Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

Kje so meje literature?

Default avatar
Gospa Neja (pa tudi Mikimav), ne bosta verjeli, ampak v marsičem se strinjam z vama. Nikakor pa ne v tem, da sem knjigo namenil mladim bralcem! Skrivanje pod psevdonimom pri Ganimedu je šlo prav na račun strahu, da bodo po knjigi segali otroci, pa čeprav je roman izšel v zbirki, namenjeni izključno odraslim bralcem. Da nisem tega storil tudi pri Napačni odločitvi botruje moje majhno maščevanje vsem tistim, ki že od leta 2000 zlivajo name gnojnico. Če so me hoteli narediti za spolnega maniaka, ki fotografira trinajstletnika, kako sedi na steklenici, pa naj še listajo po knjigi s takšno tematiko. Ne da bi se opravičeval, toda nikoli nisem fotografiral fanta na steklenici. Takšne slike nimam, nima je niti sodišče in nikoli nisem bil sojen niti obsojen zavoljo takšnega dejanja. Nobenemu otroku nisem v življenju skrivil niti lasu in obsojam vsako spolno pa tudi psihično in fizično nasilje nad njimi. Šlo je zgolj za izmišljotino dveh novinark, njuno laž pa je nadgradila še Barbra Jerman ali kako se je že podpisovala v Tedniku. Tri oddaje je naredila o mojem "zločinu", torej več kot o zloglasnem Trobcu, ki je imel na vesti ne vem koliko umorov. In to samo v želji po doseganju senzacije!. Goebles je napisal:Ljudje vam bodo verjeli tudi največjo neumnost (laž), če jo boste ponovili trikrat. Ona jo je ponovila 6x, saj imajo Tedniki ponovitve. Mladina in Slovenske noovice niso pisale o meni (so morali že vedeti, da ne gre za resnico), vendar pa so bili samo novinarke Jane tisti, ki so želele opraviti pogovor z menoj, a sem odklonil vsako sodelovanje z novinarji. Sklenil sem, da bom nehal pisati, potem pa sem sklep prelomil in poleg nekaj "kriminalk" o Žardni napisal zame najboljše delo - Žigana. Tega sem podpisal s psevdonimom zavoljo že omenjenega blatenja, ko pa sem doživel še napade Milene Mileve Blažič in izvedel, da je takratni predsednik Društva pisateljev odsvetoval nekemu osnovnošolskemu direktorju moj nastop na njegovfi šoli, češ da imajo na društvu sodno prepoved mojega nastopanja po šolah, je v meni dokončno doozorela odločitev: Dregnil bom v osir, naj me dokončno razpno na sramotilni steber, moje knjige (Srečo na vrvici, Na ranču veranda, Baronov mlajši brat, Hitro hitreje, Teci, teci kuža moj, in tako naprej) pa pomečejo iz knjižnic, oz. sežgo na grmadi. Saj so z lažmi o meni tako in tako na mnogih šolah vzeli knjige iz bralnih programov, oziroma jih ne svetujejio mladim bralcem tako, kot so to počeli nekoč. Torej po vsej tej gonji proti meni se je roman Napačna odločitev moral zgoditi!

Ni pa bil samo to vzrok izdaji za mnoge bralce sporne knjige. Prednjačila je želja, da odkrijem ljudem pravi obraz spolne zlorabe otrok in mladostnikov. V prejšnjem mojem sporočilu sem omenil, da pri pedofiliji ni vse tako črno kot se o njej govori in piše. Treba jo je obsojati, ko gre za početje, ki je v nasprotju z otrokovo voljo in ki pušča tragične sledi v otrokovem razvoju in poznejšem življenju, kaj pa ko gre za prijateljevanje odraslega z dvanajstletnikom ali trinajstlentnikom in ki slednjemu prinaša zadovoljstvo, občutek varnosti in iskrenega prijateljstva? Tudi pobje, ki si s prostitucijo povečujejo žepnino, ne odnašajo s "seans" nikakršnih usodnih posledic (razen da so potrošniško okuženi), povsem drugače pa je, če so v ponujajnje spolnih uslug prisiljeni, da nahranijo lačna usta, ki jih čakajo doma. Pri razkrivanju spolne zlorabe in njenem obsojanju je potrebno iti od primera do primera. Da vsi pedofili niso za odstrel potrjjuje ugotovitev francoske skupine kriminalistov, ki se skozi daljše obdobje spremljali spolno zlorabo otrok in mladostnikov. Prišli so do fascinantnih odkritij, ki jih jaz podajam skozi njihovo statistiko: na 100 pedofilov (vključno s pederasti in efebofili) pride manj kot šestnajst takšnih (15,8) za katere je bolje, da ne kontaktirajo z otroci. Torej jih je več kot 84 od sto takšnih, ki otrokom niso niti malo škodljivi. Še več: mnogi so otrokom koristni, saj vodijo razne izvenšolske dejavnosti. Kriminalisti v pogovorih z otroki niso slišali o mentorjih niti ene žal besede, še več, nekateri so priznali, da jih imajo raje kot starše, to pa zato, ker so bolj potrpežljivi, ker jim povedo veliko poučnega in zanimivega, so duhoviti in si zanje vzamejo čas.
Čebi pri nas delali anketo, bi ljudje želeli pobesiti ali pa vsaj kastrirati vseh sto pedofilov od stotih, kar pa bi bil iz ugotovitev profesionalnih policistov zločin brez primerjave. Sodobnemu lovu na čarovnice se ne čudim, saj pogosto prebiramo izjave politikov "plemenitih" in "zverskih" lepotic, ki načrtno zamegljujejo resnico in širijo nestrpnost med ljudmi. Zavoljo seznamov pedofilov so v Angliji komaj rešili življenje človeku, ki ni imel nič skupnegaa z zlorabiteljem, le pisal se je enako. Ali pa ko so zažgali pediatrično ambulanto. Na vprašanje policistov, zakaj so to storili, so dobili odgovor: Ker je pisalo na vratih pediatrija, to pa je tako in tako zelo podobno besedi pedofilija. (najhuje pri vsej stvati je to, da zadeva ni izmišljena!)
To je bilo vse, kar sem želel povedati. Kljub vsemu se imam lepo, imam čisto vest in tudi vam želim vse najboljše. Vitan M.
Default avatar
Gospa Neja, glede Vašega odgovora zicledru pa to: Tudi Lolita je bila mladoletno dekle, pa roman ni bil namenjen osnovnošolkam! V.M.
Default avatar
Še moj odgovor Neji.
Da so glavni junaki otroci, ni nikakršen kriterij za otroško/mladinsko literaturo. Kaj pa Gospodar muh Williama Goldinga, Hiša Marije Pomočnice Ivana Cankarja itd. ?
Morda si lahko na vprašanje 'kje so meje literature?' odgovorimo s citatom Oscarja Wilda:
'Moralnih ali nemoralnih knjig ni. Knjige so bodisi dobro ali slabo napisane. To je vse.'
Default avatar
Gospod pisatelj Mal,
napisali ste že veliko lepih /čustvenih/ del za naše otroke, pohvalno, in kot sem že poudaril, nič nimam proti vašemu pisanju, in knjiga Napačna odločitev je menda knjiga za odrasle. Hvala bogu! Ker ste pretežno mladinski pisatelj, sem bil prepričan, da je knjiga za otroke. A sam mislim, da bi jo težko bral (sodeč po odlomku) čeprav nisem več mlad. Nimam nič proti pisanju o ljubezni, ki je še vedno boljša od kriminala, a vse le do neke mere, ne segati tako globoko v detajle. Nikogar ne obsojam, naj si bo tako ali drugače usmerjen, vse to je žal naredila mati narava, proti kateri nič ne moremo. Čustva so čustva. Lepo znate pisati, tudi brez preglobokega izražanja.
Zaključujem temo in lep pozdrav.
Default avatar
@Neja5886
>zgolj hvaležna pobiralka naslovov dobrih knjig, ki jih svetujejo nekateri meni ljubi molji.

Čeprav ti ni več do razprave v okviru tele razprave, pa upam, da to ni razlog, da bi se popolnoma odrekla sodelovanju na Moljih v drugih rubrikah. Upam, da se boš še kaj oglasila in ne le "pobirala naslovov".
Default avatar
Neja5886 je napisal/a:
ker knjige, o kateri teče beseda, nisem prebral, se v temo ne morem spuščati, se mi je pa zgornji zapis Neje 5886 zdel eden boljših, zato - kot Katja10 - tudi jaz upam, da se bo(š) na moljih še kaj oglašala.
Default avatar
Gospa Neja, načeloma vedno potegnem s tistimi v manjšini. Saj razumem vašo stisko, kaj s knjigami, ki se vam zdijo za mlajše škodljive. Vseeno se mi je zdelo, da bi bilo prav, da bi najprej pogledali, kaj je v loncu. Imate pa vso pravico, da bralcem te knjige ne priporočate. Seveda je prav, da izrazite svoje mnenje. Dobro je, da smo različno. Tudi sam bom vesel vaših komentarjev prebranih knjig. Čisto zares. Pa tudi komentarjev Vitana Mala in ostalih na tem forumu. Dobro, da se je neurje že poleglo.
Default avatar
Ko sem omenil dušebrižništvo, sem imel v mislih predvsem to, da se išče krivca tam, kjer ga ni. Poznam veliko zlorabljenih otrok, tudi sam sem med njimi, nisem pa še nikogar slišal, da bi potožil, da ga je pokvarila literatura V. M. Tudi knjižničarko v naši knjižnici sem včeraj vprašal, če je slišala kakšno pripombo od bralcev.
Bom pa omenjeno knjigo ob priliki prebral!
Knjižničarji lahko naredite ogromno za širjenje dobrih knjig. Ste pomembna vez med bralci in avtorji.
Zicleder je podal odličen odgovor, kje so meje literature. Knjiga je pač tem boljša, čim več literature je v njej.
Default avatar
Tako, pa bom tudi jaz zaključil z omenjanjem Napačne odločitve. Kolikor poznam forume po internetu - doslej sem jih samo bral in se zgražal nad nekulturnostjo nepodpisanih, ki si kot anonimni strahopetci privoščijo zmerjanja in žalitve brez primere (gre dejansko za kazensko preganljive žalitve), pa sem presenečen na visokim kulturnim nivojem tistih, ki se oglašate na Medovernet. Ne razumite tega kot pokroviteljsko gesto in zahvalo, ker me niste utopili v govnu, gre samo za prijetno spoznanje, da se da po internetu tudi prijetno kramljati. Gospej Neji bi pripomnil samo to, da ostaja problematika mojega pisanja navkljub njenemu mnenju še naprej tabu tema. Res bi mi znala našteti kar nekaj knjig s to problematiko, vendar pa mi bo priznala, da so jih napisale skoraj izključno ženske avtorice, ki so v mladosti doživele grenke izkušnje prezgodnjega in neprimernega srečanja s spolnostjo. Zato so pisale prizadeto, iskale so izhode iz težav (to naj bi bile dobre strani njihove literature), s tem pa so podale najbolj črno sliko o spolnih zlorabah. Takšno, pri katerih je povsem logično, da zahtevajo ljudje malo manj kot smrtno kazen za zlorabitelje. Kazen si tudi zaslužijo, da ne bo imel kdo zmotnega občutka, kako s pisanjem Ganimeda, Napačne odločitve, Nedokončane zgodbe in novel Za metuljem še Rok, podpiram takšna početja. Edini namen mojega knjižnega pisanja je, da se tej polovični sliki najbolj črnih zlorab doda še druga polovica nebolečih druženj (Tadej: profesor), ki prav tako obstajajo in o katerih je pred desetletji poročal že Kinsey, je pa o njih še vedno greh govoriti oz. pisati. Da ne govorim o izsledkih francoskih kriminalistov, pa tudi o tem, kako danes s krivičnim označevanjem posameznikov s pedofilom izključujemo iz družbe vse, ki so kakorkoli moteči. Zadnji primer s poslancem je še popolnoma svež. Amen!
Default avatar
Bolno. Absolutno bolno!

Pedofilija, ki otrokom paše? je ok...
Zagovarjat to?

Kap me bo.
Default avatar
Ne gre za to, kaj zagovarjam ali čemur nasprotujem! Dejstvo je, da so otroci spolna bitja, zato spolne igrice (tudi z odraslim) predpubertetnikom in pubertetnikom pašejo, če odrasli do njih niso nasilni. V knjigi Napačna odločitev to tudi opisujem in hkrati opozarjam, da vsaka oblika spolnosti zanje absolutno ni primerna. Njihovega veselja do razsikovanja spolnosti in uživanja v njej ne bova spremenila, pa če se še tako zgražate. Zanikanje povedanega je laž samemu sebi in zatiskanje oči pred resničnim življenjem.
Default avatar
Se pridružujem temi, ker nekaterih reči vseeno ne razumem.
Knjige naj bi opozarjale na problematiko, ampak tukaj dejansko ne vem, kakšne. Če ne gre za mladinske romane, torej ne opozarjamo mladostnikov. Torej odpiramo oči odraslim. Toda komu? Pedofilom očitno ne, ti vedo sami, kaj delajo in jih knjige ne bodo prepričale, da to kar delajo ni nekaj, kar bi bilo čisto vsakdanje (milo), kvečjemu jih utrdijo, da delajo prav, če je otrok pač v obdobju raziskovanja spolnosti in je odrasel človek pri temu prijazen do njega in ga na prijateljski način vpeljuje v spolnost, takšno in drugačno. Sama bi rekla, da so odrasli tisti, ki morajo ravno takšne igrice ne preprečiti, ampak otroku razložiti. Kajti nekdo pri enajstih letih je otrok (kar mi boso pritrdili vsi, ki imajo otroke in pa vsi, ki smo bili kdaj otroci) in telo je ponavadi pred glavo. Otroke moramo voditi do zrelosti v glavi in jih nato vpeljevati v spolnost med odraslimi, kjer vsak ve kaj in zakaj nekaj počne ali pa bi vsaj moral prevzemati odgovornost za svoja dejanja.
Mi pa tule razpravljamo, kako je prav, če prijazen odrasel človek 'pomaga' otroku pri drkanju, fafanj, vtikanju tičev....
G. Vitan Mal, z vsem spoštovanjem do vašega pisanja, kljub vsemu, kar ste povedali, me niste prepričali v smiselnost teh knjig, kakor me tudi pornografski filmi ne prepričajo, da je spolnost problematična.
Default avatar
Gospa Klementina, knjiga je namenjena odraslim (pa tudi pedofilom, saj opozarjam redke posameznike, ki želijo vtikati tiče ... kot ste se izrazili - naj tega nikar ne počno - vendar z blagohotno, a sila pomembno pripombo, da je analni akt daleč na zadnjem mestu pedofilske letvice spolnega zadovoljevanja).

Zapisali ste tudi: telo enajstletnika je ponavadi pred glavo. Zato je v moji knjigi Tadej neizmerno hvaležen profesorju Jakobu za spolno vzgojo, ki mu jo namenja. Njegov oče je deloholik, Nejčev pa je kronični pijanec - nobeden od njiju se ne posveča poboma tako kot bi se moral. To pa je tudi potrditev, da se povsem strinjam z Vašim razmišljanjem o potrebi vzgojnega pogovora staršev s svojim nadebudnežem.

"Mi pa tule razpravljamo, kako je prav, če prijazen odrasel človek 'pomaga' otroku pri masturbaciji, felaciji, analnem aktu .... " ste prav tako zapisali.
Da, prav je, da razpravljamo! O prijaznem stričku, ki ob odsotnosti staršev ponudi radovednežu pisano paleto spolnih potešitev, da si izbere tisto najljubšo, in jo potem izvajata v nepopisno zadovoljstvo obeh. To so priznali tudi Američani v anketah, ki so jih pred štirimi desetletji in več izvajali po Združenih državah. Pobudnik je bil dr. Kinsey. Z asistenti je podučil več 10.000 izvajalcev popisa (mislim, da blizu 50.000), saj je šlo za delikatna vprašanja o spolnosti. Najprej so obdelali moško populacijo. Izsledke je objavil v knjigi, ki je postala uspešnica. Vabili so ga na 'talkshowe', nastopil je celo v kongresu, dobil velike dotacije za nadaljnje delo. Ko pa je obdelal še spolnost ameriških žensk, se je zgodil preobrat. Postal je ena najbolj osovraženih osebnosti. Proglasili so ga celo za agitatorja komunizma in malo je manjkalo, da ga niso vtaknili v zapor. Američani niso bili pripravljeni priznati, da njihove matere, žene in hčerke sanjajo tudi o drugačni spolnosti kot naj bi bila spodobna ... Denarno in psihično se je znašel povsem na tleh, vendar pa je s pomočjo soproge in prijateljev proučil še spolno življenje otrok in mladostnikov. In bilo je jasno ugotovljeno, da ima ne tako malo predpubertetnikov in pubertetnikov spolne izkušnje (trajale so do njihovega 14. ali 15 leta starosti) s starejšimi osebami da pa te niso bile nasilne in na njih niso pustile niti najmanjših travm ne v odobju odraščanja ali kdaj kasneje.
I
n čemu ne bi tega povedal v svoji knjigi?! To sem storil tudi zato, ker javnost enači pedofile (pederaste, efebofile) z morilci, čeprav je znano (in dokazano s strani policije), da velika večina njih goji do mladostnikov le platonsko ljubezen. Morilci in sadisti so vse netipični za pedofilsko populacijo. (Ti so mi očitali, da sem pri opisovanju Mortimerjevega nasilja nad Tadejem preveč grob. Takih stvari se pobom vendar ne dela!) ...

Za konec morda anekdotica, ki z mojo knjigo nima nič skupnega. Je pa primer današnje nevzgoje, ki ga seveda ne gre posploševati. Moj prijatelj živi v tujini. Odkar je gonja proti pedofilom zavzela vsecelinsko obsežnost, si ne upa več odpreti vrat mladostnikom. Neki kratkohlačnik je namreč pozvonil in zahteval od njega denar. Ker mu ni ugodil, je poba spustil hlače in spodnjice do kolen in začel pred sosedovimi vrati vpiti, da ga dedec skuša zlorabiti. Prijatelju ni preostalo drugega, kot da je navihanca potegnil v stanovanje, mu plačal in nagnal čez prag.
Default avatar
Vsem, ki jih ta tema zanima, predlagam, da si preberejo tudi knjigo V objemu pedofila - Olga Dečman Dobrnjič. Mislim, da boste tu našli precej odgovorov na to, kako dejansko vpliva vpliv 'prijaznih' sterejših, ki uvajajo otroke v spolnost. Tudi avtorica priznava, da je 'uživala' v igricah, a vendar, ko zrelost pride za telesnostjo, glava vedno prevlada telo - morala, ki lahko uniči tako življenje kot duševnost.
Ker je to roman iz prve roke in ne samo zgodba, ki se dogaja v glavi pisatelja, je morda boljši prikaz te teme.
Default avatar
Ne razumam, a zdaj boš pa zagovarjal pedofilijo, Mal. Podrobneje si preberi kazenski zakonik. A te res nič ne izuči?
Ok, če vzamemo za dejstvo, da je tudi pornografija neke vrste literatura, potem je pač vse sprejemljivo. In sem proti cenzuri (seveda pa ta tvoj roman NI OTROŠKA LITERATURA - tukaj bi morala bidi pa cenzura obvezna!!!, da se prepereči dvojno škodo).
Ampak tvoj način "obrambe" pred tukajšnjimi forumskimi napadi je pa s svojim poskušanjem dokazovanja, kako je pedofilija zdrava za otroke, že prav nemarno nagnusna.

Sopotnik
Default avatar
Spoštovani g. Mal!

Kot otrok sem bila oboževalka vaših knjig, natančno pa se spomnim, da me je neprijetno zbodel vsak odlomek, v katerem ste prekoračili dolžno mejo spoštovanja do teles vaših mladih junakov. Danes me ob vaših knjigah nehote spreleti občutek gnusa. Predsodki? Ne vem. Gre skoraj za organsko zavrnitev nemoralnega razmišljanja odraslega o otroku. Zanimivo pa je, da vas kot pisateljica zelo dobro razumem. V knjigah, ki jih pišemo, predelujemo najbolj globoke travme svoje lastne psihe, in včasih je grenko-sladka omama ob tem tako zaslepljujoča, da pozabljamo, da gre za naše notranje doživljanje, ne pa za družbeno problematiko, ki bi se ji družba premalo ali z nerazumevanjem posvečala. Po tej ugotovitvi sama strogo cenzuriram svoje knjige, mi je pa še danes žal za tisto, kar se je izognilo zavestnemu samonadzoru in morda prestopilo meje sprejemljivega. No, kakorkoli, moj zaključek je, da se neželeno psihično stanje z nerazsodnim vztrajanjem v njegovi omejeni in zaprti logiki le še bolj krepi, to je tako, kot bi ogenj gasili z oljem, s tem pa tudi naše težave z družbo, zato je po mojem boljša pot resno, odkrito in samokritično poglabljanje v prave razloge za svoje pisanje. Literatura, namenjena otrokom ali mladostnikom, vsekakor ni primeren poligon za preigravanje problemov in dilem odraslih.

Brez zamere in lep pozdrav,
Nataša
Default avatar
Še dodatek. Odrasli pri tem, kako in na kakšen način otroci spoznavajo in raziskujejo spolnost (to seveda dela vsak normalen otrok) NIMAJO PRAVICE BITI ZRAVEN v vlogi aktivnega spolnega partnerja. Zato, gospod Mal, ne znižujte vrednosti svojih napisanih del s takšnimi neokusnimi vrivki. In takšnimi neracionalnimi odgovori na forumih. Upam, da ne bomo slišali od vas izjave, da si v bistvu zaslužite kakšno državno nagrado za seksualno edukacijo dvanajstletnih človeških moških mladičev.
(Pustite že enkrat mlade fantke na miru.)
Sopotnik.
Default avatar
Rekel sem že amen ob tej temi, pa vidim, da vas je kar nekaj, ki spreobračate moje besede. Gospod Popotnik, jaz si ne bi dovolil tikanja z Vami, saj nisva pasla krav skupaj, pa tudi tisto podtikanje o fantkih je z Vaše strani vse prej kot kulturno, ker znova in znova pogrevate neresnico. Nikoli v življenju nisem 'poflodral' nobenega človeškega mladiča, to kar pa sem napisal (zagovor mojega pisanja), pa temelji na izpovedih odraslih, ki so doživeli takšno 'ljubezen' in na ugotovitvah trikratnega doktorja, profesorja in očeta svetovne seksologije, torej človeka, ki mu nihče v domovini niti v tujini ne seže niti do kolen. Kar pa se nagrad tiče, gospod Sopotnik, mi jih ta družba ni podelila niti za Srečo na vrvici niti za Ta grajskega, Žigano ... torej je ne prilčakujem niti za moj doprinos k raziskovanju spolnosti mladih. Pa še spoštovani kolegici glede mojega pisanja: Napačna odločitev ni namenjena otrokom, kar pa se mladinskih knjig tiče lahko rečem, da se zavrtost odraslih pozna tudi v tem, da zavračajo moja besedila, v katerih opisujem samozadovoljevanje glavnega junaka, njegov prvi nočni izliv (Nedelje nekega poletja, Vanda, Žigana ...), čeprav imam nešteto pisem otrok, ki me hvalijo, ker da pišem tako doživeto, kot bi bil eden njih. Za nameček je bila prav učiteljica tista, ki me je že v devetdesetih letih prosila, naj v romanu obdelam problem pedofilije. Ustregel sem ji z romanom Ta grajski. Pederasta sem predstavil v podobi starejšega človeka, ki pa se sosedovega fanta ni niti dotaknil v spolnem smislu, lagal mu je samo o svojem sinu in soprogi, ki da sta umrla v nesreči. Ko je bil poba v prevzgojnem domu, mu je zapustil svoje premoženje s pripisom, da bo dedoval le pod pogojem, če uspešno konča šolanje ... Torej sem ga polomil s tem, da sem pederasta (še vedno nočete ločevati pedofilov od pederastov in efebofilov) predstavil kot pozitivnega človeka. Zavoljo tega so mi 'vzeli' že prisojeno Večernico. Toliko o tem, kako je družba 'strpna', ko gre za razbijanje še tega zadnjega tabuja v družbi. V resnici še zmerom živimo v Dolini Šentflorjanski, tiščimo glavo v pesek in se sprenevedamo, vse v imenu dobrega našim otrokom. (nihče pa se ne zgane, ko otroci umirajo zavoljo strokovnih napak nekaterih zdravnikov ali pa jih na cestah pobijajo pisani in vase zagledani vozniki!!!).Čedalje bolj razumem besede ugledne strokovnjakinje za literarturo, ki mi je dejala: Vaša literarna dela še niso za današnji čas. Ljudje jih niso sposobni sprejeti tako kot si zaslužijo. Tudi Vas, gospa kolegica, moti opisovanje teles fantičev v mojih povestih. Ne vem če veste, toda slikarji in kiparji dobro vedo, da je človeško telo estetsko popolno samo pri predpubertetnem otroku. Razmerja med glavo, trupom in okončinami so v idealnem razmerju, vse pa se poruši v času, ko ponorijo v njegovem telesu ponorijo hormoni. In zakaj se ne bi navduševal nad takšno lepoto! Opazijo jo celo otroci. Neki dvanahstletnik in Prekmurja mi je potožil, ker ga zafrkavajo v razredu. Zagledal se je namreč v sošolca in se ves zmeden spraševal, kaj je pri tem narobe, saj ima njegov sošolec dolge lase in nežen obraz. Pa še nekaj: ljudje se navdušujemo nad mladički psov, mačk, nad piščančki, kužki, bambiji, navdušenja nad našimi mladiči pa ne smemo pokazati. Takoj si pokvarjenec, izmeček, pedofil! Kakšna dvojna merila!
In zakaj so moji junaki iz mesa in krvi? Zato ker sem imel poštirkanih fantov in deklet iz romanov in povesti mojih kolegov in kolegic vrh glave. Njihovi junaki niso bruhali, niso scali, niso onanirali, bili so iz nekega drugega, nerealnega sveta. Veljam za prvega mladinskega pisatelja, ki je podal otroke takšne kot so. To je dejstvo. (Ugleden slovenski pisateljj e v svojem mladinskem romanu očitno pod vplivom mojega pisanja tudi opisal junaka, ki je skozi ves roman z masturbiranjem tešil svojo mladostno slo. Toda to je počel tako pogosto, da je motilo bralce in so mu to tudi očitali, češ, da se norčuje iz njih.)
Ko pa prebiram vaša sporočila, v katerih ne dojamete bistva Napačne odločitve, si rečem, čemu sem le izgubljal čas s pisanjem. Tudi s pisanjem za mladino in otroke. Če bi se dalo bi vse svoje knjige in filme zažgal, a je to praktično nemogoče. Pa nisem jezen na nikogar in in mi je vseeno če kak zgleden potomec slavnih inkvizatorjev zbira polena za grmado, na katero me je obsodil.
Default avatar
Se opravičujem za tikanje, gospod Mal. Moja napaka, priznam, včasih me v jezi zanese. Vse drugo pa ostaja. Me pač niste prepričali, da je tak način podajanja oziroma opozarjanja na problematiko pedofilije komur koli koristen. Razen pedofilom samim, ki material - vaš tekst - uporabijo za svoje pornografsko čtivo. Ostalo pa, že povedano. Tudi v kazenskem zakoniku piše vse o tem, do kje gredo meje spolne nedotakljivosti otrok. Dobro, že res, da so tisto v knjigi le literarni junaki, kajne? Tudi če sami niste subjekt pisanja, kot trdite, se človek težko znebi občutka, da je o nečem tako intimnem mogoče na tak način pisati, če pišoči sam ne sanja o tem. In prav to je odbijajoče.

In tale primerjava je čisto zgrešena:
citat:

"Pa še nekaj: ljudje se navdušujemo nad mladički psov, mačk, nad piščančki, kužki, bambiji, navdušenja nad našimi mladiči pa ne smemo pokazati."

???
Absolutno, da lahko, ampak saj si tudi psičkov, muck, bambijev, piščančkov ne vgrajujemo v spolne fantazije. Če pa si jih, je pa tudi rahlo sprevrženo (mar ni???), čeravno manj škodljivo, kot "telesna ljubezen" (huh, kakšen izraz!) med odraslimi in otroci.


Sopotnik, ki ni Popotnik
Default avatar
Gospod Sopotnik, tudi jaz se Vam opravičujem za napako. Bil sem površen in ne jezen. Skušal bom biti kratek. O spolnosti z dečki (in seveda tudi deklicami) sanja veliko ljudi. Ampak samo sanja. Kriminalisti so navedli točne številke: od stotih pedofilov je 15,8 takšnih, ka katere je bolje, da ne pridejo z otroki v stik. Več kot 84 pa se otrok dotika, se ljubi z njimi in zganja najrazličnejše perverznosti zgolj v mislih in besedah. Bolno ali ne, jaz pravim, da je to njihova zasebna stvar in naj takšna ostane, dokler otrokom ne škodijo. Dr. Kinsey je s pomočjo anket prišel do zaključkov, da je nenasilna spolnost odraslega z mladostnikom za slednjega neškodljiva. Gospa Klementina je v forumu napisala o delu pisateljice, ki priznava, da je kot deklica 'uživala' v igricah, a vendar, ko zrelost pride za telesnostjo, glava vedno prevlada telo - morala, ki lahko uniči tako življenje kot duševnost. Roman bom prebral, čeprav sklepam, da je pri njenih spolnih igricah šlo za podzavesten strah, da bo doživela bolečino ali pa razkritje pred njenimi domačimi, ker je počela nekaj, česar lepo vzgojene deklice naj ne bi počele. Če je šlo za kaj tretjega bom upam odkril pri branju in se naučil kaj novega, saj priznam, da so deklice zame nepopisana tabla, pobe pa 'obvladam' do obisti. Dekleta se razlikujejo od fantov glede doživljanja ljubezni in spolnosti v tem, da se zaljubljajo v prince na belih konjih, medtem ko nasprotni spol enači ljubezen s šlatanjem. Banalno rečeno, če pobje ne šlatajo punc, oziroma punce šlatajo njih, se šlatajo med seboj, če pa se pojavi še kakšen prijazen striček, veselje in zagnanost še narasteta, ko se med njimi vzpostavi stik prijateljstva in zaupanja. Pa smo spet pri moji knjigi. Vidite, moral sem biti grob. Če bi vse zavil v tančice filozofiranja in poetičnega sloga, se danes ne bi pogovarjali o knjigi.
Zaupam naj vam, da v osemdesetih letih pedofilija v javnosti sploh še ni veljala za tak bavbav, dokler ni zloglasni Belgijec zaprl nekaj deklic - mislim, da so 4 celo umrle. Kolikor se spominjam zločinec v bistvu sploh ni bil pedofil, ampak trgovec (izdelovalec) otroške pornografije in sadist. Pedofili, pederasti in efebofili so prav tako obsojali njegovo dejanje. Za nameček pa so postali žrtve lova na čarovnice. In to navkljub temu, da je seksolog Paul Gillete napisal o spolni zlorabi otrok med drugim tole: Pedoifili marsikdaj res utegnejo biti družbeni problem, vseeno pa jih javnost šteje za veliko nevarnejše, kakor pa so v resnici ...

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger