Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

Decembrsko branje

Default avatar
J. Adler Olson: Fazanarji

Kriminalka, napisana v precej "akcijskem" slogu (zlahka si je predstavljati film po njej); veliko dogajanja, brskanja po preteklosti, vzporedno teče več zgodb glavnih akterjev, ki jih je pred leti družila morilska oz. strast do nasilja. Psihološko slabo razdelani liki (še najbolje je s tega vidika prikazana Kimmie). Obenem pa neusmiljeno razgaljanje danske družbene smetane, tajkunov, tistih, ki (kot v večini držav po svetu) v resnici držijo v rokah bolj ali manj vse niti. In to so seveda najbolj pokvarjeni, brezvestni in duševno pohabljeni ljudje, ki jim je zloraba žensk, zaposlenih, živali in sploh vsega le v zabavo, ki jih ženejo take in drugačne odvisnosti in ki se počutijo nad zakonom (kar žal tudi pogosto so, kot vemo iz lastnih izkušenj).
Motil me je slog! Kot da si želim gledati vse te klicaje!
V Kimmiejini zgodbi se avtor še najmanj postavlja v to - meni neprijetno - vlogo vsevednega in hudo pristranskega, ciničnega pripovedovalca.
Odstavek naredi zato, da lahko v njem zakriči, kako je neka babnica (npr. policijska sodelavka, ki glavnemu preiskovalcu pomembno pomaga) zoprna!
Kot da me to kaj briga!
Najbrž bo knjiga všeč večini, sploh ljubiteljem žanra. Zgodba je dobro zastavljena, ves čas vleče, avtor uspešno prepleta, zapleta in odpleta skrivnostne niti. Knjiga je "spomenik" poraznim medčloveškim odnosom in skvarjeni morali.
A s svojim vpitjem mi je avtor branje precej pokvaril! Kaj si pa misli, da je?!
Mogoče so v danščini klicaji bolj samoumevno ločilo kot v slovenščini? Če je tako, bi prevod to moral upoštevati. Če ni, pa mogoče tudi. Vem, da bi nekateri prevajalci radi še vejice pisali tako, kot so zapisane v izvirniku (kar bi npr. v primeru angleškega izvirnika pomenilo katastrofo), a vsak prevod mora vsaj do neke mere biti tudi priredba in imeti v mislih naslovnika.
Sicer bi lahko vse skupaj prevedel tudi Google!

:)
Mogoče mi je uspelo, da sem vam malce prislikala Olsenov slog, ki me je tako zelo motil. Morda še lektorska zanimivost: imena in priimki s končnico -en so pregibani z izpuščenim e-jem (Torsten - Torstna, Jacobsen - Jacobsna), čeprav naj bi pri severnjaških priimkih e ohranjali (Andersen - Andersena).

Kvalitetno posnet film bi lahko bil uspešnica (razen če bi vključili pripovedovalca, ki bi vmes kričal cinične komentarje).

Zmerno priporočam (če torej niste občutljivi na kričanje in cinizem in če vas ne motijo pomanjkljiva psihološka ozadja likov).
Default avatar
Če bi bil Toro še tu med nami - zdaj smo najbrž že preveč marginalni zanj :) - bi me nemudoma po zgornji objavi informiral, da filmi po Olsnovih knjigah že obstajajo. Tako pa sem po čudnem naključju, kakršna se nam včasih zgodijo, sama našla najprej prvega (mislim vsaj, da je prvi), The Keeper of Lost Causes, in tako potem pobrskala še za drugim, torej za Fazanarji, in ga v resnici našla.
Med filmoma se mi zdi boljši prvi, seveda pa nisem brala knjige.
Film Fazanarji se močno odmika od knjige in naslika like precej bolj črno-belo kot knjiga. Predvsem spremeni ambivalentni značaj Kimmie v usodo žrtve. Določenih reči brez poznavanja knjige ne bi bilo mogoče razumeti, ene pa kljub temu nisem. :) Težko sem gledala nasilje, ki je kar precej grafično prikazano. (Saj ne, da v ameriških filmih ne bi bilo.) Vendarle pa bi rekla, da sta, če ste ljubitelji trilerjev, oba filma vredna ogleda.
Default avatar
Jo Nesbø: Netopir

Avtorjeva prva knjiga o inšpektorju H. Holeju. Če ne bi prej prebrala vseh nadaljnjih romanov, moje navdušenje nad Nesbøjem ne bi bilo tako veliko.
H. Hole prispe v Avstralijo pomagat pri iskanju morilca norveške turistke in pride na sled serijskemu morilcu. Zgodba sicer OK, vendar je v njej toliko lukenj, da me je zmotilo. Liki neprepričljivi. Kar nekaj nedoslednosti. Vpletanje Aboriginov in njihove zgodovine je pomanjkljivo. Tudi H. Hole ne izžareva take karizme kot v ostalih knjigah.
Vidi se, da je prva knjiga. Je sicer čisto dobro napisana, a po vseh prebranih ostalih je tole precej mlačno. Če bi jo brala prvo, ne vem, če bi nadaljevala z ostalimi. Morda pa je to razlog, zakaj je prevod prve knjige pri nas izšel za vsemi ostalimi. Kdove.

Tadej Golob: Jezero

To kriminalko sem vzela v roke pravzaprav zato, ker sem želela prebrati novejšo knjigo slovenskega avtorja in ker se je avtor hvalil, da je pred tem prebral veliko kriminalk, tudi Nesbøja, pa mu ni bilo všeč, če je prehitro ugotovil storilca - tudi za Nesbøja je dejal, da nekje že po 100. strani veš, kdo je storilec. Morda res, a čar je tudi v samem raziskovanju in iskanju dokazov.... Pa sem si mislila: "No, pa da vidimo tebe...!"
In prijetno presenečenje. Bere se tekoče, ravno prav skrivnostno in napeto in lahkotno. Čeprav je motiv na koncu čisto banalen (vsaj meni), se do konca ne razkrije. Zgodba dobra, liki dobro izdelani. Je sicer nekaj napak (npr. da je farmacevtska firma Novartis generik, kar seveda ni res - Novartis sestoji tako iz originatorskega kot generičnega dela) in nedoslednosti, a to ne zmoti toliko. So me pa zmotili včasih predolgi in zakomplicirani stavki z veliko vrinjenimi stavki, podredji itd. Sem morala včasih kar večkrat prebrati, da sem izluščila bistvo. Res nepotrebno. Tudi kakšnemu klišeju se ne izogne, a spet ni toliko moteče, ker se na tem ne ustavlja.
Vsekakor vredno branja in priporočam. Nesbøja pa vseeno ne doseže...

Agatha Christie: Skrivnost okrasne zaponke

Poezija. Agatho Christie res rada berem. Tako mojstrski zapleti in presenetljive rešitve.
Tokrat H. Poirot rešuje primer mrtvega zobozdravnika in kot ponavadi ni vse tako kot se zdi na prvi pogled.
Vsekakor priporočam vse od A. Christie. Tako mirno, razmišljujoče, korak po korak se približujemo presenetljivemu razkritju. Zame res prva dama detektivskih romanov. In Hercul Poirot je eden najboljših detektivskih likov.

Agatha Christie: Igra ogledal

Umori na podeželju. Briljanta gdč. Marple (čeprav imam raje H. Poirota). Kako drugače od modernih kriminalk, tako staro pa še vedno sodobno. In kaj vse se da rešiti samo s sklepanjem.
Super.

Sarah Waters: Žeparka

Spletke in prevare v 19. st. v Londonu. Povezave med najnižjim in najvišjim slojem, ki se začnejo kot dobro delo, končajo pa... Usoda 2 deklet pahnjenih v najneverjetnejšo spletko, ki si jo lahko kdo izmisli. Ko najmanj pričakuješ, pride do obrata...
Osupljivo, napeto in tako doživeto, da včasih zadane direktno v srce. Nisem mogla nehati brati in seveda priporočam.

Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Luštno, lahkotno branje o prigodah stoletnika Allana, ki na svoj 100. rojstni dan pobegne iz doma za starejše.
Na koncu se mi je že malo vleklo, a vseeno je bilo fino brati. Nič pretresljivega sicer, nasmejal me pa je.

Luis Leante: Verjemi, da te imam rad

Ljubezenska zgodba španskega bogatega dekleta in revnega mladeniča, ki se dogaja v Barceloni in v Sahari v Afriki, kjer se meša preteklost in sedanjost - tako skupna kot vsakega zase. Čas dogajanja je čas okupacije Sahare, čas legionarjev, okupatorske vojske in osvobodilnih gibanj. Čas taborišč. Kljub nagradi, mi knjiga ni sedla. Preveč politike vsebuje, da bi zmogla biti smo ljubezenska zgodba. In tako zgoščena je. Nekako suhoparna, pa spet ne. Kot bi bila brez čustev, čeprav prekipeva od njih , lahko jih čutiš. Čudno. V začetku zelo razdrobljena pripoved, se kasneje le sestavi v nek cel mozaik. A kljub vsem ves čas iščeš niti, da bi povezal vse konce. Ves čas iščeš resnico. Na koncu pa ostane le konec brez odrešitve. Kaj je zdaj res?
Morda pa je ravno to najboljše v knjigi.

K. A. Tucker: Deset kratkih vdihov

Zelo lepa, tragična zgodba o grozljivih posledicah vožnje pod vplivom alkohola. Hkrati ljubezenska zgodba in poučna zgodba o premagovanju posttravmatskega stresa.
Na začetku me je zmotilo preveč ali prehitro omenjanje seksualnosti - nekako ni šla zraven. A na koncu se vse zlije v neko celoto in dobi nek nov pomen.
In kot je rekla avtorica v spremni besedi: Če bo ta knjiga ustavila enega samega voznika, preden bo po nekaj kozarcih sedel za volan, bo s tem dosegla nekaj velikega.
In predvsem v tej luči je treba brati to knjigo, čeprav ni nek literarni presežek.
Priporočam vsem, ki so se kdaj srečali s to travmo, v pomoč in vsem, ki se niso, v poduk.
Default avatar
Jack London: Klic divjine

Krasna knjiga, pač klasika, ki jo priporočam mladim in "starim", zahtevnim in nezahtevnim bralcem.
Sama sem dobila v roke izvod iz leta 2005 (Karantanija). Prav zanima me, kakšna je različica iz leta 1937 (priredil Pavel Holeček), kajti tale novejša varianta (prva z istima prevajalkama je v Cobissu navedena že za leto 87, očitno jo precej ponatiskujejo, pri tem pa jim je gladko vseeno, kakšno je besedilo z jezikovnega vidika) ni užitna, če malo kaj veste o slovenski slovnici in pravopisu. Manjkajoča vejica pred "in" je pravilo, ne izjema, se pa pojavi dvakrat, ko se ravno ne bi smela, podobno velja za "ali" in "kot", tudi pred drugimi vezniki manjkajo vejice, napačno pregibanje (v njemu, Skagwayja, Spitzovi), napačen zapis števil (dvatisoč), mestoma zelo čudni stavki (nujen je bil običajen ogenj - iz sobesedila ni mogoče razvozlati, kaj naj bi to pomenilo, saj "neobičajen" ogenj ni niti omenjen), Dave je sklanjan enkrat Davea, drugič Dava, vztrajati "na", s 26. leti itd. itd. do vijoličastega. Niti delitev besed ni kdo preveril (npr. za-jtrkovali). Žalost in popolno nespoštovanje tako avtorjevega dela kot bralcev.
Default avatar
Lori Nelson Spielman: Živi svoje sanje

Knjiga govori o mladi ženski, ki ji mama v oporoki zaukaže, da mora izpolniti 10 svojih otroških želja preden dobi dediščino. Knjiga ponudi dober vpogled v samega sebe, razmislek o svojih resničnih željah in ali jih res živimo. Ja, se zamisliš, če je tvoje življenje res to, kar si želiš.
V tem pogledu je knjiga dobra, sicer pa nič posebnega in zgodba sama je, jasno, čisto neživljenjska.
Pa vendar je kar prijetno branje.
Default avatar
Tisoč in ena noč

Tole spada še v december, ker je bilo prebrano takrat. Nekaj, kar sem - zanimivo - kot otrok "preskočila". Poleg sporočila, ki ga prinašajo že evropske pravljice, namreč da denar (premoženje) = sreča, te vsebujejo še sporočilo, da so žene praviloma vlačuge. Tako da - nič zamujenega, če še niste prebrali, sicer pa "za prebrat", če imate radi pravljice, to je pa tudi vse.
Ker imam star izvod, je bilo prav zanimivo videti nekatere stare izraze, kakršnih danes mladina ne bi več razumela.
Default avatar
Tudi jaz imam doma to knjigo in že dolgo časa čaka, da jo vzamem v roke. Pravljice sem vedno imela rada, tudi ta del sveta me je vedno zanimal. Malo poznam, cele knjige nisem brala pa še nikoli. In prav všeč mi je bilo, da se je nekdo spravil to brat v tem času. Se mi zdi, da ni kaj pogosto branje. Ja, in seveda je zanimivo prebrati tvoje mnenje. Me je podžgalo, da jo začnem brati. Me prav zanima, kako jo bom občutila jaz.
Default avatar
Hvala, Hermiona, jaz nisem vedela.
Res škoda, da se ne oglasi tudi tu in polinka, kot delaš ti.
Default avatar
Jaz ga tudi pogrešam tule. Je imel fine predloge in pronicljive zapise. Kako bi ga zvabili nazaj? :)

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger