Starševstvo in vzgoja

Odgovarjajo: mag. Nataša Durjava, EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka • prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Samo crkljanje in obešanje po mami

Default avatar
Pozdravljene!

Pri nas imamo gotovo vsem znan (zato sprašujem za nasvete izkušene mame), a tudi moteč problem. Naša 20 mesečnica zadnji teden po cel dan ne bi počela drugega, kot se obešala po meni. Zunaj se ji ne da igrati z žogo, niti v peskovniku, niso zanimivi ne keglji, s skirco bi se peljala 1 min., pa dovolj, hodit itak noče..., notri sem jo zamotila z barvanjem pirhov (ker sva to pač počeli prvič), ko pa sem ji dala npr. plastelin, pa je že začela: "Mami, mami!!" - pa v naročje in se naslonit na ramo.
Prejšnji teden smo bili v toplicah in v sredo zvečer jo je sestra odpeljala mojim staršem, da sva bila midva 3 dni sama. Tako sva prišla v soboto ponjo. Stare starše ima sicer zelo rada (sploh ata je zakon), res pa je tokrat pri njih mogoče 3. spala, sploh prvič pa je bila tam dlje, kot eno noč. Se boji, da jo spet kje pustim za 3 dni?
Ker je zbolela (driska, bruhanje - a le 2 dni), ta teden ni pri varuški in sva cele dneve skupaj. In če hočem, da bi se vsaj za 15 min sama zamotila - pač 15 min joka. Včeraj se je kar vlegla na tla in ležala, dokler nisem prišla k njej (sva bili v istem prostoru, le da sem jaz zlagala perilo).
Dudo je imela le za spat in včasih za v avto - ta teden je stalno: duda, duda, duda....
Skrbi me, saj čez 2 meseca pričakujemo še enega otroka in če se tamalčka že zdaj le obeša po meni, kako šele bo.
Nasploh me zanima, kako ste pripravile otroka, da se je vsaj malo sam zamotil. OK - ta teden je sploh groza, saj ne pomaga niti če se z njo igram - ona bi bila stalno v naročju - že to, da je v svojem stolčku je prehudo.
Ampak tudi sicer se ni ravno navajena zamotit sama. Pri varuški (ki pazi 6-7 otrok) baje ni problem, doma pa nikakor (sva jo že razvadila, da ima stalno koga, ki jo zabava). Naj jo postopno po dlje in dlje puščam, da se zamoti sama, pa tudi če joka? (do max 15 min mi znese poslušat ta žalostni jok, več nikakor)

Hvala za nasvete - lp,
Asru
Default avatar
"do max 15 min mi znese poslušat ta žalostni jok, več nikakor"

To je vec kot ocitno ugotovilo tudi dete. Bi clovek ze pomislil, da poznajo na uro.

Ocka
Default avatar
Ja, očitno imaš prav.
Tamala že točno ve, da bo mamo itak po 15 min minilo in da se konec koncev splača. Mal več odločnosti bo treba. Ja, sto prebranih knjig o vzgoji, odločnosti in doslednosti..., ko pa je treba enkrat zadeve prakticirat... pa po liniji najmanjšega napora:"če pa se mi zasmili, če težko poslušam...". Gotovo že sama vem, pa hočem še mal tolažbe na forumu...

hvala,
Urša
Default avatar
Hoj!

Pri dveh mulčkih (drugi v starosti tvoje princeske) mi je kristalno jasno, da tip joka natančno pove zakaj joka: ga kaj boli, je užaljen, trmast, nesrečen, besen...

Zase vem, da na vsakega od jokov reagiram drugače. Ker je naš mali trenutno v fazi trmarjenja, vse večkrat sliši, naj se spoka "dret" v svojo sobo, ko bo prenehal s trmo, pa lahko pride nazaj... Ja, vem - tudi otroci so različni. Kadar sem to rekla prvemu, ga ni bilo nazaj skoraj celo uro (ampak tudi trmaril je mnogo manj, kot njegov mali bratec), užaljenost pa je kuhal potem še cel dan. Kadar to sliši ta mali lump, pa z izredno zvočno spremljavo odcepeta do svoje sobe, tam z jokom preneha v sekundi in se čez pol minute prismeji nazaj, kot da se ni nič zgodilo...

Kaj se kuha v glavi tvoje sončice...? Ne vem. Mogoče čuti, da se ti pripravljaš na prihod novega člana ... Pri nas je bil prvi na srečo že večji in je bil intenzivno vključen v pričakovanje že v nosečnosti sami - vsak večer je dal lubčka za lahko noč tudi trebuhu (prej kot meni). Kakorkoli se boš stvari lotila jo reši prej kot v dveh mesecih - potem bo vse skupaj samo še težje.

LPM
Default avatar
Tvoja punčka te je samo pogrešala, ker te tako dolgo ni videla. Ker je zbolela po teh "počitnicah" brez neke konkretne diagnize je to očitno, da je reagirala z pomočjo bolezni (podzavestno, reagiralo je telo), da je dobila tvojo pozornost.

Tudi ti crkljanje bo minilo čez čas, ko bo pozabila na dneve brez matere. Očitno je še malo premajhna za takšne "podvige".

Te pač noče spustiti izpred oči, da ne bi spet "izginila".

Lep pozdrav!
Default avatar
Pri nas je zaleglo in še vedno zaleže le to, da ji brezpogojno ponudim svojo pozornost, četudi gre le za crkljanje. Tako včasih po cel teden jem z njo v naročju, hodim lulat z njo v naročju (no, to je res že minilo, je videti), spim z njo v naročju,... Mi je ob eni taki daljši fazi, ko je bila tudi sicer precej zdelana zaradi bolezni, že malo pregorevalo, pa vendar lahko rečem, da je to edino zdravilo. Jasno, to je njej zagotovilo, da sem še vedno tam, če me potrebuje. Ko to ugotovi (beri: ko se n dni crklja v mojem naročju), je spet mala samostojna frajlica. Pri nas se lahko takole "obešanje" zgodi že po dnevu moje popoldanske odsotnosti, sploh, če se ji dogaja kaj neprijetnega. Ali pa, če ji povem, da pridem pozno domov, ker se bom učila.
Zadnja takšna zadevica, o kateri si lahko brala tudi na forumu, in je po mojem mnenju iz istega koša, je naše spanje. Moja hči namreč cca. zadnje leto, morda malo manj, ne gre spat drugače kot z menoj, če sem le doma. Brezpogojno. Nekih 14 dni nazaj sem o tem govorila tukaj s Karmen M., ker sem si pustila spodnesti noge (pametnim najbližjim, ki so vedeli več kot moje srce), kdaj jo bom že "poštimala"!!! tozadevno. Sem rabila le nekaj tolažečih besed, da sem se našla. To je tisto, kar ji želim dati. Sebe! Zato jo imam. Naj ve, da ima tudi ona mene. Čisto mimogrede, po vseh teh dneh, ko sem se ponovno umirila in mirno hodila spat z njo (in hkrati prosila moža, naj neha zganjati teater okoli tega), se je včeraj mala sama odločila, da bi rajši sedla na stolček poleg nje, ona pa bi zaspala. Kot običajno, nam otroci sami pokažejo, kdaj je pravi čas za kaj. Mislim, da boš najbolje storila, če boš hčeri ponudila svoje naročje. Tako se bo najhitreje pomirila. Se mi pa zdi precej logično in pričakovano, da je prva ločitev za tri noči za 20-mesečnico predstavljala precejšen stres.
Srečno in mnogo prijetnega naročkanja in objemanja,
A.
Default avatar
Pri nas imamo vsak dan podoben scenarij.Naša miška je sicer že malo starejša(4,5let),a prav tako čez dva meseca pričakujemo novega člana.Sicer je naša miška to zelo lepo sprejela,a je vsak dan manj samostojna,vsak dan si želi večjo pozornost in neprestano bi se le stiskala,obešala po meni ali očku in skratka bila
vedno prva.Kar pa ni vedno lahko.Ko vidi,da moram zaradi utrujenosti počivati jo popade strašna jeza in bes.Tako glasno začne jokati ali bolje se dreti,da jo pošljem na umiritev v svojo sobo.Tam se kmalu umiri in je nato dolgo spet mir.
Lahko ti povem,da otrok čuti kako se mu počasi odmikamo,pa čeprav to sami ne počnemo zavestno.Mi smo našo lepo počasi pripravili na novega člana,že zdaj ima tega dojenčka(kot mu pravimo)zelo rada.A vseeno se nekje v sebi zaveda,da naju bo izgubila.Seveda ne dobesedno ,a mislim da se tako počuti v sebi.Jaz ji že zdaj govorim da ko bom rodila,se bova pa več skupaj igrali.Morda bo malo težko to izvasti,a obljube ne bom prelomila.Vsakič,ko bom imela varstvo za malega(pa čeprav le za pol ure),se bom intenzivno posvetila moji miški,saj si to zasluži,mar ne.Moje besedi ji zdaj vlivajo voljo in veselje in že komaj čaka tega dojenčka.


LP monika
Default avatar
Draga Andreja!
Ne veš, s kakšnim veseljem sem prebrala tvoje sporočilo. Saj sama veš, kako odleže, ko ugotoviš: ima nas još...
Tukaj sicer radi obkladajo z "zmerjavkami" tipa "supermama", vendar pa mater, ki bi bile zmožne brezpogojne ljubezni, v resnici ni veliko.
Čestitam za samozavest in zdravo pamet, ki tvoji ljubezni dajeta pravo moč!

LP,
Ivana
Default avatar
Lep pozdrav vsem ! Popolnoma se strinjam z AndrejoS. Punčki kaži maksimalno ljubezen in cartaj jo, kolikor ti le čas dopušča ! Minilo bo to obdobje prej kot si misliš !
Default avatar
Ja, otroku moramo nuditi čisto in brezpogojno ljubezen. Pri 6, 8 ali 10 mesečnem otroku to predstavlja enormno količino objemanja, crkljanja in mojčkanja. Enoletni otrok - oziroma najkasneje takrat, ko shodi, pa se mora začeti spoznavati z nevarnostmi okrog sebe - pečica peče, ko je prižgana, električne vtičnice so nevarne ... tega pa jim žal ne dopoveš samo z objemanjem in crkljanjem, čeprav učenje samo za starše predstavlja precej mučno in dolgotrajno akcijo, je vse skupaj še vedno odraz brezpogojne ljubezni do otroka. Dveletnik MORA vedeti, da ti mora na pločniku dati roko, ker so avtomobili in ostali promet nevarni. Enostavno mora - to je meja, ki jo otroku MORAŠ postaviti - že z vidika brezpogojne ljubezni. Ker pa otroci vztrajno preizkušajo, kje so meje dovoljenega (pa ne samo otroci, tudi odrasli), smo starši tisti, ki jim jih moramo postaviti in vztrajati pri tem, da se jih držijo - čeprav občasno s povzdignjenim glasom; in vse to iz SAME BREZPOGOJNE LJUBEZNI. Če pri tem zgrešimo, se moramo zavedati, da smo jim dali kaj slabo popotnico za življenje brez nas.

Žal vzgoja ni SAMO mojčkanje, objemanje in crkljanje (čeprav je definitivno lepši del nje - tudi za starše). Še vedno pa vztrajam, da vsaka situacija zase potrebuje preudarno reakcijo - nekatere izključno mojčkanje, druge spet ne...

Vztrajno brezpogojno ljubeča mami Mateja
Default avatar
Vse to, kar pišeš, drži. Vendar nima nobene zveze s tem, o čemer je spraševala Asru in kar je napisala Andreja.
Torej?
Ne razumem, kaj si mi želela sporočiti.
Se ti res zdi, da menim, da je treba otroka celo življenje samo crkljati - IN NIČ DRUGEGA?

Mislim, da si v moji repliki Andreji prebrala več, kot piše!
Če pa ni tako, pa resnično prosim za pojasnilo.

LP,
Ivana
Default avatar
Ah ja, prebrala sem mnogo več. Napisala si

"...vendar pa mater, ki bi bile zmožne brezpogojne ljubezni, v resnici ni veliko.
Čestitam za samozavest in zdravo pamet, ki tvoji ljubezni dajeta pravo moč!"

Draga Givana, mater, ki bi bile zmožne brezpogojne ljubezni je ogromno - oglej si samo forum. Ta njihova ljubezen jih mnogo žene tako daleč, da pozabijo živeti zase... Ljubeča mati ne pomeni samo crkljati otroka (kot sem med vrsticami resnično prebrala v tvojem postu), pač pa tudi vse ostalo (si v grobem prebrala zgoraj).

Veš, sama nisem kakšen bav bav mama, ali mačkon-style mama, sem pa pri prvem otroku nemogoče pretiravala, pa tega nisem vedela (ali pa nisem hotela vedeti). Vem zdaj, ko bi lahko marsikaj prihranila sebi in sinu. Dobesedno ovirala sem ga v njegovih željah po samostojnosti, ki so v posamezni starosti otroka normalne. Lepo ali grdo, streznil me je šele drugi sin - pa ne bi bilo treba, če bi si prej pustila odpreti oči... Mamice sploh prve otroke preveč priklapljamo nase. Pa to ne pomeni zavijanje v vato (nekatere sicer tudi to), pač pa jim zaradi pretirane pozornosti skoraj da ne pustimo dihati.

Ej, da 2-letniku ne moreš dopovedati, da vsaj na školjki rada sama sediš (konec koncev, kako se potem lahko obrišeš, oblečeš...) - sorry, ne rečem če je bolan, ampak kar tako. Ne, s tem se ne strinjam.

Sicer pa, Asru sem že prej odgovorila, post pa se je nanašal samo nate. Poznam tvoje prepričanje o pristopu k "ali pustiti otroka jokati", ga tudi 100% zagovarjam, ampak prav zaradi tvojih preteklih reakcij v posameznih temah in odgovorov posameznikom sem v tem tvojem postu resnično videla izključno podporo samo crkljanju. Če sem prebrala narobe, se ti opravičujem, vendar še vedno mislim, da prav veliko nisem zgrešila.

Happy s pojasnilom? LPM
Default avatar
Draga Mateja!

Še vedno mislim, da si iz moje replike Andreji razbrala več, kot je bilo mišljeno (pa s tem ne mislim nič slabega!), očitno tudi zato, ker si si za temelj vzela nekatera moja prejšnja mnenja. Vedeti moraš, da je vse, kar sem napisala doslej, samo DELČEK celote, ki bi ji lahko rekla "Givanino stališče do starševanja". Lahko si misliš, da se ne oglasim na prav vsako temo, saj za kaj tageka kratko malo ni časa (pa čeprav me sama tema sicer morda zanima). Zato je nujna selekcija. Tako se v tem času res praviloma oglašam tam, kjer je govor o dojenju, uspavanju in crkljanju dojenčkov, saj so to dejavnosti, ki so trenutno aktualne pri nas doma. Čez leto ali dve (če bo forum še tu in jaz na njem...) pa bom najbrž več debatirala o vzgoji malčkov. Načeloma se tudi poskušam držati načela, da o rečeh, o katerih nimam pojma, ne govorim.
Prav tema crkljanja in telesnega kontakta z otrokom pa me še posebej priteguje, nedvomno zato, ker sem sama na lastni koži izkusila, kaj pomeni, če otrok tega ni (dovolj) deležen. O tem torej vem kar dosti. In resnično, to nima nobene zveze ne s postavljanjem mej ne z dopuščanjem samostojnosti. Ne samo dveletnik, tudi dvajsetletnik (ali pa, če hočeš, štiridesetletnica - torej vsak) potrebuje kdaj golo, brezpogojno crkljanje in nič drugega - za drugo pride čas pozneje. Ob bolezni, razvojnih mejnikih, stresnih dogodkih, takšnih ali drugačnih posebnih okoliščinah je za človeka (bodisi otroka bodisi odraslega) značilno, da do neke mere regresira in takrat je treba z njim ravnati tako, kot je primerno za JAZ, KI GA OBVLADUJE TISTI HIP. Naj pojasnim: če triletnik, ki je že samostojno hodil na stranišče in je spal sam vso noč, po odhodu v vrtec nenadoma začne ponoči močiti posteljo in sili v posteljo k staršem, mu pač ne boš (ker kajpada veš, da se ima v vrtcu lepo) rekla: "Kaj se pa zdaj greš, saj si že to pa to pa to, a zdaj boš pa spet dojenček..." ipd., ampak boš pač malo "potrpela", počakala, da ga negotovost mine, vmes pa mu boš BREZPOGOJNO (to pomeni brez pogojnikov, kakršni so: če boš lulal, bo mamica žalostna ipd.) na voljo.
V konkretnem Asruinem primeri pa gre brez dvoma za tipično specifično situacijo, ko gre po vsem videzu za to, da je punčka doživela akutni stres zaradi tridnevnih počitnic pri babici (strah pred zapustitvijo), na mero njene reakcije pa brez dvoma vpliva tudi pričakovanje novega družinskega člana. Pa saj takšne reči so še za odraslega stresne, kaj šele za majhnega otroka!
Ne dvomim, da se z vsem tem strinjaš.
To, na kar opozarjaš ti, da starši vse prepogosto otroka zavirajo v njegovi težnji po samostojnosti, ga priklepajo nase itd, pa še kako drži. Popolnoma prav imaš in se strinjam z vsako tvojo besedo. Vendar v tem primeru po mojem res ne gre za kaj takega, ampak za, kot sem že rekla, regresivno reakcijo zaskrbljene punčke.
Pa da ne boš rekla, da samo filozofiram, ti morda lahko "dokažem", da res vem, o čem govoriš, z domačim primerom. Naša Naja je stara komaj 8 mesecev, in vendar se že v tej starosti (in še prej) kažejo zametki težnje po samostojnosti. Recimo med jedjo, ko grabi za žlico (ker bi sama jedla) - pa dobi svojo, tako da packa po mili volji (zanimivost: moja mati je ravno danes, ko je gledala Najo, kako gloda rižev vafelji,pripomnila, da ona pa meni ni upala dati takole ničesar, ker se je bala, da bom kaj odgriznila; hja, bog ve, kdaj sem prvič dobila v roke kak kos hrane...).
In takšnih reči bo seveda iz meseca v mesec več. Jasno. Ampak crkljanje pa po mojem res ni ovira k samostojnosti, ampak prej narobe. Dr. Sears zna to zelo lepo povedati (moji možgani so pa zdaj že preveč na paši, da bi iskala pravi prevod): "Early dependence fosters later independence."
Že spet sem napisala preveč...
Najbrž pa bi morala pojasniti še tisto, kar te je najbolj zmotilo - da je prave brezpogojne ljubezni med nami malo. Hja, kaj naj rečem, pa da ne napišem spet celega romana. Jaz takšnih mamic resnično ne poznam veliko. Če se motim, toliko boljše!

Samo še to, Mateja. Narava foruma je takšna, da je vsako malo bolj kompleksno razmišljanje težko predstvaiti v celoti in kristalno jasno, saj tistih nekaj vrstic pač ne zadošča. Zato je nujno, da pogosto (pri meni sploh:))) prihaja do delnega (ne)razumevanja. Sama se skoraj vedno - če le utegnem - potrudim, da razčistim, kar se mi zdi zakrito, zamolčano ali spregledano.

LP,
Ivana


O brezpogojni
Default avatar
Puf, ni kaj, tvoji odgovori (vsaj v zvezi s tole temo) mi predstvljajo pravi izziv, vendar pa mislim, da nima smisla obremenjevati serverja Primožu, ker zna trajati precej dolgo...

Če želiš nadaljevati debato, se mi oglasi na mail, sicer pa zadevo zaključiva. OK?

LPM
Default avatar
Nasa je tudi stara 20 mesecev. Pri babicah je super pridna, ko pa pridem jaz se spremeni v zahtevno bitje. Samo mami, mami miljonkrat na dan. Vcasih mislim, da se mi bo kar zmesalo. Moz bi rad pomagal, pa mu dostikrat ne pusti. Samo jaz pa konec. Ampak dam zivce v "ler" in se ukvarjam z njo, ker sem pogruntala, da me pogresa, ker res pozno hodim domov (sovrazim sluzbo zaradi tega!). Jaz tudi pravim, da bo to prehitro minilo.
Lp
Default avatar
Ne, ne, ne - ne nehajta debatirat tukaj.

Primož se ni še nikoli pritožil, da je server preveč zaseden, prosim, nadaljujta!!!

Moderatorji

mag. Nataša Durjava , EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka
durjavaN
prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic E-posvet