Življenje, ah to življenje

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Strah pred partnerskim razmerjem

Default avatar
Dragi prijatelji!

Že zelo dolgo časa razmišljam ali naj vam pišem ali ne, vendar sem končo le zbral ta pogum saj enostavno ne vidim več izhoda.
Sem fant okoli 25-ih let in pri koncu študija, ko ponavadi sovrstniki in sovrstnice že razmišljajo o bodočem družinskem življenju, otrocih in podobno. Sam pa te sreče, da bi lahko dajal ljubezen in prejemal ljubezen od osebe, ki bi jo ljubil na žalost še nikoli nisem izkusil. Pa ne, da mi ne bi nobena ženska privlačila oziroma da jaz ne bi nje. Problem je v tem, da vedno, ko pride do trenutka, ko sva si oba z dekletom všeč in bi moral narediti korak naprej tega enostavno ne storim. Vedno si govorim, da tega v prihodnje ne bom storil, vendar se to vedno znova ponavlja in se samo stopnjuje. Kot da je v meni neka zavora, ki bi mi rekla, da nisem vreden tega, da bi nekomu lahko dajal ljubezen in jo od drugega tudi sprejemal. Pri svojih letih še nikoli nisem imel partnerskega razmerja, čeprav si tega želim vendar vsakič stisnem rep med noge in jo ucvrem stran.
Poleg tega se mi pogosto dogaja tudi to, da ko spoznam žensko in mi je všeč da morda že po enem pogovoru fantaziram o neki poroki ipd.
Čeprav vem, da vse te težave izvirajo iz otroštva (prezgodnje rojstvo, zato se jhe mati z mano morala več ukvarjati, očetova stroga vzgoja in z tem pogojen strah pred njim – kadar je bila kaka slaba ocena mati prišla iz službe, da nisem sam očetu povedal saj me je bilo strah da bo spet padla kaka klofuta, nesprejetost med sošolci v OŠ in s tem pogojen občutek manjvrednosti, ničvrednosti, pri 17-ih letih izguba očeta zaradi bolezni – ker sem se ga bal, sem si po tihem »želel« njegove smrti, zaradi tega kasnejše dolgo časa samoobtoževanje samega sebe, zakaj sem bil tak in prevzemanje krivde za njegovo smrt nase). Poleg tega je bila ves ta čas mati zelo zaščitniška do mene (sestra je dostikrat obtoževala mamo, da ima rajši mene kot njo). Po končani srednji šoli so bili težki boji ker mati ni postila da grem študirat ven iz kraja bivanja, nato jo končno prepričam. Nato sem stalno poslušal njeno jamranje zaradi tega, se po eni strani čutil krivega po drugi strani pa odgovornega zanjo. Sedaj, ko sem ponovno doma si zelim, da bi odsel od doma vendar ona o tem noce nic slisati ceprav iammo se eno garsonjero, ki jo oddajamo vendar o tem noce slisati. Da pa bi sel enostavno od doma in si nasel kako podnajemniško stanovanje ali sobo pa tudi ne zberem moči. Bojim se ponovne samote, da bi zapadel v depresijo, ki sem jo že doživel, ko sem šel študirat iz kraja bivanja. Zdi se mi kot da sva povezana z eno popkovino, ki me duši po drugi strani pa se mi zdi kot da se bojim jo prevezati in ne vem kako. Mislim, da v tem izvira tudi v meni ta strah pred partnerskim odnosom, ki pa ga želim odpraviti vendarne vem kako????
Prosim pomagajte mi kaj naj naredim, kajti ne vidimveč izhoda iz tega začaranega kroga!!!???

Lep pozdrav Peter
Default avatar
He ... nafilaj kufre in si najd en pajzl. Sicer pa nisi na tem svetu sam.
Samota ... to je v tvoji glavi, za depresijo pa se dobijo rcnije ...

Predvsem pa pogum
Default avatar
Peter, tole kar si napisal lepo prekopiraj na forum PSIHIATRIJA....resno milslim....dr. Rejec ti bo najboljše svetoval......čao....
Default avatar
Dragi Peter!

