Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

Kje so meje literature?

Default avatar
@Kleofata
Evo, sama sem primerjalka, torej vsega hudega vajena, z veliko bralsko kilometrino, s poklicem, povezanim s knjigami, torej vsega hudega vajena ;-) Kot rečeno, ta knjiga me ni zbodla, ker bi bila strašno zanič ali strašno dolgočasna - razkurilo me je to, da dijaki za "usodno" knjigo dobijo nekaj, kar je tako brez karakterja, medlo, bledo ... knjigo, ki je - če je ne bereš prisilno - kot nalašč za pozabo v mesecu dni, pa čeprav ni "direktno" zanič.

Sploh se mi pa tole z maturitetno knjigo zdi, milo rečeno, bedno. Na naši maturi, ki bojda sploh ni bila "prava", nisi vedel, o kateri knjigi boš pisal esej - vse do trenutka, ko si sedel na maturi. Pisalo pa se je lahko o katerikoli knjigi iz vseh štirih let. Kar te je prisililo, da si vse knjige prebral in o njih celo malce razmislil. Torej KUP knjig. Po zdajšnjem sistemu lahko tri leta knjige prebiraš samo z očmi (ali pa prepisuješ obnove), potem pa eno leto guliš tisto ubogo eno knjigo. Če malo karikiram, zdajšnji gimnazijci med šolanjem preberejo eno knjigo - ampak to prenatančno.
Default avatar
Katja10 je napisal/a:
Točno tako. Podpišem takoj. In čeprav smo se oddaljili od "žariščne" knjige, je naslov teme še vedno primeren. :)) Prav tako me je osupnilo, ko sem prvič videla, kakšne teste (in zaključne izpite) imajo v SŠ pri slovenščini. Recimo. Dobili so odlomek iz Prežihovega Boja na požiralniku. Vprašanje pa je bilo, kaj se je zgodilo tik pred tistim odlomkom in tik po njem. Mene je kap. Prežihove Samorastnike (celotno zbirko) sem prebrala kakih 14-krat. Določene (daljše) odseke Samorastnikov, Ljubezni na odoru in tudi Boja sem znala na pamet (nehote). Ampak - ko sem videla tisti odlomek, se nisem mogla spomniti, kaj natančno se je zgodilo PO tem. Torej jaz, knjigoljubka, obsedena bralka (hm :)) dotične zgodbe, ki bi lahko o njej razpredala in napisala esej na treh straneh mimogrede, pri tej nalogi (2. letnik srednje poklicne) ne bi dobila vseh točk. Kje, prosim vas, je tu kakšen smisel? Pa ne zato, ker bi bila jaz ob kake točke, hehe. Pač pa le-te manjkajo, vsaj po mojem mnenju, sestavljavcem tovrstnih nalog. Ali urimo in testiramo faktografski spomin ali dojemanje besedila, občutenje sloga, sprejemanje (ali odklanjanje) njegovega sporočila, metaforiko idr. ravni leposlovja? To, ali je zgodbo dijak dejansko prebral (in vsaj za silo razumel), se da preveriti na mnogo načinov. Vrstni red dogodkov odlomek za odlomkom pa gotovo ni eden od njih.

Prav tako se zadnje čase že porajajo dvomi v strokovnih krogih o esejih, kakršnih mi nismo poznali. Kako jim že pravijo? Interpretativni eseji? Spominjajo me na tiste teste pri kaki zgodovini, kjer smo dobili štiri vprašanja, potem pa piši. Čim več, tem bolje. Brez neke enovite perspektive, rdeče niti, logičnega mišljenja, povezovanja, sklepanja. Ravno na MON-u najdete tudi mnenje, da je inter. esej lažji, ker ni treba tako natančno poznati besedila, samo del, iz katerega je odlomek. In to naj bi bilo dobro (s stališča stroke, namreč!) - zakaj?

Pred kratkim sem brala razpravo o tem, kako ti interpretativni eseji vendarle niso tako imenitna pogruntavščina, kot naj bi bili. Bolj podrobno o tem zdaj ne bom pisala, sicer bo tu nastal nov (razpravljalni!) esej :) - samo še tole v premislek. Ker ni treba, da ste in smo slavisti ali pisatelji ali profesorji ali ... Lahko gre za čisto vsakdanji pogovor med dvema kolegoma: "Ej, kako ti je bil všeč ta pa ta film? Je za kaj?"
Kakšen odgovor pričakujemo? In česa ne želimo izvedeti? :))

K.
Default avatar
NežaP je napisal/a:
Vsaj v mojem primeru imaš prav: knjige nisem prebral in moja zgroženost se nanaša zgolj na odlomek, ki je sicer dokaj dolg. Dopuščam možnost, da je iztrgan iz sobesedila, ki je napisano na bistveno višji ravni, kar - sodeč po prebranem - ne bi smelo biti prav težko. Zakaj je založba za predstavitev knjige izbrala ravno ta delček besedila, ki je po tvoji besedah očitno tako zelo drugačen od preostalega, mi ostaja uganka. Vsekakor upam, da ne zaradi pospeševanja prodaje na plečih dnevne politike in ertevejevskih piramid.

Zame je ključno, da mi alarm zazvoni ob istem spoznanju kot pri Kerstin: ne, odlomka si ne bi upal skopirati v elektronsko pošto in poslati naprej.
Default avatar
Evo, Katja 10, strinjam se z vsem, kar si zapisala.
Default avatar
@NežaP:

Prepričana sem, da je s knjigami pogosto tako kot s hrano. Tudi v usta si ne tlačimo vsako stvar, ki nam jo ponujajo. In včasih se že po grižljaju ve, da nam jed ne bo prijala oz. da je pokvarjena. Da bi bili v to prepričani, nam ni potrebno pojesti celega obroka. Imamo pa kljub temu pravico, da povemo, da se nam zdi, da jed ni nič prida - če se že izogibam izrazu pokvarjena. Predvsem pa takšne hrane ne ponujamo svojim najdražjim oz. tistim, ki jih imamo radi - recimo svojim otrokom, ki imajo še bolj občutljive želodce kot vsega navajeni odrasli.
Pa brez zamere. Z vsem dolžnim spoštovanjem do drugačnega mnenja.
Default avatar
Oglašam se, ker sem danes prijela v roke Malovo knjigo "Napačna odločitev".
V knjižnici sem jo vzela v roke, ker sem Mala v mladosti veliko brala (Ime mi je Tomaž, Teci, teci kuža moj itd.).

Z odraščanjem sem ob ponovnem branju knjig moje mladosti počasi dobivala nelagoden občutek ob branju njegovih opisov mladih, svilnatih in voljnih deških teles. Spraševala sem se, če je pisatelj pedofil - pardon, pederast.
Curki iz penisov, gibko zaobljene sklanjajoče se zadnjice - teh napol prikritih opisov prebujajoče spolnosti je v njegovih knjigah veliko, kar preveč, da bi še lahko verjeli, da pisatelj do dečkov 11-tih, 12-tih, 13-tih let goji le zdrav odnos in da je normalno, da se mladinska dela zabeli z erotiko, z večno ponavljajočim se opevanjem zgolj deškega telesa.

Danes sem torej začela brati knjigo. Po nekaj prebranih straneh, potem zgolj listanju in preskakovanju mi ni bilo jasno - zakaj provociranje, zakaj potvarjanje, zakaj tako poudarjanje nezdrave, bolne, popačene, skrivenčene spolnosti? V starem profesorju sem nehote videla Mala in zazdelo se mi je ,da je knjiga izpovedna, kot da bi se pisatelj želel z javno izpovedjo po nalogu svojega psihiatra osvoboditi bremena dvojnega življenja...

Na platnicah je omenjeno, da so ekstremi predstavljeni zgolj zaradi zbadanja v tabuje, ki da jih družba ni sposobna razmisliti. Knjiga naj bi silila k samorazmisleku, k vprašanjem o svobodnem seksu in sprevrženosti.

Koga, se vprašam, koga naj sili k razmisleku? Pisatelja samega?
Kako pravzaprav naj družba razmisli o tabujih, o pedofiliji, pederastiji?

Tako, da bo te tabuje zrušila - in z njimi ovrgla vse moralne zadržke do sprevrženosti?
Tako, da bo dejanja sprejela kot normalna?

Knjige nisem prebrala, po prvih 4 straneh sem jo zgolj preletela.
Preveč gnusa je v njej, preveč nezdravega, da bi jo lahko prebrala do konca.
Default avatar
Če že obujamo stare teme, bi še dodala nekaj k razpravi o izboru knjig za maturitetni esej. Glede na njene smernice bi komisiji, ki ima čast odločati o knjigi za maturitetni esej, predlagala, naj vendar že enkrat med te svete knjige uvrsti še Gajškovo Ikarovo perje. Potem bo njeno poslanstvo zagotovo do kraja izpolnjeno in mularija dokončno ozdravljena vsakršne, še tako šibke želje po branju ;-)
Default avatar
Pozdravljeni,

V tem tednu mi je v roke prišla knjiga Vitana Mala - Napačna odločitev.
Kot mama 11 letnega dečka sem onemela. Kako je to mogoče? Kako lahko kdo objavi takšno knjigo??? Sramota.

Da se razumemo, nisem zapečkarica, nisem staromodna, sem zelo liberalna ženska....

Ampak kaj je preveč je praveč.

Knjigo objavijo??? Za to bi moral biti pisatelj kazensko preganjan!!!

Vanja
Default avatar
Vsakič malo pokukam v temo Kje so meje literature? in čakam, kdaj bo kdo le odkril Malov vrhunec pedofilske "literature".
Meni je to uspelo ob izidu naslova Napačna odločitev, ko smo se v knjižnici kolegice menile, kaj storiti s petimi izvodi, ki so bili že nekaj časa v izposoji ... Kakor koli že, ob dilemah in mnenjih, takih in drugačnih, gremo malo pogledat (najprej na cobiss, nato na police), kaj je tip še lepega izdal. Pa najdemo roman Ganimed in drugi (Lambda, 1993), izdan pod psevdonimom Ino Knabino, s podporo ministrstva za kulturo.
No, če sem ob Napačni odločitvi še razmišljala kot: knjiga je knjiga, veliko pornografskega že itak stoji po policah, kdo je zdaj tisti, ki bo odločil "Kje so meje literature?" (jaz že ne!), me je Ino Knabino ugnal v kot. Tako zelo, da sem se obrnila na varuha človekovih (otrokovih!) pravic in prosila za nekakšno načelno mnenje o tem, kaj storiti s pedofilsko pornografijo v javni knjižnici. Odgovorili so res zelo hitro, temeljito in obširno, vendar seveda brez konkretne oz. uporabne rešitve. Tudi oni so kot primer javno dostopne literature izpostavili de Sada in navedli razliko med kazensko preganjano pedofilijo na netu in fikcijo/literaturo. Edina konkretna stvar, ki so jo napisali, je, da knjiga ne sme priti v roke otroku. Zahteva je brezpredmetna: česa takega v knjižnici kot javno dostopnem zavodu ni možno zagotoviti niti u snu. Mogoče v kakšni vaški knjižnici.

No, evo, kaj zdaj? Pravega odgovora ni: ne ve se, kdo naj bi zaščitil otroke oz., ali jih je pred literaturo sploh potrebno zaščititi. Največja žalost tovrstne (Malove) pornografije pa je, da, po mojem skromnem mnenju, oropa dostojanstva mlade (literarne) junake, jim pritakne pobudništvo in nanje preloži odgovornost za (v realnem svetu kazniva!) dejanja. Kako bo tako sporočilo sprejel zlorabljen otrok, ki je sam pri sebi že itak edini krivec, da je do zlorabe prišlo?

Še tole:
1. Nimam nič proti zbirki Lambda; prebrala nisem veliko, nekaj naslovov pa se mi zdi odličnih (trenutno se spomnim Granatnega jabolka).
2. NežaP: Omenjena Malova romana sta nepreberljiva: zadostuje branje nekaj naključnih zaporednih strani, da bralec ugotovi, o čem govorim. Preverjeno! Kar pomeni tudi, da sama nisem in ne bom
knjig v celoti nikoli prebrala. Kljub temu upam, da jih bo nekega dne (od črke do črke) kdo od odgovornih ali prizadetih ter končno knjižnicam uradno povedal, česa pa morda le ne morejo postaviti v prosti pristop javne knjižnice. Ali pa, da lahko!

Mimogrede, za konec te jare kače, še drobec, pobran iz spletnega intervjuja z Malom: obožuje ženin jabolčni štrudel.
Default avatar
neja5886, to mnenje bi me zelo zanimalo. Če mi ga ne morete v kaki obliki posredovati, morda lahko napišete, kdo ga je sestavil in navedete številko mnenja, pa bom zanj zaprosil urad varuha.
Odgovorite mi lahko kar na zasebno sporočilo.
Default avatar
Gospa Neja, ostal bom vljuden in kulturen kljub Vašim napadom na moje pisanje (in seveda napadom vseh Vaših somišljenic). Za nameček se podpišem s polnim imenom in priimkom, medtem ko se vsi moji "sodniki" skrivate pod izmišljenimi imeni. Anonimen človek pa pljuva okrog sebe brez najamnjših zadržkov. Oresenetilo me je obsojanje knjige Ganimed in drugi (predvsem, kako nevarna je knjiga za otroke). Kaj boste odgovorili na podatek, da sem knjigo napisal pred dvajsetimi leti in je že vsaj poldrugo desetletje na razpolago bralcem? Do danes zaradi njene vsebibne ni trpel še noben otrok. Edini odziv je bilo pismo učiteljkice iz Celja (podpisala se je s polnim imenom in riimkom), katero sem s to knjigo razočaral, saj me je imela do takrat za najljubšega in najboljšega pisatelja za otroke in mladino, ob tej knjigi pa se mi je očitno zmešalo. V resnici sem leto dni porabil za proučevanje spolnih zlorab v zgodovini in današnjem času, predelal sem literaturo (Grčija, Rim), predelal sem navade indijanskih pleme, ko je šlo za skopljen je dečkov, pa navade japoncev, vse do današnjih dni (pisma v stilu Včasih mi je težko in podobno). Tako niti eno dejanje v romanu Ganimed in Drugi ni izmišljeno. Torej se je ves čas mešalo človeštvu in ne meni! Isto velja za knjigo Napačna odločitev. Knjigo je napisalo življenje. Zgodba ni izmišljena, je pa napisana tako, da akterjev nisem razkril, saj bi bilo to edino, kar bi bilo pri mojem pisanju lahko kaznivo. Zaenkrat naj bo to dovolj. Drugič pa laj več o spolni zlorabi in pedofilih, saj javnost dobesedno beži od te tabu teme in se zadovoljuje s popolnim nepoznavanjem omenjene problematike. Še to: Naloga pisateljev je, da odkriva rak rane družbe v kateri živi, pa čeprav s tem tvega obosjanje če ne že kar izobčenje. Jaz imam čisto vest! Vitan Mal
Default avatar
Tudi sam sem se enkrat oglasil in pograjal odlomek, ki me po literarni plati ni navdušil. Res ne. Zato pa so se tudi meni Nejine besede zdele preveč dušebrižniške. Saj jo razumem, ampak preden vržemo kamen, je vseeno prav, da tistega, ki ga obsodimo, poslušamo. V tem primeru, da knjigo, ki bi jo najraje zažgali, preberemo do konca, sicer nimamo pravice grajati. Ne vem, ali je omenjena knjiga neprebavljiva zaradi tematike, ki jo obravnava, ali zaradi stila. Problem pedofilije je večplasten. Otrok je v vsakem primeru žrtev!! Se pa tudi zgodi, da je včasih poleg žrtve tudi pobudnik. Seveda so odrasli tisti, ki bi se morali ustaviti ... Tako tudi nisem razumel, kaj je Neja hotela povedati s tem, da omenjeni pisatelj obožuje ženine zavitke.
Default avatar
Marze, s pogovorom se pride res dlje kot z zatekanjem v svoj prav, ki temelji na nepoznavanju problematike. V svojih spoznanjih ste prišli precej dlje od drugih. Pazite, da Vas ne bodo kamenjali, kot skušajo mene.

V romanu Napačna odločitev sem opisal dva pederasta. Nenasilni profesor Jakob spravi Tadeja v posteljo. To ni težko, saj fant ve kaj ga skrbi, le vseh tehnik praskanja še ne obvlada. Profesor ga navduši za oralno spolnost. Njuna ljubezen temelji na zaupanju in prijateljstvu. Profesor se zaveda, da ne more pričakovati od Tadeja, da bi se ta zaljubil vanj, dobro pa ve, da fant uživa v spoznanju, kako ga profesor ljubi, da ne rečem - obožuje. Čuti se celo za večvrednega od vrstnikov, ki takšne ljubezni ne poznajo. Zadevo zaplete Mortimer, pederast, ki se požvižga na blagor Tadeja in ga grobo posili.

Življenje bi nadaljevalo ljubezenski odnos med profesorjem in Tadejem do pobovega 14. ali 15. leta starosti, ko se njuna pot razide. Fant se zaljubi v deklico in se ji skuša posvetiti v celoti, profesor pa z grenkobo spoznava, kako njegov Tadej ni več rosno mladi in nedolžni angelsko lepi enajstletnik, ampak se je razvil v fanta z vsemi atributi odraščanja. (Vedeti je namreč treba, da pederasti občudujejo dečke v času predpubertete in zgodnje pubertete, potem postanejo petnajstletniki zanimivi za efebofile, medtem ko oboji zviška gledajo na pedofile, saj se le ti posvečajo otrokom pod desetimi let starosti.) Nazaj k bistvu! Pri vsej stvari je najbolj pomembno to, da ljubezen s profesorjem Tadeju ne zapusti niti najmanjših kvarnih posledic v njegovem odraščanju in kasnejši odraslosti! Zanesljivo se ne zapije niti zadrogira kot nekateri "poznavalci" spolnih zlorab tako radi poudarjajo. Omenjene ljubezenske vezi niso redke, o njih je pisal že pred 4. desetletji Alfred Kinsey, trikratni doktor, profesor, oče svetovne seksologije in ustanovitelj ameriškega inštituta za raziskovanje spolnosti. Podatke je zajel "iz življenja", saj je imel zaposlenih 40.000 ljudi, ki so opravljali ankete o spolnem življenju med ameriškim življem.

Kinseya sem omenil zato, da ne bi kdo pomislil, kako sem znova skušal iznajti toplo vodo. V knjigi Napačna sem šel še nekoliko dlje. Omenil sem Tadejevo posilstvo. Medtem ko NENASILNA ljubezen med odraslim in mladostnikom slednjemu ne povzroča stresa, pa je vprašanje, kako je z analno ljubeznijo. Skoraj prepričan sem, da tako nenasilna kot nasilna (posilstvo) prinaša podoben rezultat. Prostata pri moškem ponuja enako intenzivne občutke kot točka G pri ženskah. Mnogo "mačotov" to dejstvo zavrača, saj bi se s priznanjem enačili z geji, vendar ko bodo to poskusili enkrat, si bodo vsekakor želeli ponoviti. (Tako je rekla gospa Krivokapić Črešnik v drobnem članku: Masirajte prostato) Pobje so še bolj občutljivi za dražljaje, zato je razumljivo, da si je Tadej po ozdravljenju posledic posilstva znova zaželel analnega ljubljenja. Profesor se mu je uprl, saj ni maral vplivati na Tadejevo kasnejše spolno življenje, Mortimer pa je pristal v zaporu ...

Na kratko, to je vsa strašna pornografija v tem romanu. Res sem uporabljal grobe vulgarne besede, vendar to z določenim namenom. Morda tudi s tem, da bi se ljudje začeli enkrat končno pogovarjati o tej tabu temi.
(V. Mal)
Default avatar
Če torej prav razumem, ne gre za mladinsko delo, ampak za nišno književnost z verjetno dokaj profiliranim občinstvom. Kaj dosti pa to na moje mnenje seveda na vpliva.
Default avatar
Omenjena knjiga nikakor ne more biti vzgojna, ampak lahko otroka čustveno zapelje. Verjetno se pisatelj ni zavedal, da bodo knjigo brale mlade, ranljive otroške duše in vsak je ne bo enako sprejel, ker so človeška čustva različna. Eni dozorijo hitreje, drugi kasneje.
Gospod pisatelj, nič nimam proti vašemu pisanju, a to ni knjiga za nižje razrede, mogoče bi jo lažje razumeli "nekoliko" starejši otroci.

V tem svetu je že tako preveč nasilja, tudi spolnega, žal tudi nad otroki. Če pa je to resnična zgodba je še toliko bolj boleče. Kje so novi Kekci, Pet prijateljev, vesele in razigrane zgodbe? Če je že svet pokvarjen, dajmo raje otrokom kaj bolj vzpodbudnega za branje, da bodo lažje pozabili na tegobe, ki jim grenijo mlado življenje.
Default avatar
Koliko krat je treba še ponoviti, da to ni knjiga za otroke, ampak za odrasle.
Default avatar
Prebiranje knjige Napačna odločitev je slučajno sovpadlo z odkritjem teme "kje so meje literature" v moljih, pa sem se vključila v spletno razpravo. Jasno mi je bilo, da mi bo po hitrem postopku očitana konzervasta natura, ki v vsaki nežni erotiki prepozna gnusno pornografijo, dušebrižništvo, kot pravi Marze. Medklic: Spoštovani Marze, če sem prav razbrala iz vašega prispevka, knjig niste niti prebirali, kaj šele prebrali. Meni odrekate pravico do sodbe, ker knjig nisem prebrala od prve do zadnje besede, vi pa mi kar tako, na suho, pritaknete dušebrižništvo. Pa zakaj za vraga ne preberete, da boste vsaj vedeli, kaj tam piše. In: ne, niti pod razno me ne moti tematika, sem kar odprtega duha, niti slučajno homofobična ... problematičen se mi zdi samo pristop k tematiki. Za pokušino ga je na svetlo dal sam avtor v odzivu na moje pisanje, ne vem pa prav dobro, kaj je, poleg kratkega povzetka vsebine, hotel povedati.

Gospod Vitan Mal, ne bo povsem držalo, da se vedno odkrito podpišete z imenom in priimkom: vaši "odrasli" romani v knjižnicah stojijo na treh različnih koncih, ker ste, poleg svojega imena, uporabili še (vsaj) dva psevdonima. Skrivanje? Pa tudi to ne bo držalo, da je pedofilija tabu tema; o problemu se govori in knjige (strokovne in literarne) se pišejo, le pristop je povsem drugačen od vašega. Pedofilstvo ali, drugače, spolne zlorabe, pa na žalost ostajajo tabu tema večine zlorabljenih otrok. Oni že razumejo, zakaj. Tudi o tem se sliši in bere. Vaše knjige, po mojem mnenju, bolj slabo zdravijo tovrstne rane. Prej nasprotno.

Pa še na pripombo zicledra, da gre za knjige za odrasle. Po katerih strokovnih kriterijih pa? V fokusu romanov so junaki, stari trinajst let, aktivno sodelujoči (tudi pobudniki) v odnosu otroci / odrasli, zgodbe (po mnenju avtorja) povrhu še odkrito problematizirajo tabu teme ... kaj pa lahko še bolj obeleži literaturo, namenjeno branju osnovnošolcev? Kdo se bo "prepoznal" v trinajsletnem literarnem junaku, če ne trinajstletnik? To je to, zaključek pa: mesto Ganimeda in Napačne odločitve (nadaljevanje Ganimeda) je ob Sreči na vrvici na policah šolskih knjižnic in pionirskih oddelkov splošnih knjižnic.

S tem končujem svoj prispevek k mejam literature in ostajam zgolj hvaležna pobiralka naslovov dobrih knjig, ki jih svetujejo nekateri meni ljubi molji. Opravičujem se Vitanu Malu: moj namen ni bilo kamenjanje, ampak iskreno iskanje odgovora na vprašanje "kje so meje literature", na katerega si sama še vedno ne znam odgovoriti.
Default avatar
Kdor pa pohujša katerega teh malih, bi mu bilo bolje, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga potopili v globočino morja.
Default avatar
Tudi meni ni jasno, katera naj bi bila ciljna publika te knjige.
Gospod Mal (če je to res on) si je s poskusom obrambe svojih stališč in knjige v tem forumu naredil medvedjo uslugo. Po branju njegovega prispevka človek še bolj dobi občutek, da pri njemu nekaj "ne štima" oziroma da obtožbe proti njemu morda niso tako iz trte izvite.

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger