Kaj si mislite o večno samskih in so stari tam nekje 35 let?

Niso hibe smo tiste vidne recimo na glavi, so tudi nevidne v glavi, kar je glavni razlog za večno samske. Pri moških so večinoma krive mame pri ženskah pa nerealna pričakovanja kot je "kemija".

lojze58 je napisal/a: ↑

Niso hibe smo tiste vidne recimo na glavi, so tudi nevidne v glavi, kar je glavni razlog za večno samske. Pri moških so večinoma krive mame pri ženskah pa nerealna pričakovanja kot je "kemija".

pričakovanje kemije je realno.
moški itak samo sluzkinje iščete.če jih nebi bi bilo 90% samskih.in to ni realno,normalno.

No ce gledam mojo generacijo... So pri 34 samski sploh ne ta cudni, ampak par ljudi ki zanje nikoli ne bi reku... Nekateri po daljsih zvezah ne najdejo nic pametnega, drugi pa sploh nikoli niso meli zveze... Ampak meni je za punce sploh zelo zal, ker se geni ne bojo prenesli naprej ker jih je nekak zelo inteligentnih in lusnih, vsaj kolkor se jih iz srednje sole spomnem... Pa tudi ko se obcasno srecamo, vem da ni z njimi nic tako hudo narobe, da si nebi mogle ustvarit druzine, ampak jim ze tako ugaja, ali pa preprosto nimajo srece...
Nic ne obsojam, obcasna srecanja z dvema so ok, ampak roko na srce zmanjsujejo moznost srecanja tistega pravega... Oportuniteta pa take fore... Dokler nisem prekinil z vsemi mojimi obcasnimi, nisem imel casa srecat tisto pravo... In ko sem koncno potegnil crto se je cez par mesecev zgodilo...

Ma ne vem, verjetno je razlogov veliko in pri vsakem so tudi drugacni, ker smo si pac razlicni... Sem imel nekaj kratkih zvez in eno daljso, nekaj let, ze tako dalec, da svs zivela skupaj. No, potem se je zgodilo varanje, ki me je totalno sesulo psihicno in od tistega casa nekako ne zaupam vec ljudem... Saj veste, besede so eno, dejanja pa so pokazala drugo (ne govorim, da sem idealni partner, za vsako zvezo odgovornost nosita oba)... Nato sem bil oz poskusal se z nekaj zenskami, pa ni bilo interesa ali pac ni blo resno. Razen z eno, ob kateri sem se pocutil, tako kot bi se ob partnerju moral, popolnoma mirno, zadovoljno, varno... Imela sva zelo podoben pogled na svet, hobije, veliko sva se pogovarjala, ni bila control frik, lahko sem ji zaupal vse, ker tega nikoli ni zlorabila. Ker je zelo ok zenska, ji moske pozornosti ni manjkalo. Sam glih nisem lepotec, nisem pa tudi zapuscen ali zanemarjen. Torej, bila sva zelo dobra frenda, ki sva pocasi postajala vec. Dokler mi pac odkrito ni povedala, da ji je vsec nekdo drug.
Ostal sem bolj sam in sem tako vrgel pusko v koruzo, ker se mi preprosto ne da ukvarjati z zmenki, s to sceno, ker tocno vem, kaj hocem in se zavedam, da bom kaj taksnega zelo zelo tezko dobil in ker sem preprican, da je bila ona (ta zenska v opisu) tisto, kar iscem in oseba, s katero bi zelel preziveti svoje zivljenje. Sem tudi bolj samotar, rad berem, se ukvarjam s sporti, pijace pa to me ne zanimajo, navadil sem se ziveti tako.
Zal mi je samo za to, da ne bom imel otrok...

resno partnerstvo je veliko več kot seks,oprane cunje in kuhana hrana...

Ker jih štejem 36 let in sem še vedno samski bom odkrito povedal kaj si mislim o sebi in meni podobnih: večina jih ima RESNE PSIHOLOŠKE TEŽAVE, manjši del pa je razočaranih in niso samski po lastni krivdi.

Kako sem ostal sam: začelo se je s težavami v otroštvu (staršev ni bilo veliko doma) in sem večji del časa odraščal sam. Ko so našli čas zame, so po tihem (a verjetno nehote) vršili pritisk (obvezno ocene 5 namesto 4). V osnovni šoli sem bil nadarjen (odlike in priznanja, na koncu še štipendija) vendar socialno šibek / neroden. Dekleta so mi bila že takrat všeč, in tudi obratno, vendar mi ni uspelo ujeti tiste, katero sem imel posebej rad.

V srednji šoli se je zgodba nadaljevala: še več priznanj in odličen uspeh. Vendar me to ni nikoli veselilo, ker nisem maral ne branja, še manj pa memoriziranja (imam slab spomin), raje rišem in ustvarjam z rokami, ampak taki cilji so mi bili "zabiti v glavo" od otroštva nakar sem se gnal že sam po avtomatizmu. Večkrat sem se zaljubil v razna dekleta, vendar sem pri prvi bil preveč sramežljiv (razmerje ni šlo dovolj daleč), druga me je zavrnila in se pri tem še z mano igrala, pri tretji pa je posredovala njena družina (so zelo premožni in z njihovega stališča nisem bil dovolj plemenitega porekla).

Nato sem šel študirat (farmacija), ker sem želel delati v farmacevtski industriji. Prva dva letnika sem opravil brez težav. Ponovno sem se zaljubil v dekle in razmerje je imelo dober začetek, ampak relativno hitro so se začele težave: njena prioriteta so bila potovanja, moja pa študij, ki je postajal čedalje težji. Ona je padla letnik in se odtujila, jaz sem šel naprej. Potem sem spoznal novo dekle in bila sva si zelo blizu, vendar nisva živela skupaj. Študij je postajal čedalje bolj "piflarski" in jaz sem z zadnjimi močmi shajal napredovati, njej žal ni uspelo in se je odtujila od mene (drugič me je še bolj prizadelo). Za konec sem imel še težave pri diplomi, kjer je mentor (plagiator) zahteval preveč za diplomsko nalogo (sumim da bi zadeva šla na prodajo industriji). S fakulteto sem se glede tega močno sprl in se jih z zadnjimi mukami rešil, pri tem pa izgubil vsaj 1/2 leta. Na podelitev diplome jasno nisem šel...

Poskusil sem z delom v lekarni, vendar mi je po 2 tednih postalo jasno, da to ni zame. Dal sem prošnje za delovno mesto v industriji, kjer so mi pa sporočili, da me ne potrebujejo ("Vi bi pri nas stagnirali" <- ?). Ker sem diplomiral v času finančne krize / gospodarske recesije sem potem ostal brez službe za ~3/4 leta in v tem času doživel totalni živčni zlom.

Spisal sem ~100 prošenj in šel na 11 razgovorov, nakar sem dobil klaverno službo v komerciali za laboratorijsko opremo. Delo me je dejansko veselilo, vendar so bila težava poslovni obiski, predvsem k farmacevtski industriji (ta istim šefom, ki so me odslovili na zavod). Tu sem delal 4 leta in med tem času z ženskami nikakor ni šlo. Poznalo se mi je, da imam težave s samozavestjo, da sem zagrenjen, depresiven in nesiguren glede svoje prihodnosti. Zaradi finančnih težav podjetja sem na koncu prejel odpoved delovnega razmerja.

Nakar sem dobil službo pri drugem zastopniku laboratorijske opreme. Žal so šefi bili Balkanci in sem bil stalno tarča mobbinga / šikaniranja, kar se mi je ponovno kazalo na pomanjkljivi samozavesti oz. celo anksioznosti. Nisem vedel kam in kako naprej. Po 2 letih je prišlo do spremembe vodstva in zadeve so se izboljšale, hkrati sem vzporedno s službo pričel z investicijami (delnice in obveznice). Moje počutje se je pri 34 končno izboljšalo...

Žal so vse morije in 3x sprememba lokacije pustile svoje posledice. V zadnjih 3 letih enostavno nisem več našel "ta prave ženske". Delam v zaprtem kolektivu kjer ni veliko priložnosti za spoznavanje novih ljudi. Zavedam se, da je standarde treba zavrčti (jih rahlo spustiti ni dovolj) ampak pri 36 se ukvarjaš samo s socialnim odpadom (kamor roko na srce, tudi sam sodim), govorim o zakompleksanih ljudeh, ločencih in poštenih razočarancih (teh je zelo malo).

Bojim se, da je odpeljal vlak in bom za vedno osamljen... krivim tako družbo, kot vso situacijo, kakor tudi sebe.

Navedel bi le nekaj težav pri iskanju ljubezni pri 35+:
- na spletnih portalih so v glavnem moški ki iščejo greh/prevaro in ženske, ki si dvigujejo ego
/ validacijo
- v klubih je le mladina (18 do 28 letniki)
- obstajajo klubi za 30+, vendar je ljudstvo ki hodi tja tako zanemarjeno, da izgledajo kot 50 letniki. Stojijo in sedijo kot sadike in jim sploh ni za ples ali kakšno drugo aktivnost.
- samskih žensk starosti 30-35 je zelo malo in so v glavnem zaprte v pisarnah in stanovanjih. Nekatere imajo žal tako visoka pričakovanja, da jih osebno ne morem izpolniti. Druge se pri teh letih obnašajo kot najstnice (se igrajo "hard to get").
- samski moški teh starosti pa so v glavnem čiste zgube oz. zanemarjeni da te kap... ali pa se enostavno nočejo ustalit oz. mislijo da bodo to lahko izvedli pri 45 letu.
- krajše rečeno: normalni ljudje so se poročili med 24 in 32 letom, dobrodošli na odpadu.

Marsikdo me pogleda in si misli da sem čudak: visok 193 cm, tehtam 70 kg (hodim na fitnes), imam redno službo, lastno stanovanje (sicer najem) ter dober del investicij (kapital imam raje v tem) in mogoče tudi sem. Ni nujno moja krivda, je pa moja usoda in moja žalost.

Ampak vlak je žal odpeljal. Sicer izgledam 28-30 ampak ženskam o svoji starosti ne bom lagal. Lahko še obrnem pogled kaki mladenki in s tem preženem krizo srednjih let za 15 sekund, ampak ne več. Ko sporočim EMŠO večini zanimanje hitro upade, kar je razumljivo. Izjema so mlade ločenke ali debeluške. Srečen nisem bil prej in nisem sedaj, vse bi dal, da bi imel srečno mladost nazaj, ampak to je mimo.

Vem le nekaj:
- nikoli ne bom sovražil žensk za mojo situacijo!
- nikoli ne bom sortiral ljudi v škatle, ker je vsak človek edinstvena zgodba.
- nikoli ne bom slaba zguba. Lahko sem zguba, če sem dobra zguba (drugim želim normalno življenje).

Želim si, da bi bila ta zgodba izmišljena, ampak ni. Rabil sem precej časa da sem to spisal, upam da čas sporočila pove svoje.

Ljudje: imejte se radi. Težnje po socio-ekonomskem statusu splaknite po toaletni školjki in živite življenje po lastnih željah, ne po televizijski propagandi.

Vsaka kahla najde svoj rit ali obratno... Verjamem, da je vsak svoje sreče kovač in vsak dobi tisto kar mora ob svojem času. Prej, ali kasneje.
Zelo lepo je uporabnik Iskren opisal svojo zgodbo, se je verjetno kdo od nas tudi našel v njej, vsaj delček. Najbolj pomembno je, da naše zgodbe niso naš križ in se ne obremenjujemo s preteklostjo, gremo naprej. Če sem neobremenjeni, se zvezde postavijo kot se morajo. Srečno!