drugi pomagali meni.
Včasih sem jaz slabe volje. Ali izčrpana. Takrat ni nikogar blizu, da bi mene dvignil in mi napolnil baterije. To sem sprejela tako kot je in se ne obremenjujem s tem.

Mogoče bi res morala postaviti sebi ceno in meje. Strah me je, da če si postavim ceno in meje, potem bom ostala sama. Z možem sva že tako milje daleč. Dokler se mu še jaz vsake toliko upognem, naju še vidim skupaj, če bi si pa jaz postavila meje, potem adijo zakon. Ne vem, če bi znala to speljat na tak način. Zato sem želela, da sodelujeva, da se oba hkrati spreminjava in sprejemava.
Default avatar
Jaz imam dve priajteljici, ki jima res vse povem in vem, da oni meni tudi. Preprosto lahko povem vse, nimam nobenih skrivnosti pred njima. Eno od njiju pozna tudi moj mož, spoznala sta se takrat kot midva. Lani sva z možem imela prvič odkar sva skupaj torej v desetih letih konkretne težave, ki sva jih seveda poskušala sama reševati (pri nama je še en kup kulturnih in drugih problemov zraven). In potem je bila enkrat ta prijateljica na obisku in midva začneva pred njo najino umazano perilo prat, dejansko je zgledalo kot da je ona prevajalka. Sploh nisva govorila istega jezika oziroma karkoli je en rekel je drugi popolnoma drugače razumel. Morda tudi vidva potrebujete 'zunanjega opazovalca', ki vama bo pomagal, da se bosta lahko razumela. Situacija v kakršni sta, da se ne slišita, je najhujša, ker kot si pravilno ugotovila oba imata občutek da dajeta vse, drugi pa ne dovolj. Zato je treba včasih točno povedati, kaj od partnerja želiš. In ko se počutiš povsem sama in zapuščena, mu to povej. Povej mu, da rabiš objem, da želiš, da gresta skupaj na kosilo. Pogosto se v taki situaciji zavijemo v svojo bolečino in čakamo, da drugi vidijo in pristopijo. Tudi moj mož je na nek način taka klada, da mu moram stvari včasih prav narisat, ampak po dobrih desetih letih postaja bolje, počasi, ampak vendarle.
Default avatar
si te kar predstavlja - jaz pred 4-imi leti.

Ne boš zmogla tako kot si to delala do zdaj - ti kar direkt povem. Ne gre. Ne da se bit prijazen do vseh, na voljo vsem,... ne gre, ker na koncu TEBE NI! Tebe zmanjka.

Kdo pa je tebi najbolj pomemben? - TI!
Za koga si najbolj odgovorna? - ZA SEBE, ZA SVOJA DEJANJA!
Do koga moraš bit najbolj odgovorna? - ZA SEBE

Glej - če ti čutiš, da moraš nekaj naredit (zase, za vajin odnos...) - kaj ti v bistvu lahko narediš? To kar lahko narediš ti - ti ne moreš naredit nekaj kar mora naredit ON!

in ko boš tako delala na sebi, razmišljala kaj moraš spremenit pri sebi, da boš ti ... vidla sonce vsepovsod, tudi v tašči (ker tam sonce tudi je, samo tebi je to sonce zakrila temna stran odnosov k so te povozil) ... boš vidla, da boš našla sebe...

.... ker taki odnosi, kot jih imaš trenutno ti, te potegnejo v brezno, iz koder ne vidiš več dosti lepega. Ti pa si želiš lepo - valjda.
No, jaz sem začela z analizo vse mojih odnosov, odnosov med drugimi - sem zelo analizirala - realno, pošteno, prevzela sama pri sebi tudi odgovornost nase, ampak sem odgovornost ki so mi jo drugi hotli naložit - zavrnila in jim jasno povedala, da so odgovorni sami zase.

Zakaj ti to pišem:
- ker če boš začela delat na sebi - boš vidla, da te npr. mož ne bo upošteval, ne bo te upoštevala tašča, pa še kdo
- ti pa boš postavila svojo zahtevo (katerokoli) - kar bo njim šlo v nos, se bodo morali (če bodo hoteli) prilagajat - tega pa niso vajeni in zato se bodo nate držali - odnosi se bodo na začetku občutno poslabšali - in to ti bodo tudi dali vedeti (da si ti kriva za to, da se oni ne počutijo več dobro.... - velik si preberi o čustvenih izsiljevalcih, o krivdi - gre za najbolj uporabljano manimulacijo v najožjih družinskih krogih)
- ko boš začutila, da to kar vztrajaš - da to si ti - boš vidla, za ostalo ti bo vseeno, ker boš začutila, da si našla sebe
- in to je bilo meni največje darilo meni - zdaj imam občutek, da imam sebe. Ni me več strah, a bom ostala sama (sem imela iste dvome kot ti - samo ko je bila mera tako polna, sem bila na razpotju ali it v Polje-psiho bolnico ali začet delat na sebi)
- zdaj me ni več strah biti sama - zdaj celo vidim reveže ljudi, k se kot hudič križa bojijo ostat sami - zakaj, ker se sami sebe bojijo
- in.... nisem sama.... še celo obratno. Spoznala sem, kdo me ceni zaradi tistega kar je v meni (ne na meni-obleka...), mož - odnos je za nekaj stopenj napredoval (me ceni, se zame potrudi)
- mož - lahko, da bi se obrnil v drugo smer - kaj vem kako bi potem bilo, samo sem mu dala vedet, da grem svojo pot tako kot to jaz čutim in to svojo pot bom ubirala z poštenjem, resnico, dobroto in tudi z egoizmom (ker pač moraš zase poskrbet)
- in še: danes čutim, kdo me hoče energetsko izsesat in se preje zaščitim - ker morš vedet, da ti k si vedno na voljo za pomagat - vedno so tud taki ljudje k te izpijejo in se jih nikol ne losaš, ker oni ne odnehajo - torej se moraš spremenit TI.
Srečno!
Default avatar
prevajalka je napisal/a:
Točno si me zadela!
Prej sem vedno čakala, da me kdo opazi, da potrebujem objem, poljub, roko, skupno kavo in tako naprej. Tudi jaz sem dojela, da s čakanjem vedno ostanem praznih rok in sem začela govoriti, kaj želim in potrebujem.
Ko povem, kaj želim, dobim odgovor, saj ti dajem. Rečem, da se počutim zapuščeno, me malo objame in za njega je problem rešen. Rečem, da potrebujem podporo, pomoč, se on popolnoma umakne in me pusti. Me ne ovira, ampak pomaga tudi ne.
Spet jaz mu skušam pomagat, on se pa poponoma umakne in preneha z dejavnostjo. Postane popolnoma pasiven.
Dejansko sva dva hudo različna in hudo mi je, da namesto, da se dopolnjujeva, se razhajava.
Default avatar
miska223 je napisal/a:
Točno vem o čem govoriš.
Delam na sebi že nekaj časa in mislim, da sem tudi izvedla nekaj sprememb. Bistvenega preobrata pa ni.
Vedno se ustavim v fazi, ko se postavim drugače in se drugi odmaknejo od mene. Odnosi se drastično poslabšajo. To mi ni všeč.
Ni me strah, da bi ostala sama. Strah me je te neprijetne poti, slabih odnosov in bremen. Zato se vedno vrnem v eno fazo prej in čakam na ponovni primerni trenutek, da ponovim kompletno vajo.
Ker je bila ta vaja tolikokrat neuspešna, sem zdaj začela vleči moža, da se skupaj spremeniva. Podzavestno verjetno mislim, da bom tako lahko dosegla svojo preobrazbo.
Strah me je bolečine ob preobrazbi.
Zdaj vem, da tako kot je, nočem več. Vem, da mi je vseeno, če bom po tem sama ali z možem, samo da bo dobro, to je edino pomembno. Nimam pa jajc, da se spopadem z rojstvom, z bolečino, z mučnim poslabšanjem odnosov.
Občutek ima, da če to ne naredim zdaj, bom šla v ku... Propadla.
Mogoče tudi zato vse to okoli te mize jemljem tako zelo osebno in čustveno.
Default avatar
te čist razumem ...
... sam pr men je mož ostal tak kot je - hočem rečt, da se on ne gre neke preobrazbe (ker on pravi, da je ne rabi -kar je tudi res) - problem je v meni, torej sem morala jaz začet delat na seb, postavljat svoj osebni prostor, postavljat meje, ....
.... kar je udarilo moža, so posledice (slabi odnosi z njegovo družino) in v teh odnosih, sem jaz morala dobit potrdilo, da "me podpira", da greva skupaj naprej
.... sicer pa možu ni všeč, ko berem "ta sranja" kako "sebe vzpostavt", kako se losat energetskih vampirjev - sploh mu ni všeč, in vem zakaj ne: ker s tem se tudi njemu ne upognem več - tudi on tako dobi svoj NE, takrat k mu ne ustreza (pa še neki jih imam na rezervi, k bo potreba, pa vem, da bo spet vršil pritisk name - težka bo)

in tko k se mi zdi, da sem na zeleni veji.... me prime huda požrešnost.... požrem vse... in se hkrati zavedam, da je to neravnovesje rezultat spet nekih "podtalnih sil" - k so me trenutno povozile. Skratka, še če se trudim vedet, iskat vse kar se v men dogaja - ne vem točno za kaj gre, se pa kaže tudi skozi potrebo po sladkem, brez energijska-depresivna stanja, zadirčnost, ....
... in ja, tud jaz sem imela občutek da bom šla v ku.... pa se še ne dam ;-)

sem si pa zlo pomagala z mon-om. tud tist forum z čustveno inteligenco, pa o duhovnosti...

Vedet moraš, da so ljudje, k stalno iščejo izgovore in drugi, k stalno iščejo pot. In z vztrajnostjo se vedno najde pot. Jaz sem pri ta drugih, verjamem, da ti tudi. LP
Default avatar
rešite: udar od mize,da ti ne bo vešča stara uničla zakona!!!!pejta živet na svoje,če se ne boš postavla zase,ne boš nč rešla...sploh pa ne z jokom...BE STRONG:)
Default avatar
miska223 je napisal/a:
Kot bi brala sebe.
Tudi meni mož reče, da so mi knjige zmešale glavo. Ampak sploh ne razlagam, kaj piše v knjigah, sploh ne razlagam, kako mora biti, ne citiram in podobno. Samo drugače gledam na sebe in njega tudi.
Prej se sploh nisva prepirala. Živela sva en mimo drugega. Navada. Zdaj bi jaz rada zdrav zakon, on pa ne ve, kaj mi je. Razumem, da mu ni jasno. Razumem, da mu je težko spreminjati ustaljen ritem. Ne razumem, da ne vidi, da ne funkcionirava na tak način. Pravi, da vsi damnes tako živijo. Mož in žena en mimo drugega.
Včasih me objame in išče premirje. Včasih sem zgrabila z vsemi štirimi misleč, da zdaj bova končno iskala skupne poti. Ampak on bi z objemom samo rad, da se neha pritisk in da se vse vrne v prvotno stanje. Za njega normalno stanje.
Padla sem v neko depresijo, za katero mislim, da je tisto najhujše minilo. Od zelene veje sem še vedno milje daleč, hitro me še potegne nazaj. On to ve, ampak moje psihične težave jemlje kot nekaj, o čemer se ne govori in kar se z voljo premaga. Najbolj žalostno pri vsem tem pa je, da je tudi sam večkrat v depresijah! Iz katerih se ne izkoplje z voljo.
Prvič imam težave, prej sem bila vedno optimist in nasmejana. Zdaj sem vsem prijateljicam rekla, da se z njimi ne morem več družit. In se ne družim več z nobenim, ampak se ne počutim slabo.
Tudi jaz imam težave s prehrano. Vedno več in več. Žal.
Default avatar
Že nekaj let odvračaš taščo od nakupa, praviš.
Meni sta zanimivi dve stvari.
1. - Zakaj sploh debatiraš z njo o čemerkoli kar se tiče TVOJEGA gospodinjstva, in
2. - V teh parih letih ko jo odvračaš od nakupa, vama ni ratal dat tok dnarja na stran, da bi kupla to novo, črno mizo?
Hmmm.
Default avatar
eclipse je napisal/a:
1. Tašča je dobila idejo, da mi potrebujemo novo mizo, ker je stara premajhna. Na skupnem kosilu 1x letno moramo jesti v dveh rundah /10 ljudi/. Več kot ne ji ne znam reči. Kako pa misliš, da bi ji morala reči?
2. V teh letih je naša stara miza služila temu, čemur je namenjena njena funkcija. Držala je krožnike in še kaj drugega tudi. Nisem imela namena kupiti novo mizo. Enkrat ja, v neki prihodnosti, ampak ne pa tako nujno.
Default avatar
anketa. je napisal/a:
Tašča je uveljavila svoj prav. Pokliči jo in ji povej, da ti miza ni všeč. Če boš sedaj tiho, si oplela do konca.
Default avatar
anketa. je napisal/a:
Kot sem že zgoraj napisala, imaš taščo, ki se vtika v stvari, ki se je ne tičejo in uveljavlja svoj prav. Imam podobno taščo. Ko si nekaj zabije v glavo, mora biti po njeno, ker v nasprotnem primeru začne pravo vojno proti vsem, ki se ne strinjamo z njo. V glavi si naplete raznorazne zgodbice: o tem kako grozni smo, da je nihče ne upošteva, mojemu diktira, da ne sme hodit k moji mami ker jaz ne pridem vedno takrat k njej, ko si zamisli (moj gre lahko k njej komot sam, nimam nič proti) in podobne egocentrične fore. Enkrat sem ji že povedala, da se naj vsak briga zase, pa je očitno pozabila. Očitno bo treba pogovor ponoviti in ponovno postaviti meje diktiranja in kreiranja najinega življenja.

Tašči povej da ti posesivno vedenje in vtikanje v vsako stvar ni všeč in basta. Pa naj ti zameri, če je tako nedorasla. Boš imela vsaj manj stikov z njo ;).
Default avatar
dino91 je napisal/a:
:))) dobro napisano, te besede: "res ni vedu, da bo teb miza povedala, da je konc vajinega zakona ", so pa mega, hahahahaha
Default avatar
tikeel je napisal/a:
Moja tašča mi je, še preden sva se preselila v lastno stanovanje, pokazala zvezek, v katerem ima zapisano VSE, kar je kdajkoli kupila otrokom in vnukom (štedilnik, kolo...). Hvala bogu, da sva vse kupila sama in da me nima v črni knjigi ;))). In da moj ni mamin sinček.

Ti ji kar povej, kar te moti. Zamera gor ali dol, njen problem, kako bo to prežvečila.
Default avatar
anketa. je napisal/a:
Očitno osebnostno rasteš, on ostaja na duhovnem istem nivoju. Ti bi rada napredovala, on te vleče nazaj. Zato je razkorak med vama vedno večji. Če se bo to nadaljevalo, bosta slej ko prej šla narazen. Njega pusti, da ostane tam kjer je, ti pa pojdi naprej. Z njim ali brez njega.

Moderatorji

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic E-posvet