Ločitev, nezvestoba in ljubezenski nasveti

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj • mag. Irma Hus, specializantka psihoanalitične terapije

Hude dileme in odločitve, problemi v razmeju, ljubezni

Default avatar
Pozdravljeni!

Z dolgoletno partnerko imava problem. Oba v zgodnjih 30, sva šla narazen. Na mojo pobudo. V bistvu, potrebujem potrditev, da je to, kar se dogaja prav, pa smernice kako naprej, več mnenj ljudi, kateri ste kaj takega ali podobnega že dali skozi. Priznam da sem zgubljen in potrt.

Naj opišem najino zgodbo. Spoznala sva se in postala par 10 let nazaj. 8 let sva živela skupaj. Vmes nekaj čas, sva se videvala samo za vikende, zaradi mojega dela. Ne morem reči, da je bila to res velika zaljubljenost z moje strani, ampak vem da je bila.
Gledal sm njeno sliko v denarnici, in jo občudoval, poljubljal. Noro, kot so ponavadi te reči nore, ko si zaljubljen. Lepo mi je bilo z njo, vendar če se dobro spominjam, sem se že takrat malo bal, oziroma dvomil, ali je "to to". Nek zadržek sem imel.
Eni pravijo, da zato, ker nisem bil čist, pripravljen dati in sprejeti prava čustva, ker nisem prebolel prejšnje ljubezni. Po vsej verjetnosti je to res.

Namreč, prizadet sem bil od prejšnje fanatične ljubezni, do dolgoletne najboljše prijateljice, ki pa me ni hotela. Ne bom tega opisoval, le to, kar sem do nje čutil, nism še do nobene. Ena večjih napak je bila, da sem s to prijateljico , do sedaj vseskozi prijateljeval.
Komaj kak mesec nazaj, sem ji napisal pismo, da nočem več stikov z njo, ker prijatelj ne morem biti dokler ne bom na mestu in tako čutil. pa da me to ovira pri mojih občutkih do drugih. Težko je bilo, a nujno, se zavedam. Dokler ne bom čutil popolno ravnodušje, se ne morem družiti z njo. Zelo obžalujem, da tega nisem že prej naredil, ker je bilo edino logično in potrebno. Pustim možnost, da je to poveličevanje te bivše ljubezni bil samo izgovor in bežanje, ker s to dolgoletno partnerko nisem bil dovolj povezan.

Naj se vrnem na mojo zvezo. Partnerka mi je bila lušna, pametna, privlačna. Oba sva bila dokaj neizkušena, bila sva si tudi prva resna partnerja,. Bila je ambiciozna, delovna, resna, samostojna, odgovorna. Veliko moških se bi lahko samo želelo tako žensko. Razumela sva se v finančnih zadevah, intelektualnih, pogledih na življenje. Imela je določene probleme s samozavestjo, kar me je včasih tudi motilo. Ampak meni je bila vseeno privlačna. To sem ji dal tudi večkrat vedet. Kot sama pravi sedaj, bi morala te pomisleke, žensko nesamozavest pred mano skrivat. Bil sem ji najboljši prijatelj, zato mi je vse povedala in zaupala. Jaz pa njej.
SKORAJ vse no !!

Vem, da z njo ni nič narobe. To ji ves čas skušam dopovedati. Vem, da sem sam kriv, za to kar se mi dogaja. Vem da bi mogu prej razčistit to, da nism srečen, zadovoljen v vezi, da je v meni preveč dvomov o nama, da ne morem jo iskreno zaprosit za roko. Tud otrok nisem ravno sanjal z njo. Oz. včasih sem pomislil, ni pa to bila želja. Vedno ko mi je rekla da me ljubi, sem ji neki zamrmral nazaj, nisem mogel rečt nazaj da jo ljubim. vedno ko sem rekel, me je neki stisnilo. Nisem je nikol iskreno stisnil, pocartal. Izsilit je morala objeme. Vse to pa mi je močno manjkalo. Sem tak tip, ki rabi to bližino in čustveno povezanost. Nisem se pa mogel pretvarjat. Ker na tak način nisem bil iskren ne do nje, ne do sebe. Vse to sem doživljal kot krizo. Ona me je pustila, ni drezala vame, jaz pa sem se zaprl v svoj svet.

Obema sem jemal leta.Večino časa sem upal, da je to samo kriza, da se bo to popravilo. Nekako sva shajala, samo nekaj je bilo v meni, da je nism spustil bližje. Nisem se počutil doma, čustveno sm bil bolj prazen. Ko sem jo videl, se mi ni nič zmaknlo pr srcu. Priznam neodgovorno, da nisem nič naredil v tej smeri, ker enostavno nisem imel volje, motiva. kaj vem. Životaril sem. Rad sm jo imel, jo imam še vedno ful rad. Veliko sva si dala skozi vsa ta leta, skupaj rasla. Dobro sva funkcionirala skupaj, se dopolnjevala v opravilih. Ni bilo tako slabo, da bi ji kaj rekel. NI bilo tako dobro, da bi se odločil it korak naprej, poroka, otroci. Vedel sem, da če bom rekel da nism srečen, bo to začetek konca med nama.

Priznam, da sem cincal, pa obema jemal leta. Bil sem predvsem neiskren do sebe,posledično tudi do nje seveda. Otrok me ni strah, si želim. Ampak očitno ne z njo, ali pa sm samo zaslepljen. Morda napačno interpretiram kaj je ljubezen. Ne vem. Pomislil sem, da če naredim otroka zarad tega "ker je čas", in ker je "prav", da me bo karma udarila, pa bo bolan, whatever. Tudi zaprosit je nism upal, ker je ne bi iskreno zaprosil in rekel da je to moja ženska s katero hočem bit celo življenje. Tega občutka nisem imel. Ne vem kaj sem čakal , da se nism prej o tem pogovoril. Žal mi je , ampak , kar je, je.

Zaprl sem se v svoj svet, tlačil občutke in imel stisko. Nek čas, ko nisem imel službe, pa sm bil tudi zarad tega depresiven in čuden, sem se zatekel v razne chate na netu s tujimi ženskami. Jaz sem se zamotil na en način, ona na drugega, čas je pa tekel. Oddaljila sva se. Na teh chatihje beseda dala besedo, prišlo je tudi do spoznavanja,, in tud do zaljubitve, pa prevare. Vem grdo od mene. Prvo to , da nism odprl pogovora z partnerko, ko se je dalo še kaj rešit, drugo pa , da sem iskal nek triger, bobmo , da vse skupi raznese, na tak hinavski način. Imel sem občutek, da mi pripada to, nekaj več nekje dobiti. Obenem pa njo zelo prizadel. Pač vedela je, da me nima več, da sem odsoten, da se neki dogaja, mislila je da je samo služba kriva, pa me pustila na miru. Vseeno pa bi moral jaz po moško to rešit. Sem pač rešil kot večina, na pussy način. Priznam. Zelo mi je žal, a tega ne morem več spremenit.

Komaj po razkritju tega, sem doživel šok, in spoznanje kaj sem naredil. Še zdaj, tri mesece po tem, trpim grozne občutke krivde, samote, tesnobe, kaj sem naredil človeku, ki me je mel brezpogojno rad. Res trpim, niti predstavljat si ne morem, kako trpi ona. Dala sva čez partnersko terpaijo, s terapevtom, ampak, dokler jst ne verjamem, da hočem to popravit, ni smiselna. Smiselna je edina da vsak po svoje lažje razumeva, kaj se je zgodilo. Popolnoma sem se ji odpru, pa povedal vse kar čutim. Povedal tudi, da sem se zaljubil, čeprav vem da je ta zaljubljenost obsojena na propad, kljub temu, da mi je ta ženska močno všeč, je bilo vse skupaj mišljeno kot avantura, in ona nima nekega interesa več. Namreč sem razvalina, ki rabi čas, da premislim sploh kaj resnično hočem.

Vsa občutja ki me prevzemajo poskušam objektivno interpretirat, se v njih poglobit, a moram priznat, da kljub temu, da sem partnerki ji povedal večkrat, da je definitivno konec , nisem prepričan več vase. Na momente večkrat pomislim, da sem se samo zgubil, odaljil, da je neka moč misli delovala name, da sem vse to potenciral, in na koncu vse zafrknil. Pa da se morda to še da na kak način popravit, spremenit čustva, se odločit, da je to v bistvu ljubezen in da je vredno truda. Ne vem kako se bom rešil tega občutka. Vem da nisem slab človek, še nikoli nisem zavestno naredil komu kaj hudega, ukradel, karkoli. Sem pa ravno njej zlomil srce in jo pustil na cedilu. Terapevt pravi, da je najhujše za mano. V smislu, da sem se odselil, odločil, se opdru, pa da sem bil pripravljen vseno objasnit in dat terapijo skozi. A meni se ne zdi tako, namreč bijem hudo bitko sam s sabo. Kaj je prav in kaj ne. Mam strahove, kaj bo v prohodnosti, ali je kaj narobe z mano, ali samo to ni bilo pravo.

Notranje sem razdvojen. Po eni strani mislim, da sem sposoben čutiti nekaj več, da sm sposoben se predati, spustiti nekoga bližje k sebi. Po drugi strani se pa bojim, da to ni res. bojim se, da je problem v meni, da imam problem sam s sabo. Bojim se da takega čoleva ne bom več spoznal, da me bo tako čutil, me podpiral in razumel, pa imel tako rad. Mogoče sem se samo bal njene bližine, izkazovanja močne ljubezni do mene, morda sem si želel enako čutiti, ampak teha nism niti sposoben. Res ne vem, kaj se dogaja. Še par stikov je neizogibnih, zaradi računov, opreme, in raznih stvari. Ko jo vidim se mi trga srce. Ko vidim kako trpi. Ne morem verjet, da nisva več skupaj. TUdi ko pomislim, da morava dejansko prekinit stike, za dobro obeh, me je kar groza.


Lahko me popljuvete, lahko mi date kak pameten nasvet. V takih momentih, bo vse imelo neko vrednost.
Hvala
Default avatar
Zdravo!

Prebral sem tvojo zgodbo in se zdi dokaj identična moji, le, da sem jaz na drugi strani in malo mlajši... bivša se je prav tako kot ti po 9 letih odločila za svojo pot. Kakorkoli čutim do bivše ti povem, da je prav, da tako kot bivša, poslušaš svoje srce in končno nehaš punco vleči za nos, hkrati pa tudi sebe. Naredil si prav, da si jo pustil, ker je po napisanem nisi vreden. Po začetni zaljubljenosti ostane le ljubezen, ki ne more biti enostranska - je ali pa je ni. Tvoje nevračanje ljubezni in podaljševanje zveze je nepošteno predvsem do nje, ki si zaluži boljšega in glede na opisane lastnosti ji ne bo treba dolgo iskati. Verjamem, da se ona z mojim mnenjem nebi strinjala in bi trenutno naredila vse, da te dobi nazaj, ampak mislim, da bo v parih mesecih začela spreminjati mnenje.

Kakorkoli, zveza očitno ni bila najboljša (prevara, zaljubljenosti v XY osebe in podobno) in to vsaj po mojem skromnem mnenju ne pelje nikamor. Mislim, da je problem predvsem v tebi, ker nisi prebolel "stare" ljubezni in je presekal, hkrati pa si dokaj mlad šel v resno zvezo, za katero nisi bil siguren. Kolikor razberem ti je zdaj bivša hotela pomagati, pomagati vama, da zveza uspe, ampak ti si želiš nekaj več, nekaj novega, nekaj boljšega - zato tudi avantura, zaljubljenost brez perspektive in podobno. Veš, nekaj so pravljice, nekaj pa realnost.

Sam sem mnenja, da si imel zelo veliko, dobro punco z zelo dobrimi atributi, ampak vsi smo ljudje in vsi si želimo nekaj več. Ampak nekje je pač treba presekati in se nekako sprijazniti, da vsega ne moremo dobiti in se "sprijazniti", da kar nam je dano je več kot si lahko želimo.

Pisal sem strokovni članek za svetovno strokovno revijo in po nekaj mesecih pisanja mi je mentor svetoval, da če želim, da bo članek oddan se morem sprijazniti z "dobrim" člankom. Članek je bil odlično sprejet, čeprav je bil zame le "dober". Tudi "perfekten" članek ima še možnosti za izboljšave, ampak čas hiti. Hočem povedati, da tudi v življenju bo zmeraj prišla nova, boljša od sedanje, pa bomo spet menjali? Nato spet. Čas hiti. Hkrati pa velikokrat ugotovimo, da prvi spisan stavek v članku sploh ni bil slab, prav tako je v zvezi. Ne govorim, da je za vsako ceno treba ostati v zvezi, ampak razvajeni egoistični otroci pa tudi ne smemo biti - če že menjamo telefone kot po tekočem traku, ne smemo še svojih boljših polovic. Poznam veliko primerov, ko so po letu, dveh ljudje ugotovili, kaj so sploh pustili za seboj in običajno ni poti nazaj. Veliko podobnih tem je tudi na tem forumu, preberi kaj in verjemi, poučno za življenje in bodoče zveze.

Glede na tvoje pisanje izgledaš vredu dečko, ni ti vseeno za punco. Verjamem, da je punci zelo težko, ampak pusti času čas. Te bo že prebolela. Pusti jo pri miru in niti ne preverjaj, če je z njo vse vredu, tako ji daješ le upanje - saj poznaš pregovor: Dleč od oči, daleč od srca. Tega dogovora bi se moral držati tudi pri "stari" ljubezni in nova bi bila najbrž bolj uspešna.

Smili se mi predvsem punca, ker se zdi, da se je trudila, ti pa ji truda nisi vračal. Zato jo res ne kliči, izogibaj se je in ji pusti, da predela vajino zvezo. Še vsak "zapuščen" jo je... Tudi ona jo bo, čeprav bo na začetku težko. Kmalu pa bo spoznala boljšega dečkota, zvestega, s katerim bo po nekaj letih prišla na isto kar sta imela vidva in začela ustvarjati družino - takrat ti ostane le, da ji zaželiš srečo.

Za v bodoče ti lahko le svetujem, dobra zveza ne prenese prevare, zaljubljenosti v drugega in podobno. Če pride do tega pa se moraš spet odločiti, ali reševati, ali oditi in poiskati nekaj boljšega? Katera odločitev misliš, da je "the easy way"? Ampak ponovno, se odločiti in narediti, ne odlašati! Zveza pa se rešuje zmeraj pred prevaro, ker po njej ni več isto, neglede na to kako se trudimo - je le začetek konca.

Lep pozdrav!
Default avatar
No, nekaj si se gotovo naučil oziroma bi se lahko iz tega. To je, če se ne odpreš, tvegaš, da bo odnos slab oziroma bo razpadel in tudi, če se odpreš, prav tako tvegaš.
Torej, ti se nisi odprl in zdaj, kot praviš, grozno trpiš. V prihodnje predlagam, da se odpreš, vse strahove, ki se bodo ob tem pojavili, pa "preprosto" sprejmeš, kot posledico tega, torej nečesa novega. Veliko večja verjetnost je, da bo posledica tega, tudi dober odnos, kot pa če si vase zaprt.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar
Nasvet je, vsaj dve leti preživi sam, brez stalne partnerke.

V tem času boš samega sebe dobro spoznal in si začel dajati to, kar si pričakoval, da ti bodo dajale partnerke oziroma zaljubljenosti vanje. Mogoče boš spoznal, da je idealna ljubezen samo tista, ki se nikoli ne uresniči, druge pa so bolj preproste, zemeljske, nisi v sedmih nebesih, je pa prav lepo.
Pa malo preštudiraj literaturo o odvisnosti od odnosov.
Default avatar
Ze v osnovi ne vem kako je ta zveza zastertala ce si bil ti zaljubljen v svojo najbolso prijatelico. Potem sta se se druzila in ne dolgo nazaj si ji napisal sms da nices vec...kaj pa je tvoja bivsa rekla na vse to, najbrs je ze kaj opazila? Tukaj se potrdi to, da je bila nesamozavestna.

Samozavestna punca ne bi dajala ljubezen in je ne dobivala nazaj...ampak bi si rekla v eni tocki: hej, tega mi ni treba in odsla. Tezko, ampak to bi ji vlilo dodatno samozavest.

Meni si po napisanem sodec samo blazno nezrel in tudi ti blazno nesamozavesten....skozi se cuti da isces potrditev. Zveza z bivso ni to to, ampak zate nobena zveza ne bo. Dokler si ne priznas da si malcek beden in pateticen...oprosti, ampak tako delujes meni. 10 let...u madoca mila. Nisem zelela bit nesramna...amak realna.
Default avatar
Hvala za odgovore. MUYUM hvala za dolg odgovor. Marko, vem da bom v prihodnje drugače ravnal, pa ne bom več tlačil čustev in jih držal sam zase.
samostalna 55+ je napisal/a:
samostalna55, daleč od tega da pričakujem sedma nebesa po 10 letih, sem realen, ne pričakujem da zaljubljenost traja več ko leto, dve, ... Pričakujem pa nek notranji mir, da ne dvomim, da se odločim da hočem tako živet in da mi vse to razmišljanje, strahovi, ta nesigurnost ne jemlje tolko časa in energije. Da mi zvečer ni muka it skupaj spat, da mi zjutraj mi ni muka skupaj vsat.
Ker do tega je prišlo. Zdaj, ali sem sam zavozil in se odtujil-izgubil, ali pa do tega pride, če ni pravih čustev, volje, motiva.

Nisem več pameten.
Default avatar
Upam, da mi nikoli ne prekriža moje poti takšen poden od karakterja, kot tudi upam, da se tvoja bivša nikoli in pod nobenim pogojem ne vrne nazaj k tebi, ampak si najde nekoga, ki je je vreden.
Default avatar
Hvala MUYUM za dolg odgovor, mi je dal misliti.
Pa tudi Markov.
Samostalna praviš
Jaz sem v zadnjih letih prišel v fazo, ko mi ni blo "prav lepo". Izogibal sem se skupnim aktivnostim, cartanju, ne šel spat ne zbudil se nisem ne vem kako blažen in v nekem miru. Nekaj mi je manjkalo. Vem pa, da se je vse skupaj zalomilo predvsem zaradi pomankanja prave partnerske komunikacije, posledično sva se odtujila.

Bomo videli, trenutno čutim da moram bit sam. Lažje bi bilo vso to bolečino prebolet s kako druo žensko, ampak spet ne bi bilo fer do nobenega. Samo zatiskanje oči.

če ma še kdo kak nasvet, bom hvaležen
Default avatar
naj bo, sem čuden, patetičen, nesamozavesten, sprejmem.

Bil sem v obdobju, ko sem se za nekaj let umaknil, projekt, izven moje stroke. Takrat sva se malo zgubila, videla sva se malo čez vikende. Ko sem se vrnil, sva spet živela skupaj, sem moral zaklučiti težek faks, problemi, problemi s službo. Verjetno sem bil malo depresiven, spomnim se da je bilo obdobje zelo hudo zame. Takrat me je zaneslo v te chate. Ja priznam, napaka. Verjetno večina misli, da mi ni bilo dovolj do nje. Še sam ne vem. Verjetno sem res iskal neko potrditev, potrditev moškosti, potrditev da sem sposoben. Tako da, verjetno imam določene probleme s samozavestjo.
S temi dejanji , sem se verjetno oddaljil od nje, in moč misli mi je vedno bolj potencirala, da ni prava, da nism srečen. Zabluzil sem, priznam.
Zdaj ugotavljam, da mi je ravno ona večala samozavest, me podpirala, verjela vame in me tolažila. Jaz sem pa vse postavil na kocko, in padel na preizkušnji, ki mi jo je dalo življenje.

Ločeno živiva sedaj že kak mesec. Še nekaj morava urediti in potem bova pretrgala stike. Ni druge opcije. Čeprav ko pomislim na to, da je res konec, me kar zmrazi.
Ona more zase premisliti, koliko mi zameri, a me bo zasvoražila,... Jaz morem spoznat samega sebe, premisliti pri sebi, kaj sploh hočem. Bojim se da mi bo pošteno žal za to kar sem skuhal. Težko se bom znebil občutka krivde, da sem nekoga tako prizadel.
Zelo mi je hudo, za njo, zame, za vse kar sva imela in preživela. Počutim se sam, izgubljen. Pa nič na boljše ne gre. Nikoli si nisem predstavljal, da se bom našel v takem položaju. Obiskujem tedensko terapevta, ker mislim da mi koristi kak strokoven nasvet, predvsem o meni.

A je možno, da se človek samo tako izgubi, zarad določene stiske, pa zabluzi? Vem, da če bi hotela popraviti najih odnos, bi bilo potrebno veliko truda, predvsem z moje strani. Predvsem iskrenega pogovora v dno duše. Priznat vse strahove. Brez tega sva se oddaljila, in prišla, kamor sva zdej. Ne vem kako bo pa ona prenesla vse to, ko pride malo k sebi. Ali je bolje, da prekineva, pretrpiva in vsak zase greva naprej?
Default avatar
Spet jaz!
Dogaja se mi, kar sem se najbolj bal. Da jo bom pogrešal in spoznal, da sem vse zafrknil, zaradi neke zaslepljenosti, neke stiske in v iskanju nekega izhoda. Nikol si ne bi mislil , da se tako klišejska stvar lahko zgodi tudi meni.

Imava še stike, preko chata. Pa tudi dobila sva se na odkritem pogovoru, prvič brez očitanja.
Imam občutek, da se prvič v vseh teh letih pogovarjava, kot bi se partnerja morala že prej.

Ta moja zaprtost, in tlačenje neke jeze, stiske, nesreče v samem sebi, je vsa ta negativna občutja samo potencirala. Potem sem naredil neumnost, katero iskreno obžalujem, in prepričan sem, da v življenju kaj takega ne bom več naredil. Ne morem spremeniti stvari za nazaj. Takrat sem bil v neki fazi, svojem svetu, nisem razmišljal, niti imel neke slabe vesti. Hotel sem priti do nekega odrešenja, sreče, karkoli. Tako ni šlo več naprej.
A namesto, da bi te strahove, dileme, čustva razkril partnerki, katera mi je bila vedno opora, katera bi me edina razumela, sem se distanciral, zaprl vase, in iskal rešitve drugje.
Pa padel na mino.

Zdaj kar je je. Po eni strani se počutim boljše, ker nisem več sam, z mojimi težavami. Popolnoma sem se tudi njej odpru, izpovedal. Prejokal sem več kot bi si mislil, da sm sposoben. Tudi terapevt mi pomaga razumeti samega sebe. Počasi se treznim. Muči me grozen občutek krivde, sramu, za kar sem naredil. Muči me tudi, da sem jo pustil na cedilu. Pomagat ji hočem pri selitvi, in kakšni drugi stvari, ker jo imam še vedno zelo rad, pa pomagal bi rad, če sem jaz zafrknil in jo potisnil v ta drek.

Po eni strani me razume, mi verjame. Verjame, da se med nama da kaj popraviti. Po drugi strani me bi najraje čim prej pozabila in šla dalje. Ker sem povedal in naredil preveč grdih stvari.

Jaz veliko razmišljam. V bistvu sem labilen. vem da se je to moralo nekako zgoditi. Ne sicer na tak način, pa vendar.

Polovico časa razmišljam, da bi vse skupaj prekinil, resetiral in šel naprej. Razmišljam da pač zaljubljenost ni prešla v ljubezen, in je zato bilo matranje. Razmišljam da bi riskiral in iskal srečo z drugo. Obenem se bojim, da bom čez par let še enkrat tako trpel, pa ona tudi. Oz, da ne bom mogu naredit tistega preskoka v glavi, in se umiriti skupaj z njo.

Drugo polovico pa, se zavedam, da obstaja možnost, da popraviva napake, da se popolnoma odprto obanšam do nje, in delam kar sem vse v teh mesecih naucil in spoznal. Da brez pritiskov oba poskusiva, Pa se morda spet dobiva, zbližava. Predvsem z iskrenim partnerskim pogovorom in iskrenimi čustvi. JE ženska s katero sva se zelo ujemala v vseh stvareh. Vem da sem bil na začetku noro zaljubljen. In zavedam se, da nisem nič naredil pa vlagal, da bi med nama uspelo.

Povedal sem ji, da niti prbližno se nočem igrat z njenimi čustvi, da jo ful pogrešam, da sm zgubljen brez nje. Da pa imam še vedno strahove, dileme, kaj pa če res nisva za skupaj. Točno tako kot čutim ji vse povem. Drugače kot tako, ne morem živeti s partnerjem. Ta bližina in občutek, da nekomu lahko vse povem, mi je najbolj manjkala. Predvsem mi je manjkalo cartanje, stiskanje in te reči. Nisem se pa mogu pristil to delat. Ne vem. Čutim, da rabim čas, pa delo na sebi. Bojim se, da je v meni ves problem, ki se je začel z rahlo depresijo neki let nazaj, zaradi problemov služba, faks, doma.


Vem da sem morda patetičen, neodgovoren, karkoli, ampak tako je.

Ima kdo še kak nasvet, komentar ?
Default avatar
Zelo, zelo si zmeden, in kot praviš sam, tudi sedaj, ko si sam nisi srečen, ker tega enostavno ne zmoreš, ne zmoreš osrečiti sebe, kaj šele koga drugega.
Najdi se in potem bo pravo razmerje šele prišlo..10 let?? Jaoooj,,,mogoče si kronični mečkač ampak ne vleči nikogar več nikoli v to,,no ja,samozavestna ženska ti tega ne bi niti dopuščala, saj veš, ljudje nam počnejo točno to kar jim dopuščamo in nič več.. Zbudi se in se v roke vzami
Default avatar
Vsak človek se kdaj znajde v dilemi in najti pravo osebo in z njo ustvariti kvalitetno zvezo je precej težka zadeva. Večini ljudi to nikoli ne uspe. Moje mnenje je enako kot ti je že nekdo svetoval. Po razpadu zveze ne išči nove zveze, ampak si vzami čas, da najdeš samega sebe. Prej nisi pripravljen na karkoli, kvečjemu se boš raztrgal zaradi notranje napetosti. To pa je proces, ki lahko traja tudi nekaj let. Pri meni traja že več kot tri leta in šele v zadnjem času sem popolnoma pripravljen na novo osebo v življenju. V teh več kot treh letih sem šel čez težke situacije v življenju, ki so iz mene naredile popolnoma drugačno osebo.
Default avatar
Zaradi notranje napetosti se že trgam... ne morem ne naprej, ne nazaj. Miljon misli mi gre po glavi. Predvsem hudo je to, da vidim, da se prej sploh nisem samega sebe poznal. Samo živel, za delo, za druge.. o sebi nisem niti študiral.
Ja, sam pri sebi sm spoznal, da sm kar se tiče pomembnih stvari v življenju precej neodločen. Jajca mam samo za določene, ne čustvene stvari. Zabredel sem totalno in pri dobrih 30 doživljam revolucijo. Komaj zdaj, ko berem knjige, pa s terapevtom, ugotavljam kdo sploh sem in kako sem v življenju zašel stran od samga sebe. S tem pa še prizadel nič slabga mislečo osebo, zaradi česa m grize ogromen občutek krivde. Jaz bi že pojedel, kar sem skuhal, a ne morem si oprostiti, da sm prizadel tudi druge.
Večina ljudi ne verjame več v "pogrete juhe". Jaz si zaenkrat še ne predstavljam življenja brez nje.
Večina žensk me bi tudi že davno brcnila v rit, vem. Vem a sm postal ravnodušen, pa samoumevno mi je vse bilo. Pač , zdaj nimam kaj, kot da delam na sebi in če se da iskreno kaj rešit, rešim, drugače pa počasi naprej.
Kar pa zdaj vem, in sm prepričan je to, da bom iskren do samega sebe in do drugih. Drugače se ne da živet.
Default avatar
Brez zamere, a po napisanem se mi zdiš precej zblojen. Neka velika ljubezen, ki ne veš, če si jo imel.... v materialnem svetu ni čiste ljubezni, vedno jo pogojujejo interesi. Vsaj tako piše v Vedah in videt je, da je nekaj na tem. Ženska je bila ok, lahko bi ti bila sopotnica in mamica tvojemu otroku, samo ti pojdi iz zone blodenj in vzemi življenje tako, kot je. Čiste večne ljubezni tu ni, je lahko samo skupna pot v dobrem in slabem in ta ženska ti lahko postane krasna žena in prijateljica, samo sprejmi jo in ne išči trajnosti in večnosti v svetu minljivosti.
Default avatar
Oprosti- te lahko vprašam, če si veren?
Ko berem tvoja pisanja imam občutek, da si. Brez tistega slovenskega prerekanja ali žaljenja imam res pogosto občutek, da verni ljudje zelo globoko doživljalo stvari (tako kot ti), ampak se iz tega občasno res ne znajo izkopati.
Nisi tak človek, ki bi mu bilo vseeno, hkrati pa nisi tak človek, ki bi nekaj obžaloval a zmogel naprej, ker si ne moreš oprostiti in sedaj tuhtaš in se mrcvariš, kot da si na križu.

Morda se pogovoriš s kakim duhovnikom, ali pa sam nadaljuješ terapijo- da lahko vsaj daš ven vso to bolečino in se z nekom iskreno redno 'pucaš'. Mislim, da bo to bolje, kot da pišeš na forumu.

Drži se in vso srečo! In verjemi, da se bo tudi punci godilo v prihodnosti bolje in da čeprav sedaj trpi, si ji dal vsaj možnost, da spremeni tudi sama sebe- saj je očitno prav dobro sodelovala v vajini igri medesebojnega izmikanja in oddaljevanja. Morda ji žalost in jeza pomaga, da spremeni tudi sebe in tako bolje živi.

lp
Default avatar
Mojboj,

tudi jaz sem imel iste stvari, nisem sicer tako nesamozavesten in negotov kot ti. Sem pa mojo pustil po skoraj 2 letih zveze, da bi bil z mojo najboljšo prijateljico, ki je prav tako pustila tipa z katerim je bila skupaj 4 leta. Torej, oba sva pustila partnerje, da bi bila drug z drugim. Moram povedati, da sva bila prijatelja veliko dlje časa kokr sva bila skupaj z bivšima. No, ko sva se začela dobivati kot partnerja pa meni ni bilo isto oz. sem se zavedal, da sem naredil napako. Res je, pomenila mi je vse, ljubil sem jo bolj kot kogarkoli ampak telesno pa ne bi mogel biti z njo. Okej, mogoče samo če bi šlo samo za seks, ker telo je imela lepo, ampak ne, ni bila partnerica. Take je nisem mogel sprejeti in na koncu sem prizadel njo, mojo bivšo in sebe. A ker sem vseeno vedno bil tak, da vsakemu povem direktno kar čutim in da tudi drugim dam možnost, da povedo kar jim leži na duši, je tako bilo tudi pri meni. Skoraj 2 meseca sem bil samski, z prijateljico sva prekinila stike na mojo pobudo, ker bi preveč bolelo jo gledati zraven sebe in se zavedati, da je ne moreš imeti. Moja bivša pa me je vzela nazaj. Ni bilo lahko, marsikaj sem moral požreti, marsikaj dokazovati in to sem vzel kot edino pravilno, saj sem ji pokazal, da mi ne more zaupati in da bo morala iti res zelo zelo čez sebe. Prav tako sem moral jaz čez sebe, da se ji dokažem in še bolj, da sem potrpel pri stvareh pri katerih ne bi rabil, če ne bi takole zafrknil.
Od tega je minilo skoraj 9 let, z mojo bivšo pa sva zdaj že 11 let skupaj, če ne štejem tistih 2 mesecev vmes, ko sva bila narazen. Nikoli je nisem prevaral, vedno sem bil iskren do nje, tudi do mojih čustev glede te prijateljice in danes lahko rečem, da imam zvezo za katero si nikoli ne bi mislil, da lahko obstaja, da je lahko toliko ljubezni, topline in zaupanja v njej. A lahko rečem, da se da, če se pogovarjaš, če si iskren in če so čustva takšna kot morejo biti. Če pa nekaj od teh zadev ne štima, pa ne mučit sebe in druge. Bodi dec pa naredi tako kot veš da je prav, namreč vsak v sebi ve, kaj je prav, če se pogovori tudi s seboj. Napetost si pa sam sebi ustvarjaš za brezveze.

Vso srečo ti želim.
Default avatar
Podobno zgodbo bi najbrž napisal moj mož.Identično kot ti nezadovoljen,nesrečen pa še sam ni vedel zakaj.Imel je fiksno idejo ,da mora dnevno prejemati enormne količine neke evforične zaljubljenosti.Tega po mojem mnenju po 18letih skupnega življenja že zdavnaj več ni.Ostane samo ljubezen.Očitno samo z ene strani.In je odšel.Ker se išče,beži sam pred sabo.In bolj kot razmišljam kaj za vraga je pogrešal pridem do zaključka da ima nerazrešene odnose z mamo v otroštvu.
Default avatar
Hvala za vse odgovore.

Nisem veren, vsaj na papirjih. Znam na pamet molitev "oče naš", in verjamem, da nekdo skrbi nekje zame, Ali je to bog, ali kak angel, nekdo pač. Včasih, ko mi je res hudo, se prvo temu zahvalim za vse bistveno v lajfu,, potem zmolim oče naš in ga prosim za mir in srečo pa da me vodi pravo pot. Tudi za vse kar se dogaja sem ga prosil, v smislu, naj se nekaj zgodi , da vsa ta stiska enkrat mine.

Morda preveč kompliciram, z vsem skupaj. Morda delam prav. Zaenkrat se počutim pe otopel, sam, pogrešam jo, pogrešam bližino, dejavnosti skupaj , morje...
Najbollj me skrbi in razdvaja to.. da sem prehitro odnehal. Končni povod za to je bila zagledanost v tretjo osebo - Skrbi me, da bi bilo dovolj, da bi se iskreno pomenila, da bi ji povedal dvome ko je bil še čas,, da bi šla prej k terepevtu, in da bi jaz začel delati na tem, da se spet začutiva.

Mislim da je prav, da sem se odselil, ker na ta način imava oba čas za premišljanje.
Še imava kake stike, pa debato preko neta, kjer pride večinoma do obsojanj z njene strani. ampak je ne obsojam, ker če se postavim v njeno kožo, kakšen šok je to, se zgrozim. Povedal sem ji vse kar sem čutil in kar mi leži na duši. Iskreno sem se ji večkrat opravičil, več nimam kaj.

Ni nujno da pr 22-ih letih spoznaš pravo osebo za življenje,, ni pa rečeno, da jo pri 32 več najdeš. Približno vem, kaj bi si žežele v teh letih od ženske, vem da popolne ni, vem da ena, ki ima več popolnosti na eni strani,.. lahko ima več slabosti na drugi
... a ko potegnem vzporednice,, se zavedam, da sem imel zelo vredu žensko.. Le razbil sem vse skupaj,, zaradi iskana "nekaj več, faking nekaj več..

hvala
Default avatar
mojboj je napisal/a:
Pozdravljen!

Kar opisuješ se zdi precej podobno mojim občutjem. Svetovati nimam kaj, predstavila pa bi ti le svojo izkušnjo, oziroma kje sem se v tvoji pripovedi našla jaz in ti mogoče le olajšala situacijo s tem, da ti dam vedeti, da so nekatera tvoja občutja znana še komu drugemu. Sem v zvezi s fantom 8 let, kar nekaj stvari sva že dala skozi, poznam ga bolje kot kdorkoli in tudi on ve vse o meni. Imava podoben pogled na svet, filozofofijo, se pogovarjava, imava se rada, sva ljubeča drug do drugega... a včasih ... včasih mi je dovolj, razmišljam, kako bi bilo, če bi bila sama ali z drugim. Sama obiskujem terapijo kjer raziskujem tudi to dilemo (o kateri sem spregovorila tudi s fantom) in zaenkrat sem prišla do naslednjih zaključkov:

Ko se zavestno oddaljim od fanta, ko fantaziram o življenju izven najinega odnosa, s kom drugim, je to navadno takrat, ko sem nezadovoljna sama s sabo, ko sem si postavila previsoka pričakovanja in jih nisem izponila, ko se zavem, da mi ni uspelo uresničiti nekaterih ciljev, sktatka ko sem razočaarana sama nad sabo. moje nezadovoljstvo v najinem odnosu torej izvira iz mene, in nezadovoljstva, ki ga imam do sebe - tega pa projiciram na najin odnos in na svojega partnerja. zakaj? laže mi je biti sitna in zadirična do fanta, ki mi bo prisluhnil, se mogoče počutil slabo, kot pa se soočiti s svojimi strahovi, prestrukturirati celotno osebnost in pogledati, kje je vzrok težav. ugotovila sem (verjamem, da tu nisem sama), da sem najbolj hladna in kruta do ljudi, ki me imajo najbolj radi. mogoče zato, ker me je strah njihovega odhoda, a bi laže prenesla biti sama zaradi svoje odločitve (tako da sem do njih hladna in kruta) kot pa biti zapuščena.

Toliko o meni. Kot pravim, mogoče najdeš kako vzporednico pri mojem opisu, jaz sem se v tvojem vsekakor našla in sem le še malo dopolnila, kako se počutim jaz.


Toplo ti priporočam ogled nasljednjih kratkih videov:

https://www.youtube.com/watch?v=VPXIzJcfAMk

https://www.youtube.com/watch?v=GRwWt-cFKNY
Default avatar
Teb je pa kronično primanjkovalo moške figure v lajfu. Neko kompliciranej v glavi ki ne pelje nikamor. Hujš kot kakšna ženska. Kako deklice palijo na takega pezdeta mi ni jasno. Namenoma sem jih imenoval deklice, ker ženske bi te že nabrcale da se ne bi več pobral

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic E-posvet
mag. Irma Hus , specializantka psihoanalitične terapije
Irma Hus