Ko sem te čitala mi je postalo zelo hudo.Zato ti kot nestrokovnjak,kot čisto navaden clovek priporočam,da se neglede na vso situacijo doma postaviš na svoje noge.Dosti si trpel,tebe je na žalost domače okolje počasi uničevalo...Dokler je še čas..oziroma čas je da prideš malo k sebi..Da se za en čas otreseš materinske pretirane skrbi in zaživiš, kot je normalno.Ne pusti,da bi drugi manipulirali s teboj in s tvojim živlenjem.. še naprej.Bodi odločen in naredi premišljene a odločne korake.
S tvojimi domačimi bodi še naprej v lepih odnosih ampak postavi jim mejo.
Navsezadnje si odrasel človek,ki bi v svojih letih že lahko imel svojo družinico..zakaj pa ne.V tem ni nič slabega..Ampak trenutno potrebuješ mir..čas da se umiriš in nanovo normalno brez pritiskov zaživiš...
Vem da je lahko svetovati..težje je to narediti..bodi močen..Želim ti le veliko moči in sreče.Boš videl uspel boš!!
Držim pesti!!!
Pozdrav
Default avatar
Dragi Peter,

kot veliko stvari , je tudi odločitev o načinu življenja v bodoče le tvoja. Morda tega včasih nočemo videti, ker ne želimo sami aktivno posegati v tok dogodkov (nočemo prevzeti odgovornosti). Če res želiš spremembo dovolj močno, če ti je res vsega dovolj, sem prepričana , da boš našel moč v sebi in zaupanje v "prav", da se bo tudi tebi nasmehnila sreča. Ker se ti po tvojem opisu sodeč počutim kar nekam podobna in ker sem že nekoliko starejša, vidim, da imaš predvsem dva problem , s katerimi se moraš spopasti ZDAJ in ne čakaj več, ker strah in negotovost naraščata vedno hitreje. Prvi je ta, da prerežeš popkovino z mamo - boleče bo, vendar to mora biti. Če te mama ima mama prav zares rada, bo razumela (morda ne takoj) in bo vesela spremembe. Mislim, da smo pri tem prekinjanju skrbi za otroke ljudje zelo nebogljeni; živali znajo to mnogo bolje - ko pride čas, mladiče naženejo in tudi na moledovanje jih ne sprejmejo več v gnezdo. In ker tega tvoja mama ni naredila, moraš za svoje dobro, to storiti sam. Ob prvi priliki se preseli, poskrbi , da boš samostojen v vseh ozirih (perilo, hrana, dopust...), vendar z mamo skušaj ohraniti prijateljske stike (ki naj bodo v prvi fazi osmosvajanja čimredkejši). Drgu problem, ki ga imaš, je ta, da se bojiš odpreti ljudem. Rzmišljaj o tem zakaj se jih bojiš, pojdi v družbi , ne umikaj se v samoto in uči se odnosov - ne samo z ženskami. Ko boš, pripravljen, sem prepričana, da bo prisla prilika, da se boš zbližal s pravo deklico in ne boš več pobegnil pred njo (si razmisljal kdaj o tem, česa se bojiš v stiku z žensko, zakaj bežiš?)Mislim, da bi ti verjetno kakšna psihoterapija utegnila olajšati težave, vendar mislim, da si boš na teh nekaj ključnih vprašanj moral poiskati odgovor sam.
Veliko sreče in oglasi se še kaj.

Maša
Default avatar
Dragi Peter!

Nujno, ampak pod nujno je predpogoj, da se odseliš, da boš sploh lahko začel normalno razmišljati o sebi. Ne boj se nikogar....lahko ti bo edino žal, da nisi tega že prej storil, drugega ne.....Živi svoje življenje, ne za mamo! Mama je pač mama, ti si pa svoj človek - ednistven pa tudi še čustven, prestrašen od vsega...s tem se moraš spopasti.. Ne zapiraj se vase!!!! Poišči si družbo...vedno se najdejo priložnosti..če drugače so tu razne dejavnosti kamor se lahko vključiš, pa šport je zelo dobro zdravilo za dvig samozavesti... Osebno mislim, da bi bilo dobro, ko bi obiskal psihologa in se dogovoril za terapijo..Razlog je v tem, da moraš pod nujno razčistiti s svojim otroštvom in vsemi travmami in strahovi in navezanostmi, ki izhajajo it tega...Sicer te bo to povsod in vedno spremljalo. Verjemi mi. Je pa pri nas težko najti zelo dobrega psihologa, tako da ne obupaj takoj..

Veliko sreče ti želim.

Lp. Korina
Default avatar
Tudi sama sem v teh letih pričela z razmišljanjem o tem, da vzamem svoje življenje v svoje roke. Že to, da si pisal kaže na to, da si pripravljen na spremembe.Prvi korak s katerim boš prerezal popkovino je selitev. Nujna in potrebna. Kot popotnico bi ti priporočala knjigo z naslovom Strupeni starši - Rešite se boleče zapuščine staršev in zaživite svoje življenje, avtorjev Dr. Susan Forward, Craig Buck.
Pot ne bo lahka. Je pa edina ki te bo zagotovo pripeljala do zdravega partnerskega življenja. Dobro je tudi pisati dr. Rejcu na forum psihiatrija, ker ima veliko izkušenj na tem področju.
Veliko sreče in poguma ti želim.
Default avatar
Peter,
končal boš fakulteto in se zaposlil. To pomeni v življenju korak dalje na poti k samostojnosti. Z materjo pa moraš prekiniti, ker z njo imaš zdaj skoraj "partnersko razmerje"; ki pa te ovira, da bi si ustvaril svojega lastnega. Razmišljanj o dekletih (tudi o poroki) se ne boj, ker so normalna, tudi zmedeni občutki. Pač ti manjka izkušenj. Teh pa si nikakor ne boš pridobil, če boš vztrajal ob materi. Občutke krivde ti skuša vcepiti tudi ona, ker noče, da se odseliš. Zato zberi pogum in naredi nekaj zase. Verjemi, ko boš na svojem, ne bo problem najti družbo. Pokličeš kakšnega prijatelja, prijateljico, si najdeš svojo drago... Ne bodi tako neodločen. Da bi imel življenje, kot si ga želiš, boš moral tudi kaj ukreniti. Nikar pa se ne utapljaj v neskončnih razglabljanjih o preteklosti in kaj je vplivalo na sedanjost. To pozabi. Razmišljaj o načrtih za prihodnost in o njihovem postopnem uresničevanju v korakih. Zelo ti priporočam knjigo dr. Košička: Ne boj se ljubiti! Namenjena je ravno mladim na takšnih razpotjih, kot si se znašel ti.
Default avatar
Razlogov zakaj se izogibaš partnerstvu, je lahko ogromno. Lahko jih iščeš v otroštvu in jih boš našel, lahko jih iščeš v svojih občutkih krivde, lahko jih iščeš v odvisniškem odnosu, ki si ga vzpostavil z mamo in ga še vzdržuješ. In jih boš našel tudi v tu.
Vendar na koncu koncev to ni tako pomembno. Vsak ima svojo preteklost. Vsak ima svoje finte. Vsak ima svoje strahove. In če se boš ukvarjal s temi razlogi, boš našel krasno definicjo, boš našel krasen razlog, boš krasno analiziral, psihologiziral, vendar boš še vedno imel problem.
Problem, kot jaz razumem, je frustracija, ker nimaš odnosa z žensko. S strahom si onemogočaš odnos. Strah, kot na manever?
Manever, da se uspešno izogneš odnosu z žensko?
Kakorkoli gledaš, se boš moral nekaj ODLOČITI.
Odločiti za spremembo. Odločiti komu, čemu boš dal prednost.
Težko se je odločiti, če je vmes mama, ki ti morda obljublja, da jo boš izgubil, če se boš preveč osamosvojil. Odločitev ob fantaziji, da bo mama ostala potem sama, če ti greš. Vendar to, da ostane sama, bo morala ona sama reševati, ne?
Zato, da se lahko odločiš kaj storiti, pa je po mojem pametno napraviti nekaj razmislekov. Kaj je realnost, kaj je tvoja fantazija. Kaj izgubiš v resnici, če se osamosvojiš? Kaj pridobiš, ko se boš osamosvojil?
Pa še nekaj. Čisto normalno je, da v ENEM delu sebe lahko svoje starše celo sovražimo, ko so prestrogi z nami in ko nas stiskajo k sebi, da še dihati ne moremo, ali karkoli že. Ni mi tuje, kar si napisal o želji, da bi starši izginili, umrli. Je grozno, ko umrejo, vendar za to nismo odgovorni mi.
Oglasi se še kaj.
Default avatar
Pred dobrim letom sem spoznala v določenih značajskih potezah tebi zelo podobnega fanta, tvojih let... Zadržan, osamljen, poln neizpolnjenih hrepenenj, preveč zaprt, a odkrit in lepe, čiste dušice, nežnih misli... Sem njegova prva resna partnerka (po tvoji terminologiji), zaupa mi, vse predebatirava, pomagam mu, svetujem mu, on mi to vrača na vse možne načine... - sodelujeva povsod in vedno. Mislim, da so v preteklosti nanj preveč vplivali starši in razmere doma ampak danes je on moja ljubezen, moški, ki si ga nikoli ne želim izgubiti! Ne obupaj, razmišljaj s svojo glavo, ohrani svoje (četudi neizrečeno) mnenje za vsako ceno, neguj svoje želje, gradi svojo prihodnost! Veš, doleti te nepričakovano, iznenada in ne smeš iti mimo, spregledati. Vedno bodi pripravljen tako, kot da boš prav zdaj srečal žensko svojega življenja. V dvoje v ljubezni se vse premaga, verjel boš, ko boš izkusil!
Veliko sreče v prihodnje!

p.s.
in tople misli mojemu najdražjemu, kateri bo to sigurno prebral...
Default avatar
Dragi forumovci!

Najprej se vsem najlepše zahvaljujem za odgovore in nasvete. Vendar kaj ko je vse skupaj tako težko. Vedno kadar se mami postavim po robu se začne cmerat. Pravi, da je z sestro ne marava (naj ob tej priliki povem, da je sestra starejša in je že srečno poročena ter živi pri njegovih starših), da če je res tako slaba mati, da bi bilo najbolje, ko je ne bi bilo, ipd. Tako poskuša zvaliti krivdo name in se jaz potem počutim odgovornega za njeno počutje, vedenje. Enostavno me ima ovitega okoli mezinca. Od kar si je našla novega partnerja (ki je iz doma starejših občanov in je od nje starejši 18 let) me stalno posiljuje, da naj grem z njima kamorkoli že gresta. Kadar nasprotujem začne z svojimi flancami, kako njega ne sprejemam, da nočem, da bi imela razmerje z drugim, ipd. Ko je spomladi želela, da bi se preselil k nama in sem jaz temu nasprotoval ozir. Sem ji postavil pogoj, da če on pride, da naj da meni garsonjero in se bom jaz tja preselil (seveda je bila odločno proti temu in se je z vsemi štirimi postavila proti temu), je začela z izsiljevanji, da ne sprejemam njunega razmerja, če hočem, da ga pusti, da ga ne maram ipd. Takrat se je celo sestra postavila na njeno stran, (čeprav njej ni nič rekla) da naj poskusim zaživeti z njim. Poleg tega je njeno mnenje, da naj bi otrok odšel od doma šele takrat, ko si ustvari neko novo življenje z partnerjem, se poroči in šele nato naj bi zapustil gnezdo. Skratka z njo se ne da ničesar pomeniti in takoj začne z enim izsiljevanjem. Gre cečo do take mere, da ko vidi da spet berem kakšno psihološko knjigo, da mi reče, da naj pustim to, da naj raje preberem kakšen psiholološki roman in da sta me z očetom dovolj dobro vzogija da tega ne potrebujem. Včeraj, ko sem zasledil v časopisu, da je zvečer predavanje Sanje Rozman in sem ji omenil, da bom šel, je začela s tem, da kaj bom jaz na to hodil, da je brezveze, da mi bo bolj koristilo, da naj grem na plavanje ipd. Nato je začela če naj gre z mano, nato pa je zvečer ko sem prišel z predavanja vame začela dregat o čem je ona govorila in da ji naj že povem. Skratka grozno!!!!!! Tudi če bi se poskušal odseliti mislim, da bi bilo toliko pritiska z njene strani in joka, da bi me prej potegnila vase.
Sedaj pa še odgovori, ki ste bili toliko prijazni, da ste mi po svojih najboljših močeh poskušali svetovati:
V času študija sem bil stran od doma, vendar kaj ko me je vsakodnevno nadzorovala po telefonu, kaj delam, s kom sem, kdaj sem s kom ipd. Enostavno manipulira z mano tako da bolj ne bi mogla (sestra mi je že večkrat rekla, da glede na to, kakšno mamo je najina mati imela da je še kar dobro da je taka kot je.
Moja mama, ne bo nikoli nič razumela, saj nikoli nič ne poskuša razumeti, ampak vedno govori tista svoja stara načela, ki mi gredo že pošteno na živce in če ji kaj rečeš smo vedno vsega drugi krivi in je ona najbolj boga oseba na svetu, ki je nobeden ne mara in začne s tem kako bi bilo najbolje, da je ne bi več bilo na tem svetu. Ona ne bo nikoli vesela spremembe, vedno bo metala naprej stvari ki so se zgodile pred davnimi časi. Enostavno moraš biti zeloooo močna oseba, da se ji lahko postaviš po robu, kar pa jaz na žalost nisem. Sestra je ničkolikokrat vesela, da ni šla stanovati v garsonjero ampak je šla k moževimi starši domov, saj bi ji v nasprotnem primeru stalno srala po glavi (oprostite za izraz, vendar na žalost tako pač je). Če bi odšel od doma, bi verjetno moral zbrisati kakršnekoli vezi z domamo (ne povedati kje živim, spremeniti mobi, ipd) saj bi me drugače psihično povem uničla.
Kar se tiče družbe, sem va zadnjem letu končno dobil eno, s katero se dobimo vsaj konec tedna na enem klepetu in gremo kam skupaj na dopust, tako, da vsaj na dobust ne hodim več skupaj z mamo. Čeprav je vedno z nova hudo, ko nočem iti z njo in njenim čikotom ampak z družbo. Enostavno me ima za pet letnega otroka in ne za odraslo osebo, ki naj bi bilo sposobno se postaviti na svoje noge in začeti živeti svoje lastno življenje.
Naj vam navedem še en primer:
Odkar sem doma (sedaj že drugo leto) sem dobesedno njena služkinja. Vsak dan mora biti ko pride domov kosilo že na mizi, drugače je ogenj v strehi. Vedno pravi, da je ona tako zmatrana, kako je stara ipd. Po stanovanju moram vse jaz osebno pospraviti, poleg tega kupujem tudi vse za gospodinjstvo (hrano in ostale malenkosti). Če slučajno ni kuhano je ogenj v strehi. Tudi za vikend, se je navadila, da če je doma, da moram jaz skuhati kosilo in vse pospraviti. Ona enostavno za dom ne naredi popolnoma nič. Ko pa kam gre, pa začne vedno s tem: Ja a boš kar sam doma? A ne bi šel z nama? Kaj boš pa jedel? A ti jaz kaj skuham? Če pa ji omenim, da si sam zase že ne bom kuhal in da bom šel morda k sestri jest je pa to najhuje. Ponavadi takrat sploh noče nikamor iti in je doma da »kao skuha«, čeprav jaz ponavadi potem vse skuham in še pomijem. Prejšnjo nedeljo, ko sem jo postavil pred dejstvo, da čez vikende ne bom več kuhal, je takoj moralo mojo sestro poklicat pa ji rečt, da ne bom več kuhal. Saj potem je skuhala (mislim da po dveh mesecih), potem pa vedno začne: A ne kako sem dobr skuhala? Sem pridna, a ne? Ali pa o kako je dobr? Enostavno mi gre že vse skupaj na bruhanje!!!
Glede psiholioga sem že enkrat poskusil, vendar na žalost ni bilo najboljše. Sedaj bom poskusil še pri Sanji Rozman. Nekaj moram najti saj enostavno ne gre več tako naprej. Mati me ima dobesedno za svojega čustvenega partnerja, ki se ga oklepa, jaz pa ne znam iti stran. Vendar moram nekaj storiti, saj tako ne gre več naprej. Čeprav lahko je reči, težko pa narediti!!!
Vsem skupaj najlepša hvala za vašo pomoč in oprostite zaradi dolžine pisma, vendar nekomu se moram izpovedati. Lepo je videti, ko dobiš od toliko ljudi nasvete in vidiš da nisi sam in da ti ljudje poskušajo pomagati po svojih najboljših močeh.
Oglasite se še kaj!!! LP Peter
Default avatar
Res, Peter, sploh ne razumem, da lahko odrasel človek kaj takega - na kratko: tvojo izkoriščevalsko in samoljubno mater - brez posebnega razloga prenaša že toliko let.
Odrasel človek si, imaš svojo zaposlitev, torej se takoj in ne šele čimprej odseli na svoje (pa čeprav bo to le ena sobica), z materjo pa takoj prekini stike, ker je očitno popolnoma zmedena oseba in se torej z njo ne da normalno pogovoriti. Ta prekinitev naj kar nekaj časa traja, mamica bodo vejetno jokali in stokali in vili roke, pa se bodo že unesli. Ti pa zajemi svež, svodoen zrak v pljuča in začni novo življenje, kot si ga zaslužiš in kot ti pritiče.
Sčasoma bo mamica morda celo dojela, da pač ne more manipulirat s teboj...
Kaj te še ovira na poti do svobodnega življenja?
Glavo pokonci, ne stokaj in naredi nekaj konkretnega - videl boš, vse se bo izšlo, če boš le hotel!
Drži se,
Ali
Default avatar
Ma čisto običajna zadeva v teh vajinih odnosih, kot bi bral kakšno povest ... . ... Ne vem, kako ti bo Rozmanova pomagala, kvečjemu če ima kakšno stanovanje za oddajo :))) .
Začni iskat to svoje novo bivališče uredi finančne zadeve potem pa adijo. Verjameš ali ne. Začetek bo težaven, saj si tudi sam ne predstavljaš kako. V tem primeru je najbolje, da skočiš in se potem začni ukvarjat s plavanjem.


We are in the yellow submarine .....
Default avatar
Peter, ne bo lahka. Po mojem bo za spremembo ugodno, ko si boš res na jasnem kaj zamujaš, medtem, ko se ukvarjša s svojo mamo. Ona je sedaj center tvojega življenja. Veliko lažje bi začutil kaj gre mimo tebe, če bi kljub popkovini, ki jo vzdržuješ z mamo, polno živel. Namreč, medtem ko živiš, polno, kolikor se da, bolj bodo prišle na dan tvoje resnične potrebe, ki jih sedaj zadovoljuješ omejeno.
Bye.
Default avatar
Sahsa zivjo!
Vem, da ne bo lahka, saj ze sedaj z veliko tezavo recem ne in se postaviti zase. Ona pa je na zalost prepricana, da je najboljša, da ima vedno samo ona prav, da vse kar rece, da se vedno postavim na vse štiri in da sem proti. Poskušam na vse načine se rešit iz tega klopčiča, vendar mi zaenkrat bolj klavrno uspeha.
Lp Peter
Default avatar
Verjamem, da ti bo s podporo skupine uspelo. Najbolj s pričevanji ljudi, ki so imeli enake težave. Razne strokovne razlage vodje skupine o tem, zakaj to pretirano navezanost vzdržuješ, ti bodo koristile bolj za ozaveščanje nekih mehanizmov, vendar prava sprememba se lahko zgodi, ko boš OBČUTIL, kaj si počenjaš.
Spoznati, da nismo vedno usposobljeni za življenje, je lahko zelo boleče. Živeti življenje, lahko zbuja strah, ker je včasih res dejansko potrebno razviti neke sposobnosti, ki so sedaj nekako še v plenicah. Govorim ti iz lastnih izkušenj. Ko si opisoval mamine poskuse, da te kontrolira, sem se samo nasmehnila. To dobro poznam. In povem ti, da so mi njene fore nekoč prišle prav, da sem se lahko z njo ukvarjala, pa mi ni blo treba se ukvarjati z mojim lastnim življenjem.
Default avatar
Sasha, kako se je pa tebi uspelo izkopati iz tega brezna? Ali si morda obiskovala kako skupino? Kako ti je v bistvu uspelo prerezati to popkovino z lastno materjo in se uspešno postaviti v ta kruti zunanji svet. Ce ti je pretežko pisati sem gor, mi lahko pišeš na e-mail. Hvala ti za kakršnikoli nasvet!! Lp Peter
Default avatar
prvo kot prvo: vsak človek je SAM. Vse fantazije o idealnem ljubezenskem razmerju so le pravljice - dokler človek ni sposoben biti sam, tudi z drugim ne more biti. Sicer je drugi le pobeg iz tvoje samote in tako pari v imenu "velike ljubezni" izkoriščajo drug drugega. Sliši se kruto, a to je realnost. V imenu "ljubezni" bežiš od sebe, sebi ne moreš v oči pogledat, naj te drugi reši. Nonsense! Samota NI osamljenost, eno nima zveze z drugim. Osamljenost je želja po drugem, samota je radost ljubezni in sprejemanja sebe. In dokler ni te zrelosti, tudi ljubezni ni, je le izkoriščanje.
In seveda, vse se začne pri starših, še posebej pri materi, ki je otroku najbližja; starši sami nimajo te modrosti in zrelosti, le kako naj jo dajo otroku? In dajo mu, da, veliko, travm in mor. Nimajo kaj drugega dati, ko pa ne znajo BITI SAMI in je otrok zopet le sredstvo, da pobegnejo. In zato mati drži nebogljeno bitje v krempljih, moj si, odogovoren si zame. NI RES! Nisi njen, ne pripadaš njej, kako lahko kdrokoli nekomu PRIPADA? To je poniževanje najhujše sorte, a žal ga doživimo najprej s strani staršev, ki so ga doživeli s strani svojih staršev itd, ki vsi pričakujejo, da bo otrok izpolnjeval nekakšna pričakovanja in uresničeval njihove sanje, kot bi jih prosil za to. Otrok je bitje zase, je prišel na ta svet s svojo usodo, starši naj podprejo, ne pa da stojijo na njem in mu preprečujejo rast. Ampak tega niso zmožni, ker sami ne znajo, ne vedo, odpustimo jim, a ne uničimo sebe!
Nisi odgovoren za svojo mater, nisi kriv, da je nezadovoljna, to je njen problem! otrok ni sredstvo za tolažbo in uteho, nisi za to tukaj, da jo boš osrečeval; ona te je rodila, a nisi njen! situacija bi morala biti ravno obratna, starši bi morali biti otroku hvaležni, ker jim je prišel v goste, občudovati, da ima svojo naravo, ki je enkratna, ne pa da mu vsiljujejo svoje poglede, pričakovanja in mu s tem obešajo skale za vrat. Ampak, vse to v imenu "ljubezni", seveda... Človeštvo še ni zrelo za ljubezen, žal. Ljubezen ne poseduje, ljubezen da svobodo.
Od tvoje zrelosti in doumevanja je odvisno, če boš prekinil s tem začaranim krogom.Vsak lahko. To ne pomeni zasovražiti starše, a iz njihove pasti je treba uiti. Morda bo potem psihiatrični forum manj obremenjen.
Odgovoren si edino zase, za svojo srečo in nesrečo. Trpi,če hočeš, ali pa vidi, kaj se dogaja. Vrata so stalno odprta, samo najti jih moraš. Pravzaprav videti.S svojim zavedanjem. Starši ne vidijo, a to je njihov problem. Lahko jim pomagaš, a zagotovo ne tako, da krepiš njihovo nezavedanje in se pustiš potunkat skupaj z njimi. raje jim pomagaj, da shodijo. Kolikor gre. Če ne gre, nisi ti kriv. Odgovoren si edino in samo sebi. In ko si odogovren sebi, takrat šele si lahko odgovoren za drugega. Sicer je tvoja odgovornost laž, le trik, nekaj, kar si se naučil, kar je treba, ne pa nekaj naravnega, spontanega.
Ampak, tako nas učijo. Moraš ljubiti. Neumnost! Ljubezni ne moreš izsiliti. To je čisto darilo. tako nas učijo, naši starši, naše šole, naša družba. Nihče pa ne uči, kako biti. Sam. Ampak samo takrat je možna resnična ljubezen.
Default avatar
Bravo Alenka, zelo dobro napisano in zelo resnično...!!!

Mogoče ne bi bilo slabo, če bi prebral knjigo dr. Košička: Ne boj se ljubiti !
Boš našel v njej opisan svoj problem....
Default avatar
Peter, meni se zdi ideja, da se priključiš dr. Rozmanovi super! Dvomim, da bi ti samemu uspelo, kajti po vsem povedanem bo mamina reakcija verjetno huda in dolgotrajna. Zanima me nekaj - ali je mogoče, da bi se pogovoril tudi s sestro o tem, jo prosil za podporo - moralno. Ne vem, kako čuti sedaj, a očitno je imela srečo, da je bila mati navezana bolj nate kot nanjo.
Naj ti še jaz ponovim, kar ti drugi dopovedujejo: imaš vso pravico, da živiš svoje življenje! Če je le mogoče, si skušaj najti službo stran od sedanjega doma in se ne pusti izsiljevati. Mirno, a odločno ji povej, da je za to, kar se dogaja njej, odgovorna sama. In ostani nepopustljiv! Tudi če boš moral zares spremeniti številko mobija!

Moderatorji

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic E-posvet