Arhiv - sociala

Feminizem

Default avatar
Dr.sc.med. JANEZ RUGELJ, dr. med.

PROTISLOVJA SODOBNEGA FEMINIZMA NA SLOVENSKEM (1)
(prirejeno iz knjige POT SAMOURESNIČEVANJA, ki izide v začetku septembra)

Uvodna pripomba: V tem prvem prispevku bom podal obris tega žgočega problema, ki zelo razdiralno deluje na večino prebivalstva, medtem ko bom v nadaljevanjih bolj natačno opisal posamezne sovplivajoče dejavnike in pojave, ki ponazarjajo razne vidike feminizma in nakazal možne izhode iz te zagate.

V sociološki literaturi imamo veliko razvrstitev in opredelitev feminizma; zame sta poglavitna dva:
- Politični feminizem, s katerim so izobražene, ozavedene in hrabre ženske v minulem stoletju izbojevale dokaj enakopravno politično pozicijo žensk v zahodno evropski družbi, čeprav je uresničevanje te enakopravnosti vprašljivo, saj komaj srečamo žensko, ki bi bila zares poučena o osnovnih družbenih in političnih fenomenih, kar je razumljivo v naslednjem kontekstu: moški porabijo za branje časopisov 13 minut, ženske pa le nekaj minut, ko si v glavnem ogledujejo modne novosti v cilju (ne)smotrnega "ponujanja" na trgu ljubezni in spolnosti.
- Histerični feminizem v partnerstvu, ki ga izvajajo (navidezno) enakopravne, (prostovoljno!) izkoriščane, z delom preobremenjene, vsestransko nezadovoljne in spolno nepotešene ter zato histeroidne žene. Le-te svojo nepotešenost nadkompenzirajo tako, da tlačijo svoje moške s pretiranem spraševanjem, poučevanjem in nadzorovanjem. Večina se pritožuje nad dejstvom , da se možje nočejo pogovarjati. Se pač ne zavedajo, da je povsem legitimno, če se moški brani pred (feministično) nadvlado z molkom, saj se celo zločinec na sodišču lahko brani z molkom. Vsak človek v tej kulturi je svobodno bitje in se zato lahko odloča za vsebino, intenziteto in dolgost odnosov z bližnjimi in drugimi, tudi tako, da se z najboj zoprnimi noče niti pogovarjati. S tem dejstvom se partnerske feministke nikakor ne morejo sprijazniti.Histerični feminizem je tudi družbeno pogojen, saj družba forsira izkoriščanje žensk, ki od njih tudi v dobi intenzivnega materinstva terja polno zaposlenost, kar je v bistvu protinaravno početje.
V svojih prispevkih bom opisoval predvsem razne vidike histeričnega feminizma v partnerstvu. Moja spoznanja in stališča temeljijo deloma na spremljanju relevantne literature, predvsem pa na neposrednem opazovanju na stotine partnerskih dvojic "v krizi", ki so se pri meni urejali (ali pa so to le nameravali) v skupinski, partnerski in družinski psihoterapiji v minulih treh desetletjih. Vsaka navedba, ki jo bom posredoval bralcem, je neštetokrat prediskutirana v krogu že ozavedenih partnerskih dvojic in dokumentirana v "študijah primerov" (zbornikov spisov in popisa bolezni partnerjev v procesu partnerske psihoterapije, ki jih je že urejenih čez 300). Poleg tega se lahko bralci, ki bodo dosledno odklonilni do mojih stališč, lahko v moji prisotnosti srečajo z ustreznimi dvojicami, da jim posredujejo svoja spoznanja na poti ozavedanja in samouresničevanja.
- Dotikal se bom še tretjega vidika feminizma: osebnostnega profila žensk, ki se uveljavljajo s feminizmom. Nesporno antropološko dejstvo je, da se ženska lahko polno uresniči v vlogi tvorne sodelavke v moževem poslanstvu. Edino ženska, ki se je uresničila v partnerstvu, materinstvu in sodelovanju v moževem poslanstvu, bi bila kompetentna, da se loti raziskovanja neusklajenih odnosov med moškim in žensko, ter se na tej osnovi loteva (pre)vzgoje žensk v smislu njihovega usposabljanja za zasnovo dobrega partnerstva. Samo na tej podlagi je lahko prepričljiva in uspešna, sicer pa le nazorno razodeva svojo nesposobnost za doseganje potešenosti na omenjenih področjih, ki jo nadkompenzira v "vojni proti moškim", kar v bistvu partnerski feminizem je. Upoštevati moramo, da lahko človeka celostno definira izključno seksualni partner. Samske feministke so enigma in zato utegnejo biti zelo problematične. Enako velja za samske moške.

Bistvo protislovja partnerskega feminizma

Do pred kratkim ženske niso imele pogojev za enakopravno izobraževanje, poleg tega je bila večina med njimi zatirana. Odkar so si v zadnjem stoletju postopno pridobile pravico do izobraževanja, so se v procesu šolanja pokazale uspešnejše od moških, kar dokazuje, da so se moški tudi intelektualno polenili ker niso imeli konkurence. Izobražene, marljive, uspešne in politično enakopravne žene so spregledale moške v njihovi nastopaški pozi, zato so zelo redke, ki moške zares cenijo. Ozavedene in uspešne ženske so upravičeno kritične do sedanjega načina življenja moških. ki v večini primerov kadijo, radi "pijuckajo", zanemarjajo telesno vadbo in izobraževanje, se pehajo za prestižnimi avtomobili, hlepijo po praznih avanturah, se "petelinijo" zgolj na temelju svojega spola, zato jim komaj kakšen vsestransko imponira. (Ženske v mojem programu, ki ne kadijo, ne pijejo in zdravo živijo ter se izobražujejo, trdijo, da sploh ne srečajo ustreznih moških, ki bi premogli enake lastnosti, zato se morajo zadovoljiti z "manjvrednimi primerki"). Ker so žene bolj dejavne se upravičeno počutijo izkoriščane in vzvišene nad možem, zato ga poučujejo, sprašujejo in nadzorujejo. To so sestavni deli histeričnega feminizma, ki tvorijo prvi dejavnik partnerske krize: vzvišenost žene nad možem. Poleg tega so zaposlene poročene žene z otroci neprimerno bolj obremenjene kot velika večina moških, ki v prostem času lenarijo (kadijo, buljijo v televizor, pijuckajo), zato jih imajo žene za trote. Spočiti mož zvečer z erekcijo čaka v postelji preutrujeno ženo, ki hlepi po počitku in ji zato razumljivo ni do spolnosti. Tako se začne oblikovati drugi dejavnik partnerske krize: spolna neusklajenost.

Spolno prebujene žene prikrito zaničujejo svoje može, ki imajo prezgodnji izliv. Takšnih nevrotičnih moških je okrog polovice. Moški s prezgodnjim izlivom ne morejo žene spolno potešiti, pač pa se le "izpraznijo". Lahko opravijo oplojevalno funkcijo, nikakor pa niso polnovredni spolni partnerji. Potrebni so seksualne terapije. Žene teh "kilavih" moških so nad njimi (upravičeno!) vzvišene, kar je pomembni dejavnik pri oblikovanju feminističnega vzdušja. Zdrav moški (ki se ne zastruplja z alkoholom, nikotinom, prenažiranjem in zaležanostjo) in je usmerjen v ustvarjalnost premore erekcijo, ki traja pol ure do ene ure, tudi večkkrat dnevno, tja do 70. leta in še dlje. Samo s takšnim moškim lahko žena (v tantrični spolnosti) doživi celo serijo orgazmov, da se zares poteši. "Kilavi" moški pa se morajo zavedati, da je ženam zoprna spolnot z moškim, ki premorejo le penetracijo in prezgodnji izliv.

Zaradi navedenih dejavnikov nastane začetna razpoka v komaj zasnovanem partnerstvu, ki se neizogibno poglablja, saj mož zaradi omenjene ženine manipulacije s spolnostjo postane reaktivno nezadovoljen, neprijazen, zadirčen. Moški s prezgodnjim izlivom pa sploh ne premore prave samozavesti in moškega dostojanstva. V navedenih okoliščinah dom za moža izgublja na privlačnosti, zato začne po raznih tirih drseti na pot "odsotnega moža in očeta":
- Najbolj podjetni si najdejo vzporedno žensko (in se tako vključijo v posebno in nujno potrebno socialno dejavnost (ki bi jo morali sociološko natančni opredeliti) - erotično in spolno oskrbo viška žensk, ki bi sicer morale vse življenje preživeti v spolnem stradežu), s katero nadomešča dolgočasen odnos z ženo.
- Naslednja skupina bolj avanturističnih moških si najde ahasverske (potepuške) poklice (mednarodni poslovneži, trgovski potniki in kurirji, diplomati na poti, člani mobilnih enot in ustanov UN, pripadniki vuhunskih organizacij, komandosov, tujskih legij, kriminalnih družb itn. Le-ti veliko potujejo in se tako izogibajo dolgočasju doma, privoščijo si razne avanture ter se občasno vračajo v svoj pristan, kjer jih navidezno komaj čakajo žene, ki morajo neredko zaradi njihovega prihoda začasno prekiniti s svojo romanco. Tako oba partnreja nekako usklajeno (kar je v dejanski situaciji kar dobro) nadkompenzirata bedo partnerstva in ustvaraja videz "urejene družine", katere patologijo razkrijejo otroci, najpogosteje v vlogi "falirancev" in narkomanov.
- Manj zreli, nevrotični moški, praviloma "revčki s prezgodnjim izlivom" (ki zaradi slabe in kratkotrajne erekcije nimajo šans niti pri morebitni vzporedni ženski), pa svojo stisko pomirjajo z alkoholno omamo in postanejo alkoholiki. Običajnim težavam in trpljenju se izognejo z dosmrtno alkoholno omamo. Čimbolj žene bevskajo, tembolj pijejo, zato jim v naši kulturi ni možno - razen zelo redkim - priti do živega. Žene trpijo (dejansko živijo za užitke v sadomazohističnem zakonu), moški pa zunaj veseljačijo, doma pa so prisiljeni uprizarjati preventivne agresivne ukrepe. Če jih kljub temu življenje preveč privije, ga skrajšajo s samomorom (saj je večina med samomorilci moških alkoholikov). Ta najbolj razširjena oblika bega moških iz zoprne resničnosti primarne in sekundarne družine, je na razpolago vsakemu moškemu, zato ne bodo partnerske feministke s svojimi histeričnimi reakcijami nikoli uspele.
Zato histerične feministke imajo na vidiku le odsotnega moža in samevanje v dosmrtni zapuščenosti, kar bo vsebina naslednjega prispevka.

Dr.sc.med. Janez RUGELJ
PROTISLOVJA SODOBNEGA FEMINIZMA NA SLOVENSKEM (2)
(prirejeno iz knjige POT SAMOURESNIČEVANJA, ki je izšla v začetku septembra)
(PARTNERSKE FEMINISTKE DOLETI NARAVNA KAZEN - DOSMRTNA ZAPUŠČENOST)

Kot smo videli v prvem prispevku, je partnerski feminizem rezultat lagodnosti in domišljavosti moških, toda posledice - seveda delno po svoji krivici - nosijo ženske, ker jim moški pobegnejo.

Fenomen odsotnega moža in očeta so med drugim opisali Alix Pirani ter Barbara Goulter & Joan Minninger. Zanimivo je, da je Slavoj Žižek že leta 1987, ko pri nas še nismo govorili o fenomenu odsotnega očeta, opozoril, da je v ozadju nastanka dveh težkih mentalnih motenj – patološkega narcisizma in borderline sindroma ravno »odsotni oče«. Citiram:
»... Oče ni deloval kot utelešenje Zakona, zato je otrokovo življenje obvladovala Mati v dvojni fantazemski podobi 'dobre', varujoče, skrbeče matere in 'zle' matere, ki otroka zasipa z 'nemogočimi' zahtevami in grozi, da ga bo 'požrla'. Tak otrok zaradi 'odsotnosti očeta' ni zmožen ukiniti - razrešiti nasprotja med zaščitniškim Drugim in ogrožajočim Drugim, ga dialektično 'preseči' skoz notranji Zakon, Ime-Očeta, očetovski Ideal-Jaza, kjer sta v spremenjeni obliki 'sintetizirana' oba izhodiščna momenta: subjekt se z Imenom-Očeta simbolno identificira, Zakon zgubi svojo grozovito nadjazovsko tujost, hkrati pa ohrani 'kritično' razsežnost, nastopi kot instanca, ki lahko tudi 'kaznuje' (notranji 'glas vesti').«

Spremenjena patologija družine (feminizem in fenomen odsotnega očeta) je pripeljala do spremembe ženske patologije. Tanja Rener ugotavlja, da je podobno kot včasih histerija danes anoreksija skoraj v celoti postala »ženska bolezen«, ki ima družinsko ozadje. Odločilno vlogo igra »dominantna mati, ki ekscesno nadzira hčer v protislovni mešanici naklonjenosti, popustljivosti in medsebojne tekmovalnosti«. Ob dominantni materi ni ustreznih pogojev za zdravo adolescenco, v kateri skoraj ni priložnosti za individualizacijo, še posebej ne na področju spolne identitete.
Takšno kaotično vzdušje je tako rekoč izključeno v družini, ki je pod modrim patriarhalnim vodstvom, ampak lahko nastane in se razvija le ob »odsotnem očetu« in v enoroditeljski družini, kjer ženska nima gospodarja, zato se njena dominantnost lahko razraste do uničevalnih razsežnosti.

Najbolj tragična posledica političnega in partnerskega feminizma je v tem, da so ženske v svoji destruktivni zaščitniški vlogi uvedle v družinah permisivni sistem vzgoje otrok in na ta način psihično kastrirale moške, ki imajo edini izhod - podati se na pot odsotnega očeta in moža.

V vsej človeški zgodovini so moški opravljali odločilne posle pri graditvi vseh dosedanjih civilizacij (vojni pohodi, znanstveni izsledki, ustanovitev religij in filozofskih sistemov, prodiranje v vesolje ...). Oblikovali so tudi sedanjo civilizacijo, ki je – kot vse kaže – pred kataklizmo. Eden od obrambnih mehanizmov pred uvidom v kataklizmo je feminizem, ki je preplavil sodobno civilizacijo in je očitno tista njena rakasta tvorba, ki raste iz fenomena »odsotnega očeta«.

Zrel moški ne prenese odkritega vodenja in dominiranja ali celo izsiljevanja žene, je pa pripravljen slediti sposobnejši ženi, če se npr. le-ta sama, brez pritiskov na moža, usmeri v izobraževanje, zdravo življenje, šport, duhovnost, transcendenco ... torej v elitizem. Tega so v Evropi zmožne samo ženske, ki se niso opredelile za parazitstvo po mehanizmih, ki jih je opisala Esther Vilar v knjigi Dresirani moški.

Navedeni fenomen raziskujem že četrt stoletja na primerih alkoholičnih moških, ki so prišli na zdravljenje zaradi ženinih ultimativnih pritiskov. Možje, ki so morali kapitulirati, so se potuhnili in se navidezno zdravili, obenem pa fantazirali o ponovnem pitju, ko bodo poravnali račune (se maščevali) svojim ženam.
Do maščevanja ni prišlo v tistih primerih, kjer je uspešno potekala dolgotrajna in zelo zahtevna usmerjena partnerska psihoterapija, med katero je mož spoznal, da je, prvič, globoko zdrknil v alkoholizem, in drugič, da se žena ni ultimativno vedla iz zlobe temveč zaradi ohranitve partnerstva in družine. Na tej osnovi je ženi odpustil in se znebil maščevalne obsedenosti, s tem pa tudi ponovnega zdrsa v alkoholizem. V mojem programu samo takšni abstinirajo že več kot 10, 20, celo 25 let. Predpogoj za ta uspeh pa je bil v tem, da so žene opustile feministične popadke in "bojevanje" z edinim orožjem, ki so ga premogle - manipulacijo s polnostjo.
Žene s težavo sprejemajo navedeno razlago, saj velika večina noče razumeti, da se alkoholik odloči za morebitno zdravljenje šele po sprovocirani krizi, ki jo lahko povzroči žena, najlažje z odselitvijo. Včasih katera uspe tudi z grožnjo, da se bo razvezala ali pa s škandaloznimi postopki: obtoževanje moža pred sorodniki, socialno službo, njegovimi nadrejenimi, duhovniki itn. Najbolj časten postopek je odselitev.
Pred ultimati žena kapitulirajo samo primarno zlomljeni alkoholiki, nikoli pa ponosni patriarhalni možje, ki si trezni ali zapiti podredijo svoje žene in se nikoli ne zdravijo zaradi alkoholizma. Zato ima alkoholizem v feminizirani družbi funkcijo obrambe moških pred histeroidnim feminizmom.

Ženske ne morejo sprejeti nespornega dejstva, da ne bo nikoli moško strukturirana družba prisilila moškega, da se podredi ženski permisivni filozofiji, zato je domala vse odvisno od žene, ali zna pridobiti moža za zdravo ljubezen, spolnost, partnerstvo in komplementarno sodelovanje pri zelo zahtevnem starševstvu. Podjarmiti pač ženska moškega ne more, ker ji vedno lahko ubeži k drugi ženski, v alkoholizem in na štrik ... Hvala Bogu!

Specifična deformacija matere ob odsotnem očetu

Če ni očeta, mora (vsaj nekatere) njegove funkcije prevzeti mati, ki jim seveda nikakor ne more biti kos. V prilagajanju na dodatno očetovo vlogo se sama osebnostno deformira, otroci pa se ob odsotnosti očetove figure in avtoritete (in ob deformirani materi!) ne morejo normalno razvijati.

Ker mora žena prevzeti dodatne dolžnosti, ji ostaja čedalje manj časa zanjo, zlasti za izobraževanje in osebnostno rast v smislu samouresničevanja.
Angelca Žerovnik je do sedaj (leta 1998) v slovenski publicistiki najbolj pregledno prikazala, kako se žena-mati osebnostno kvari, če nima ob sebi trajnega korektiva – urejenega moža. Žena v vlogi matere ob odsotnem možu vzgaja otroke na permisiven način, najpogosteje tako, da otrokom potem, ko že prerastejo potrebe po simbiozi, nudi »materinsko brezpogojno ljubezen«, ki jo klinično vzgojno delo označuje z izrazom »vampirska ljubezen«. Ta ljubezen je za otrokov razvoj nevarna, zato ker mu ne omogoča osamosvajanja.

Fenomen odsotnega moža in očeta je za nespametne žene usoden

Zaradi neusklajene spolnosti, splošnih nesoglasij, ženine histeričnosti in njenih feminističnih popadkov se partnerska kriza poglablja. Mož nikakor ne more prenašati obremenitev histeričnega feminizma, zato se podaja v beg: vzporedna ženska, ahasverski poklici, alkoholizem, samomor … Tako postane "odsotni mož in oče", ženo pa doleti naravna kazen dosmrtne označenosti, da ni bila sposobna obdržati moškega. Ženska trpi, saj ne more zapustiti otrok, medtem ko se mož lahko po mili volji (saj ga zaradi tega ne bodo preganjali drugi moški, ki so - vsaj potencialno - na podobni poti) potepa, prešuštvuje, pijančuje in v skrajnem primeru umre v "blaženem alkoholnem opoju". Tako je in nobeno moraliziranje žensk ne more tega spremeniti.
Protislovje feminizma se utegne začeti reševati šele, ko bodo žene spoznale, da ne bodo mogle ukrotiti moških, ker se jim bodo pač umikali po utirjeni poti "odsotnega moža" in ker jim ne bodo prišli na pomoč Marsovci.
Zaradi histeričnega feminizma moški izgubi nujno potrebno vlogo gospodarja (vlogo vertikalne avtoritete), zato otroci odraščajo v permisivnem vzdušju histerične matere, ki otroke nujno "zafura". V procesu terapije stremimo za tem, da se mož vsestransko (re)habilitira in prevzame vlogo vertikalne avtoritete, kar je zelo težavno, ker se žene upirajo izgubi dominantnega položaja.

Ker partnerske feministke zaradi odklonitve pomoči Marsovcev ne bodo nikoli nadvladale moških (ki jim bodo, če bodo pretirano zoprne, ušli po kolesnicah "odsotnega moža"), bodo morale v izogib dosmrtnega hiranja v samoti ubrati drugačno pot - pot navezovanja moža nase, kar bom prikazal v zadnjem psispevku. Važno vlogo pri tem igra prefinjena tehnika tantrične spolnosti.
O tem prihodnjič: najprej splošno o spolnosti nato pa o razliki v spolnosti med moškim in žensko, pozneje pa še o spolnosti pri alkoholikih.

Dr.sc.med. Janez RUGELJ
PROTISLOVJA SODOBNEGA FEMINIZMA NA SLOVENSKEM (3)
(prirejeno iz knjige POT SAMOURESNIČEVANJA, ki je izšla v začetku septembra)
(SPOLNOST JE NAJMOČNEJŠA IN ČLOVEKOVA POTREBA)
Če zatreš spolni nagon med nogami,
se ti bo preselil v možgane.
(Iz Flisarjevega ČAROVNIKOVEGA VAJENCA)

Le udejstvovanje za preživetje ima večjo prioriteto od spolnosti, zato je že Marcuse ugotovil, da celotna človeška kultura temelji na redukciji koitusov. Če ljudje ne bi bili prisiljeni delati, bi v glavnem papali, pupali, seksali in lenarili. Kdor nima urejene spolnosti, je z njo obseden. So zelo redki ljudje, ki imajo povsem urejeno spolnost, menda s spolnostjo dolgoročno zadovoljni samo lastniki haremov. Zato smo v tej kulturi, ki slehernega med nami zelo omejuje pri uresničevanju spolnih želja, prisiljeni na trajna odpovedovanja in sublimacijo spolne energije, kar nas dela v bistvu za trpeče ljudstvo. Okoreli samski ljudje, prostovoljni in prisilni celibaterji (zaporniki) pa so trajno v nepremagljivem spolnem krču. Vsi "ljudje v stiski" so tudi v spolni stiski, ki pa jo ne morejo urediti tako, da se podvržejo zgolj seksualni terapiji, temveč se morajo odločiti za zahtevno in dolgotrajno partnersko terapijo, ki ima za cilj postopno usklajevanje celostnega življenja obeh partnerjev. To pa je zelo zahtevna naloga, ki med drugim terja intenzivno vzajemno privlačnost, ljubezen, empatičnost in usklajenost interesov. Samo orgazmična spolnost obeh partnerjev ima veljavo, medtem ko običajna ejakulacija pri rutinskem koitusu ni nič drugega kot razbremenitev za moškega in obremenitev za žensko. Idealno rešitev spolnosti na daljši rok malokdo doseže. Edino ustvarjalni ali sicer zelo modri ljudje se požvižgajo, čeprav ne morejo uresničevati svojih spolnih želja in potreb. Za orgazmično spolnost mora biti človek telesno in duševno zdrav, kar pa ne more doseči brez redne aerobne vadbe.

Antropološke osnove spolnosti

Spolni nagon pri človeku je tako močan, da postane človek, če nima ali si ne zna poiskati možnosti za naravno in redno zadovoljitev spolnega nagona, dobesedno obseden s (fantazemsko) spolnostjo. Edino nekateri samski posamezniki prek meditacije menda (?) transcendirajo (ne sublimirajo) spolni nagon v posebno vrsto zamaknjenosti, kateri botrujejo vrhunska (mistična) doživetja, vendar v znanosti ni dokazov, da je to res možno. Vsi ljudje brez (vsaj za silo) urejene spolnosti, ki sem jih srečal kot psihiater, so bili vsestranski "revčki". Izjeme nisem videl.
Dovolj močna seksualna energija je pogoj za celovit razvoj človeka, kajti človek brez močne seksualne energije (kilav človek) ni sposoben močnega ljubezenskega čustva, zato je dolgočasen. Seksualna energija se ne da zatreti ali premagati, kvečjemu jo je možno transformirati v ustvarjalnost, česar so (menda) sposobni samo izbranci.
Človek lahko (npr. zaradi travmatičnih prepovedi) potlači spolni nagon, vendar ima to vedno tragične posledice v raznih oblikah (nevroze, obsedenost s cerebralnim seksom, zdrs v razne bolezni zasvojenosti itn.).
Naša civilizacija je v bistvu utemeljena na redukciji spolnosti, saj je jasno, da bi človek raje seksal, kot pa da se vsak dan ukvarja s suženjskim ali/in zasužnjevalnim delom. Velika večina ljudi v tej civilizaciji opravlja namreč heteronomno (mezdno) delo, ki ima suženjski značaj.
Spolnost je ena od najmočnejših človekovih potreb. Kdor to potrebo omejuje, si prilašča nadzor nad ljudmi, kajti vsi smo grešni, potrebni spovedi in pokore.
Seveda mora v boju in garanju za golo preživetje človek preložiti spolnost na primernejši čas.

Spolna morala in spolnost

Spolni nagon je najmočnejši nagon, ki pride do izraza, če človek ni resno ogrožen in če ni do skrajnosti sestradan. Nobenega dvoma ni, da je človek v svojem spolnem življenju mnogo bolj živalski od vseh drugih živali. To je razmeroma preprosto dejstvo, ki ga vladajoči etični nazori še vedno ne priznavajo. Jasno je namreč, da spolno občevanje ni ne moralno ne nemoralno. Je nekaj najbolj naravnega, saj ga usmerja močan naravni nagon. Ne moški ne ženske niso po naravi monogamna bitja. To z drugimi besedami pomeni, da je tradicionalna spolna morala – z imperativom monogamnega spolnega življenja v okviru zakonske zveze – huda zahteva (kar seveda ne izključuje njene družbene koristnosti).
Spolna morala je v bistvu popolnoma nepotrebna, saj lahko vsak sam uravnava spolno življenje z zadovoljevanjem svojih spolnih potreb in želja. Strogo vzeto bi jo lahko skrčili na eno samo normo: spoštuj spolno avtonomijo druge osebe.
Res pa je, da je spolna morala cena, ki jo plačujemo zahtevi po vzgoji potomstva. Če bi moški lahko »šel naprej«, bi bila ženska in otrok nezaščitena in bi slabo končala kot tuja last. Zato monogamni gen kljub svoji šibkosti le deluje – ker so otroci monogamnih družin na boljšem.

Pripomba: Ob navedeni opredelitvi spolne svobode je nekaj problemov. Glavni je, da spolno manj aktivni (recimo spolno invalidni) zakonec egoistično ovira svobodno spolno udejstvovanje spolno živahnejšega partnerja in ga s tem spolno zatira. Kakšno je to zatiranje, je Slovencem najbolj nazorno opisal Milan Vidmar v knjigi Spomini (Obzorja, Maribor, 1964).

Zaradi že omenjenih protislovij v partnerstvu so žene odklonilne do spolnosti z možem, oziroma s spolnostjo manipulirajo in "pripuščajo" može le tedaj, ko le-ti to na določen način "zaslužijo". Tako postane spolnost odločilni dejavnik partnerskega feminizma.

Ozadje spolne zavrtosti Slovencev

Katoliška cerkev je s svojim naukom o pregrešni spolnosti pri visokem odstotku verujočih povzročila usodno zaviranje življenja na erotičnem in seksualnem področju, kar je prepričljivo opisala Uta Ranke Hienemann v svojih dveh knjigah (Katoliška cerkev in spolnost ter Ne in amen), ki sta prevedeni v slovenščino.

Prekletstvo nad spolnostjo izhaja predvsem od katoliškega protispolnega ideologa in spreobrnjenca Avrelija Avguština, ki je v svoji razpravi zagovarjal za zdrav človeški razum absolutno nesprejemljiva stališča. Navedel bom samo nekaj cvetk: »... Četudi je torej telesno poželenje razrešeno svoje krivde, kljub temu ostaja, dokler ne bo ozdravljena vsa naša šibkost, ko si bo zunanji človek, medtem ko se notranji iz dneva v dan obnavlja, oblekel neuničljivost. Telesno poželenje torej ne ostane kot substanca, kot na primer telo ali duh, temveč kot neka slaba afekcija, ki nas doleti kot bolezen ... Telesno poželenje pa se vendar vsak dan manjša v ljudeh, ki pazijo na zdržnost in krepost ... Nasprotno pa dobi nad onimi, ki se mu sramotno vdajajo, tolikšno moč, da često ne preneha divjati, iz dneva v dan vse bolj sramotno in predrzno, čeprav so njegovi udi že opešani od starosti ...« (Avrelij Avguštin: Zakonski stan in poželenje).
Ubogi verniki, ki so skozi stoletja bili maltretirani kot grešniki, saj vendar vsak zdrav človek občasno »hormonsko podivja« in je potem »grešen«. Avguštinova stališča so protinaravna, sovražna, značilna za zakrknjene spreobrnjence. Poučno za kritični del človeštva je dejstvo, da je Cerkev ta protinaravna stališča ponotranjila, kar opredeljuje bistvo patologije zagovornikov Avguštinovih stališč.
Tako katoliška cerkev spolno invalidizira ljudstvo in enakopravne žene utrjuje v njihovem odmikanju od spolnosti, kar vzdržuje partnerski feminizem.

Slovenski narod se je iz spolne zavrtosti začel prebujati pod vplivom pesmi najprej Franceta Prešerna, potem pa Ivana Cankarja in Otona Zupančiča. Da ljudstvo ne bi bilo deležno prehudega pohujšanja, je škof Jeglič Cankarjevo zbirko pesmi »Erotika« pokupil in jo požgal. Katoliški fundamentalist Anton Mahnič je ob koncu 19. stoletja obračunal s Prešernovo ljubezensko liriko. Prešernovo poetično ljubezen je razglasil za protinaravno in pregrešno. Kar sta začela Prešeren in Cankar, je nadaljeval Oton Župančič, zlasti z zbirko pesmi »Čaša opojnosti«. Njuno vlogo pri (začetnem in delnem!) prebujanju Slovencev iz spolne zavrtosti je Boris Paternu leta 1998 ocenil takole: »... Cankar in Župančič sta v sijajnem duhovnem zavezništvu ob koncu 19. stoletja osvobodila eno najbolj prvinskih območij poezije, njeno ljubezensko temo. Kot pesnika sta si najprej izbojevala prostost odznotraj, v svoji intimi. Na Slovenskem je bilo to še posebej potrebno. Šele potem sta z osvobojeno močjo lastne duše krenila navzven, v družbo, v zgodovino in še naprej, v globine človekove eksistence.«
Na dlani je torej, da smo bili Slovenci do pred kratkim ne samo politično in ekonomsko podjarmljeni, temveč tudi zatirani na najpomembnejšem življenjskem področju, na področju spolnosti. Zato smo kot narod vsestransko zavrti. Razživimo se šele pod vplivom alkoholne omame, kar lahko vsak med nami natančno preverja na veselicah in podobnih zabavah.
Če se Slovenci primerjamo z nekdanjimi človeškimi skupnostmi, ko so vse ženske pripadale vsakemu moškemu in obratno, smemo reči, da smo – spolni invalidi. Le redki posamezni pari se uspejo otresti navedenih spon.
Prihodnjič pa najprej o moški, nato pa še o ženski spolnosti.

Dr.sc.med. Janez RUGELJ
PROTISLOVJA SODOBNEGA FEMINIZMA NA SLOVENSKEM (4)
(prirejeno iz knjige POT SAMOURESNIČEVANJA, ki je izšla v začetku septembra)
(MOŠKA IN ŽENSKA SPOLNOST)

Spolnost pri moškem

Moški je vedno iskal in še vedno išče samico, zato ker ga napetost sili k razbremenitvi. Podobno se dogaja tudi spolno prebujeni ženski (neprebujena pa je spolno invalidna). Primaren je spolni nagon, ki služi ohranitvi vrste, medtem ko je ljubezen sekundarni fenomen, ki je v funkciji zapeljevanja.

Lacan meni, da so moški povsem določeni s »falično funkcijo«. Njegove seksualne želje omejuje oče in njegov incestuozni tabu: želja moškega nikoli ne seže onstran incestuozne želje, ki je ni mogoče uresničiti, saj bi s tem prestopili očetovo mejo in tako izkoreninili samo »sidrišče« nevroze – očetovo ime, a tudi očetov »Ne!«.
V kontekstu Lacanove opredelitve moškega je bolj razumljiva invalidnost otrok, zlasti sinov iz enoroditeljskih (materinih) družin, ko se ob odsotnem očetu sin zaradi naslednjih razlogov sploh ne more oblikovati v celostnega moškega:
- mati ne more z novorojenim sinom zasnovati simbioze,
- mati nima ob sebi moškega, ki bi prekinil (predolgo in škodljivo) simbiozo z materjo tako, da bi ženo (sinovo mamo) pritegnil k sebi zaradi partnerstva in spolnosti,
- mati nima ob sebi moškega, ki bi ob sinovi puberteti odtegnil sina izpod škodljivega nadaljnjega vpliva matere, tako da sinu čimprej omogoči stik z drugo žensko, ki ga bo tako močno očarala, da bo za vedno prekinil tudi fantazemske stike z materjo,
- sin se nima od koga učiti moškega vedenja.
Iz navedenih okoliščin je razvidno, da je edinček ob materi samohranilki brezpogojno invalidno bitje, ki se mora, če hoče dozoreti, (čimprej!) vključiti v kak program zapoznelega dozorevanja.
Samska ženska sploh ne more celostno vzgojiti svojih otrok, saj jih prikrajša za temeljni pouk - partnerstvo, ki se ga otrok ob dvojnem starševstvu uči od rojstva. Vsaka samska ženska, ki ima otroka, avtomatično razodeva, da ni bila sposobna za zasnovo dobrega partnerstva in da ima v veči primerov otroka zato, da (navidezno) prikrije svojo nesposobnost in s pomočjo otroka vsaj malo splava iz socialne izolacije. Izjema so samo vdove, ki so živele v dobrem partnerstvu, zato v vzgojo vgrajujejo pokojnega očeta. Povsem nasprotno pa ravna večina ločenk, ki v vzgojo otrok vgrajuje svoje sovraštvo do bivšega moža.
Tragične posledice starševstva samskih žensk bi bilo možno vsaj delno popraviti z ustanavljanjem ustreznih organizacij in komun, ki bi jih vodili avtoritativni "gospodarji".

Poznamo tri vrste spolne razbremenitve: spolni odnos, samozadovoljevanje in polucijo (nehotni izliv). Moški si je kljub vsemu dolžan, zaradi sebe in družbe, urediti spolno življenje, po možnosti ne z masturbiranjem ali z mazohističnim odlaganjem potešitve, temveč z naravnimi spolnimi odnosi. Če so spolni odnosi kronani z ljubeznijo in lepim partnerstvom, toliko boljše.
Moški si spolno življenje zlahka uredi, če je telesno in duševno zdrav in dovolj samozavesten. Če ni, težko pride do ženske, če pa mu to vendarle uspe, ga lahko ženska (ker ni samozavesten) zafrustrira, kar ima za posledico potenčne težave.
Če moškemu ne uspeva potešiti svoje ženske, je seveda velik revež, kajti seksualni neuspehi resno prizadenejo nesamozavestnega moškega. (Kako se lahko moški dokoplje vsaj do zasilne samozavesti in kako doseže, da njegova partnerica »obmiruje«, se lahko člani moje terapevtske skupnosti učijo v naši seksološki delavnici). Glede samozavesti moramo upoštevati, da se določa v otroštvu in je rezultat vsestranske uspešnosti.

Če se vživimo v bistvo spolnosti moškega, ki bi lahko bil aktiven od 14. do denimo 90. leta, je na dlani, da bi bil zadovoljen le, če bi živel v "primitivni" hordi, kjer ni bilo nenaravnih omejitev spolnosti, ali pa če bi imel lastni harem, kar je privilegij zelo omejenega števila moških.
Zdrav in samozavesten moški torej nima težav ne s potenco ne z orgazmom, in to od zgodnje mladosti do pozne starosti (celo pri devetdesetih imajo vsestransko potentni moški še razmeroma intenzivno spolno življenje), seveda, če ima ob sebi ljubljeno in ljubečo ter seksualno vznemirljivo in vznemirjeno žensko.

Spolnost pri ženskah

Zdrava in samozavestna ženska je prav tako prebujena in željna spolnosti kot moški. Drugače tudi ne more biti, saj so odnosi med spoloma komplementarni. Vendar ženska za sproščeno spolnost potrebuje vzajemno ljubezensko pripadnost.
Neprebujenost, zavrtost, sramežljivost, frigidnost itn. niso odlike ali kreposti, temveč usodne hibe.
Spolno prebujena ženska se mora torej znati sama potruditi za svoj orgazem, tako kot se potrudi moški. V skrajnem primeru se ženska med spolnim odnosom ali po njem sama ročno zadovolji, ali pa, če ima privzgojene zadržke glede tega, to pusti moškemu, ki bi ga morala o tej svoji potrebi poučiti..
Tudi moški ne bi prispel do orgazma, če se ne bi potrudil, torej če ne bi dovolj dolgo in močno premikal (drgnil) glavo penisa po nagubančenem »temnem tunelu« tople in dovolj vlažne vagine. Ob navedenem premikanju se klitoris pri misijonarskem položaju drgne, pri nekaterih drugih položajih pa ga mora ročno drgniti moški, ali pa ženska sama. Če je ženska preveč pasivna, če se ne potrudi, ampak se samo prepušča, praviloma ne more priti do orgazma, razen če ji moški z domiselnim drgnjenjem klitorisa orgazma ne »šenka«.

Protislovja med žensko in moško spolnostjo
V znanstveni, strokovni in poljudni literaturi o spolnosti zasledimo naslednje ugotovitve:
- osnovni pogoj za (dolgo)trajno skladno spolnost je odgovorna vzajemna ljubezen osebnostno zrelih partnerjev, ki dejansko pomeni dobro prijateljstvo med možem in ženo,
- komaj petina žensk skoraj vedno doživi orgazem,
- moški se ne zavedajo, da bistvo spolnosti za žene ni prodiranje penisa v vagino, temveč spolna predigra, ki ženo vzburi v tolikšni meri, da doživi orgazem pred prodiranjem penisa vanjo,
- večina žensk je spolno tako močno zavrtih, da niso svojim možem sposobne izraziti svojih potreb, zato preživijo življenje spolno nepotešene, nesrečne, nevrotične, zajedljive ... kar usodno vpliva na partnersko in družinsko vzdušje večine prebivalstva. Takšne so potrebne intenzivne psihoterapije, torej nekaj podobnega kot je bila tempeljska prostitucija v Heladi.
Kinsey na osnovi vzorca 8000 žensk poroča, da je 84 % posameznic, ki so kdaj masturbirale, odvisnih predvsem od ustničnih in/ali klitorisnih tehnik. Shere Hite poroča, da nastopi orgazem med spolnim odnosom v 30 odstotkih, in pogosto se ga doseže le s hkratnim draženjem klitorisa z roko.

Razlike med moško in žensko spolnostjo so zaradi povsem različnih vlog moškega in ženske na svetu: ženska že je, medtem ko mora moški šele postati. In to postane s svojimi mogočnimi projekti, izumi (tehnoloških) naprav in sprejetjem teh dosežkov med drugimi moškimi. Moški so se povezali med seboj in kot obrambo pred žensko iznašli kulturo (Katarina Majerhold). Te velikanske razlike med moškim in žensko ne morejo žene sploh doumeti, kar je razumljivo, saj se do sedaj niso lotile še nobenih skupnih projektov razen feminističnih. Poleg tega še niso prisiljene v velik razvoj.

Spolnost je v globini doživljanja duhovno razvitega človeka zelo zamotana in trajna človekova preokupacija. Poglejmo silno zanimivo Lacanovo tezo, da »ni spolnega razmerja«. To pomeni, da je že struktura »realnega« spolnega akta (akta s partnerjem iz mesa in kosti) inherentno fantazemska – realno telo drugega služi zgolj kot opora naših fantazemskih predstav. Drugače povedano: Masturbacijo običajno dojamemo kot »imaginarni spolni akt«, tj. kot akt, kjer je telesni stik s partnerjem zgolj zamišljen (med masturbiranjem se predajamo vsem mogočim fantazijam o tem, kaj bi počeli ...). Toda ali ni možno tu člena zamenjati in dojeti sam »pravi« spolni akt, akt z »dejanskim« partnerjem, kot nekakšno »masturbacijo z realnim« (namesto z zgolj zamišljenim) partnerjem? Osnovna poanta Lacanovega vztrajanja na tem, da »ni spolnega razmerja«, je v tem, da dejanski spolni akt je natanko to – partner moškega nikoli ni ženska v realnem jedru svoje biti, ampak je zmerom zvedena na objekt fantazma. Zato pravi Lacan, da je falični užitek po svojem bistvu masturbacijski.
Lacan je – verjetno – najinteligentnejši teoretski psihoanalitik, ki je z navedeno tezo razodel bistvo izredno močne obsedenosti (vsestransko potentnih) moških s spolnostjo, kateri žene niso kos. Niso ji kos iz preprostega razloga, ker se ženske, ki za spolnost v večji meri kot moški potrebujejo tudi ljubezen, ne zmorejo ustrezno odzivati moškim, medtem ko je večina moških seksualno divjih na spolno privlačne ženske tudi brez ljubezni. Žene kot seksualne partnerice se hitro puntajo, če se jim zdi, da niso dovolj ljubljene, moški ostanejo nepotešeni, zato se morajo predati seksualnim fantazmom, ki ostanejo žive tudi pri konkretnem spolnem odnosu. To pomeni, da moški med dejanskim spolnim odnosom s svojo spolno partnerico, fantazemsko seksa z neko drugo, zanj nadvse privlačno žensko. Tako so puntarske ženske, ki ne izpopolnjujejo svoje spolne privlačnosti, kaznovane, saj v globini seksualnega bistva niso nikoli poseksane od svojih mož, kvečjemu so fantazemski seksualni objekti sosedovih Franceljnov. Tako se v naravi vse poravna.
Večina moških uporablja pri dejanskem spolnem odnosu fantazemski spolni stik z neko preteklo žensko, ki ga je v svojem pohotnem transu pripeljala do neslutenega užitka. Zato ženska, ki neslutenega užitka ni zmožna možu dati, ne bo od moža nikoli dejansko, pač pa le (po Lacanu) fantazemsko poseksana.
Na osnovi svojih dolgoletnih osebnih in poklicnih izkušenj moram v celoti pritrditi Lacanu.

Največji problem v spolnosti pa je, da tudi frigidne, mračnjaške in zamaščene (in zato spolno neprivlačne) ženske zahtevajo spolno zvestobo svojih, na sadističen način mučenih moških. Če bi bile na mestu, bi se pobrigale in možu priskrbele naslednico, kot so nekoč počele Kitajke, ko so odcvetele pri štiridesetih.

Kako je s spolnimi fantazmi (torej z najglobljimi željami) moškega in ženske se lahko vsak pouči iz knjig Nancy Friday: Ženske in moške seksualne fantazije (Krt, Lj. 1992, 1993).

Velik problem spolnosti je tudi v zelo slabi poučenosti. Povprečna izobrazba udeležencev mojega programa je med višjo in visoko, a so redki med njimi, ki so pred vključitvijo v program prebrali ustrezno knjigo o spolnosti. To posredno dokazuje, da so ljudje v stiski v seksualnem pogledu nerazviti. Še slabša je poučenost o spolnosti med manj izobraženimi ljudmi.

Dve poti iz seksualne zagate

V današnji civilizaciji lahko človek živi sproščeno in sproščujočo spolnost samo, če je sposoben ustvariti tvoren partnerski odnos v skladu z dognanji avtorjev, ki jih je povzel P. Brajša v svoji knjigi Človek, spolnost, zakon (Delavska enotnost, Ljubljana 1982).
Malokomu se posreči že v mladosti ustvariti lepo partnerstvo, zato se velika večina ljudi znajde na usodnem razpotju:
Prava pot sestoji iz izobraževanja, trdega dela, ustvarjalnosti, odprtosti za spontane stike z ljudmi, zlasti z nasprotnim spolom, in iz stalnega eksperimentiranja s pošteno izbranimi partnerji. Vsakdo ima pravico in dolžnost, da eksperimentira, dokler ne najde pravega partnerja. Torej gre za pot delnega odrekanja spolnosti brez izrinjanja erotično-seksualnih potreb iz zavesti. Del libida se ob tem sublimira v delo in v ustvarjalnost.
Napačna pot vodi v razne oblike bega: depresivnost, lagodnost, pohlepno in donhuansko iskanje seksualnih »objektov«, fantazijsko izživljanje seksa, tlačansko garaštvo in pridobitništvo, alkoholno in drugo omamo, kar vse je sestavni del brezciljnega življenja. Napačna pot je vsaj delno posledica raznih zavrtosti v otroštvu, ki nujno zožujejo človekovo ekspanzivnost, zlasti v primeru, če človek ni zmožen smotrno uporabljati razum in znanje.

(Dolgo)trajna dobra spolnost med moškim in žensko je možna samo ob negovanju spolne privlačnosti, vzajemni ljubezni in prijateljstvu. Kakršnokoli odstopanje od te osnovne zahteve se maščuje s sprijenostjo odnosov in tudi spolnosti. Tvorne zakonske skupnosti brez ljubezni ni, kajti zakonska skupnost lahko traja 50 in več let. V pozni starosti spolnost običajno usahne, ostaneta pa ljubezen in izkazovanje vzajemnih telesnih nežnosti.
Prihodnjič: Spolnost pri alkoholikih.

Dr.sc.med. Janez RUGELJ
PROTISLOVJA SODOBNEGA FEMINIZMA NA SLOVENSKEM (5)
(prirejeno iz knjige POT SAMOURESNIČEVANJA)
(SPOLNOST PRI ALKOHOLIKIH IN NJIHOVIH ŽENAH)

Moški alkoholiki so zaradi narave alkoholizma, podvrženi feminističnemu nadzoru. Ker niso sposobni odgovorno opravljati svojih dolžnost v družini, mora žena prevzeti vlogo gospodarja, mož pa avtomatično zdrkne na raven funkcioniranja neodgovornega pobalina.
Ker je alkoholikov v Sloveniji vsaj 200.000 pomeni, da pomemben del slovenskega prebivalstva živi v feminističnem vzdušju in se karakterno kvari.

Alkoholiki sploh niso zmožni za korektno spolnost:
- Zaradi zasvojensoti z alkoholom, "ljubijo" predvsem alkohol, medtem ko za ljubezen do žene ni več dolj ne nergije in ne časa.
- Vsi tipični predstavniki alkoholikov (moški, star 40 let, ki je že v tolikšni zagati, da se zanima za zdravljenje itn.) imajo potenčne težave.
- Večina alkoholikov je bolezensko ljubosumna.
- Vse žene tipičnih alkoholikov so takrat, ko se je mož prisiljen zdraviti zaradi alkoholizma, frigidne do svojih alkoholičnih mož. Izjemno se kakšna še razvname, če je mož daljši čas trezen, urejen in zelo ljubezniv. Ko torej žena pripelje moža na zdravljenje, je do njega frigidna.

Zelo pomembno je dejstvo, da je spolno življenje žen alkoholikov zelo bedno in da se velika večina žen s tem sprijazni, kar dejansko pomeni, da je dostojanstvo večine slovenskih žensk na zelo nizki stopnji, saj so se brez pravega razloga vdale v usodo, da preživotarijo svoje življenje, ki je v bistvu življenje zakamufliranih prostitutk. V tej vlogi "vzgajajo" svoje otroke ter tako usodno kvarijo slovenski rod.

Bistvo zdravljenja alkoholizma je celo formalnim strokovnjakom nedoumljivo, saj terja zelo subtilno in dolgoletno proceduro urejanja partnerstva in spolnosti v terapevtski skupini, pogosto pa dodatno še v družinski skupini in seksološki delavnici. Kdor ni neposredno spremljal ali vodil teh postopkov skozi dolgo vrsto let, nikakor ne more doumeti, kako zamotane terapevtske postopke je treba opraviti med dolgoletnim zdravljenjem alkoholizma.
Ker večina ljudi, celo psihiatrov, ne razume bistva zgornjega spoznanja, ga bom razložil. Alkoholikova žena je v celoti razočarana nad svojim možem, saj jo je opeharil za ljubezen, spolnost in željo, da bi bila lahko ponosna na svojega moža. Vsak poročen moški alkoholik je zato »zločinec na področju ljubezni in spolnosti z ženo«, kar mi je pri skupinskih analizah odnosov med alkoholičnim možem in njegovo ženo pritrdilo na stotine žen alkoholikov.

Spolno potenco definiram kot sposobnost moškega, da doživi orgazem in da tudi partnerico pripelje do orgazma. Če upoštevamo to definicijo, so vsi tipični alkoholiki impotentni. Vendar pa vsi alkoholiki svojo impotenco tajijo.

Obravnava potenčnih težav pri alkoholikih in frigidnosti pri njihovih soprogah

Ženina ljubezenska čustva so zaradi moževega alkoholičnega vedenja tako ranjena, da se rane lahko spet zacelijo samo v redkih primerih (ob optimalnem poteku zdravljenja). Kaže, da je ta, često nepopravljiva okvara čustev, vzrok, zakaj večina žena alkoholikov tudi v primeru, če imajo možnost, ne pripelje svojih mož na zdravljenje.
Moški v običajnih okoliščinah razmeroma težko osvoji žensko, ki je do njega ravnodušna – kako naj torej uspe pri ženski, ki ga zaradi njegovega prejšnjega vedenja sovraži? Pustimo situacije, ko ženska zaradi »posebnih interesov« zamiži in si misli svoje.

Zdravljeni alkoholik je skoraj v brezupnem položaju, prvič zaradi svojih potenčnih težav in drugič zato, ker je žena do njega spolno hladna. Ker pa je urejena spolnost sestavni del zdravega življenja, je v podobno brezupnem položaju tudi alkoholikova žena. Če se tudi ona ne bo potrudila, torej zdravila svojo bolno spolnost (frigidnost), ne bo mogla polno in zdravo zaživeti, razen če namerava zamenjati moža. Pri tem pa so težave:
- razveza in ponovna poroka nista tako preprosti zadevi in marsikoga je strah ne le spremnih nevšečnosti, ampak tega, da bi se nazadnje res izkazalo (ob novem partnerju), da je krivda na njegovi strani oz. da ni zmožen pravega razmerja,
- zelo pogosto se zgodi, da je tudi drugi in celo tretji mož alkoholik,
- če ne bo odpravila svoje frigidnosti, bo tudi z morebitnim naslednjim možem frigidna – pa bo na istem ali pa še na slabšem, kot je bila.
Te okoliščine omenjam zato, da poudarim, da alkoholikova žena nikakor ne more pasivno spremljati moževega zdravljenja, temveč se mora tudi sama urediti. Poleg tega alkoholikova žena nikakor ni brez krivde, saj je dolga leta pustila svojega moža propadati in tudi spolne odnose je imela z njim, čeprav se je že prej ohladila.

Ureditev spolnosti nasploh (ne samo spolne potence) je med zdravljenjem in (re)habilitacijo odvisna predvsem od naslednjih okoliščin:
- Od telesnega okrevanja, ki obsega vzdržnost od alkohola, redno telovadbo, delo, zdravo prehrano, redno aerobno vadbo itn.
- Od ureditve duševnih konfliktov. Občutkov krivde in spremljajoče tesnobe se bo zdravljeni alkoholik znebil samo, če bo imel možnosti verbalizirati (v razumevajočem in sprejemajočem okolju terapevtske skupine povedati tisto, kar ga teži) izrinjene neprijetne dogodke, ki jih je zaradi alkoholizma povzročil sebi in najbližjim. Dokler ne bo poravnal računov z bližnjimi, ne bo mogel sproščeno zaživeti.
- Poleg ureditve številnih neskladij v družini je poklicna in socialna rehabilitacija pogoj, da lahko nekdanji alkoholik srečno zaživi, da se mu res okrepita samospoštovanje in samozavest, predvsem pa, da se znebi občutkov manjvrednosti in izrinjenosti.

Spolna potenca je pravzaprav izraz splošne življenjske potence, vitalnosti, ki izhaja iz telesnega, duševnega in duhovnega zdravja. Zdravljenemu alkoholiku, ki ima potenčne težave, lahko pomagamo predvsem tako, da ga čimbolj aktiviramo pri reševanju njegovih problemov ter usmerimo v zdravo in delovno življenje. Kot sem že omenil, telovadba, delo, zdrava prehrana in aerobna vadba povečujejo človekovo vitalnost.
Pri večini tistih, ki so se res aktivirali in zdravo živijo, opažam, da se spolna potenca normalizira in spolnost med partnerjema vsaj za silo uskladi proti koncu prvega leta zdravljenja. Tam pa, kjer težave trajajo, priporočam moškim, naj ne bodo neučakani, naj se ne silijo, temveč naj še bolj skrbijo za svojo vitalnost, ženam pa, naj bodo potrpežljive in obzirne. Enim in drugim skušam pomagati k poglabljanju čustvenih vezi, tako da se spet naučita izražati svoja zakrnela ljubezenska čustva in da spet postaneta zmožna vzajemnega snubljenja. Pri vsem tem pa ne gre pozabiti, da se bodo rane, ki jih je alkoholik povzročil svoji ženi, zacelile samo pod nekaterimi pogoji. Te pogoje bo izpolnil, če se bo korenito spremenil: od nekdanjega alkoholičnega sebičneža bo moral postati altruistično usmerjen mož. Zdrav, vitalen in uspešen, obogaten s plemenitimi čustvi ljubezni, bo sposoben prebuditi ženo za zdravo spolnost. Samo zdrav, vitalen, ustvarjalen, potenten in seveda altruistično usmerjen moški lahko spet prebudi resnično naklonjenost in ljubezen zdrave ženske, seveda pod pogojem, če žena ponovno uzre moža. Stanoviten partnerski odnos zahteva vzajemno skrb, odgovornost in spoštovanje. Tega pa je zmožen samo tisti zdravljeni alkoholik, ki se popolnoma rehabilitira.

Zelo pomembno je, da si zdravljeni alkoholik uredi spolno življenje

Moje izkušnje kažejo, da se vsestransko rehabilitirajo samo tisti alkoholiki, ki so se s svojimi partnerji spet ujeli v spolnosti. Redke izjeme samo potrjujejo pravilo. Jasno je, da je ureditev spolnosti med zakoncema poglavitni pokazatelj uspešnega zdravljenja. Če mož in žena v srednjih letih živita kot brat in sestra, ne moremo govoriti o uspešni terapiji, saj jima takšen način življenja prav gotovo ne prinaša sreče.
Seveda pa pri urejanju spolnosti med zdravljenim alkoholikom in njegovo ženo poglavitni problem ni povrnitev moževe spolne potence, temveč njegove vsestranske življenjske potence, spričo katere ga bo žena spet uzrla. Brez ponovnega uzrtja se po mojih izkušnjah ne more urediti partnerstvo in ne uskladiti spolnost.
Vprašanje ženinega ponovnega uzrtja v »na novo rojenega« moža, je centralni problem zdravljenja alkoholikov. Tudi z manj zahtevnimi programi lahko alkoholika pripravimo do krajše ali daljše abstinence, toda s tem njegovi ženi še nismo omogočili, da bi vsaj za silo nadomestila povprečno najmanj 15 let bednega spolnega življenja. Z neustreznim zdravljenjem alkoholikov, ki nima za cilj zazrtja, ženo s terapevtskimi manipulacijami obsodimo na dosmrtno spolno životarjenje, kar je vnebovpijoča psihoterapevtska prevara. Zato bi morali voditelji manj zahtevnih programov za zdravljenje alkoholikov ženam jasno razodeti: po našem programu utegne alkoholik abstinirati določen čas (oziroma kot pravijo na Psihiatrični kliniki: jih bo po prvem zdravljenju 80 % recidiviralo), toda če želite svojega moža prvič uzreti kot partnerja, se morate dodatno vključiti v ustrezen program partnerske in seksualne terapije.
Če alkoholikova žena ne doživi ponovnega "uzrtja", ostane na ravni delovanja partnerske feministke.

Kako je zdravljenje alkoholizma do skrajnosti zamotano, se vidi najbolj iz silno zapletenih procesov pri urejanju spolnosti. Samo pod posebnimi pogoji (da sta se zakonca vzela iz ljubezni, da ni bilo med alkoholizmom velikih grdobij, da sta se pravočasno in angažirano vključila v pravi program, k pravemu terapevtu …) je možno doseči, da se žena preda tantrični spolnosti z možem, kajti običajna, rutinska spolnost je dolgočasna, zato je na pohodu njen nadomestek – cybersex oziroma kiberspolnost. Tantrično spolnost dosežejo silno redki zdravljenci, zato so trajne ozdravitve (z rehabilitacijo na vseh področjih) alkoholizma dejansko silno redke.

Urejena spolnost pri zdravljenem alkoholiku in njegovi ženi ni samo najboljši pokazatelj uspešnega zdravljenja, temveč tudi pogoj za uresničitev številnih nalog, ki spadajo v program rehabilitacije.

Obravnava skokov čez plot žena alkoholikov

Zanimivo je, da razmeroma redkokatera alkoholikova žena skoči čez plot, čeprav je njeno seksualno življenje z alkoholičnim možem skrajnje bedno. Sem in tja pa se le najde kakšna, ki si omisli ljubimca, kar utegne moža predramiti, da se odloči za zdravljenje.
Alkoholiki so svoje žene do vključitve v program zdravljenja dolga leta ne samo zanemarjali na erotičnem in seksualnem področju, temveč so jih usodno travmatizirali tudi na vseh drugih področjih. Kljub temu tisti redki, ki se uspešno vključijo v zdravljenje alkoholizma, nikakor ne morejo preboleti (odrešilnega!) ženinega skoka čez plot. To najbolj nazorno razodeva bistvo skrivenčene alkoholikove osebnosti.
Če upoštevamo še dejstva, ki se nanašajo na fantazemsko spolnost, vemo, da spolne zvestobe ni. Vsakdo je vsaj občasno nezvest vsaj na fantazemski ravni, v ustreznih razmerah pa bi vsak postal tudi telesno nezvest.
Če alkoholik, ki je dolga leta zanemarjal svojo ženo, resno zameri ženi, ki je zaradi njegove ignorance skočila čez plot, je to dokaz skrajno krivične moške strahovlade nad svojimi ženami. Dolžnost žena alkoholikov in drugih zanemarjenih žensk je, da se tej strahovladi uprejo z nezvestobo. To bi bilo njihovo pomembno poslanstvo. Samo tako bi se postopoma razkrila brezmejna sebičnost ignorantskih moških.
Prihodnjič: Zasilni izhodi iz feminizma.

Dr.sc.med. Janez RUGELJ
PROTISLOVJA SODOBNEGA FEMINIZMA NA SLOVENSKEM (6)
(prirejeno iz knjige POT SAMOURESNIČEVANJA, ki izide v začetku septembra)
(ZASILNI IZHODI IZ FEMINIZMA?)

Kaj nas čaka?

Opredelitev Esther Vilar v knjigi Dresirani moški o bistvu odnosov med moškim in žensko je kljub zgražanju feministk še kako v okviru ljudske normalnosti, saj še vedno temelji na tesnem in neposrednem stiku med moškim in žensko. Čisto drugače pa je s poplavo (pornografske) spolnosti, ki jo nudi televizija, ki ljudstvo indoktrinira z virtualno spolnostjo in kiberspolnostjo, o čemer že imamo poplavo člankov in knjig. Zaradi ponazoritve bom navedel nekaj misli iz knjige Paula Virilia: Hitrost osvoboditve:
»Tisto, kar je doslej veljalo za 'vitalno', kopulacija, kar naenkrat postane fakultatitvno in se spremeni v telekomandirano masturbacijsko prakso ... Ko si nadene 'podatkovno obleko', si posameznik dejansko obleče informacijo, njegovo telo naenkrat dobi drugo kožo, mišični in živčni vmesnik, ki se doda njegovi polteni debelini ... S to prevleko, dobesedno sešito iz elektronskih impulzov, ki kodirajo in dekodirajo vsako od njunih čustev, se partnerja virtualne ljubezni lotita kibernetičnega procesa, v katerem se informacijska podpora ne zadovolji več zgolj s sintezo podobe in zvoka, temveč zdaj orkestrira tudi spolne občutke ... Po kemičnem prisilnem jopiču, je torej zdaj tu še elektronski prisilni jopič. Le da je zahtevana učinkovitost obrnjena, saj zdaj ne gre več za pomiritev prehodne norosti, temveč za to, da se norost vzburi, celo vzdraži ...
Po tem, ko je kibernetika vročih linij obsodila na tehnično brezposelnost 'call-girls' in jih dobesedno 'postavila na cesto', bo jutri odpustila še moškega in žensko, človeštvo pa do skrajnosti razvrednotila v prid spolnih strojev medijske masturbacije ...
Po različnih 'protinaravnih' perverzijah se zdaj zarisujejo druge alternativne prakse ljubezni, druge kompleksne diverzije, ne več 'živalske' in zoofilske, temveč 'mašinske' in tehnofilske ... Če je že z nizke ravni človekoljubja vsakomur jasno, da 'intenzivnost ljubezni raste s tem, ko se individualizira', tedaj življenjske razmere v mestu-svetu – s propadom družinske enote prebivalstva – samo še pospešujejo avtarkijo zagrizenih samcev, obenem pa ljudi silijo v iskanje intenzivnosti, v 'ekstremne športe', ki vse pogosteje najdejo ekvivalente v raziskovanju visoko tveganih spolnih izkustev ...
Pojavlja se vprašanje: o naravi ločitvenega ARTEFAKTA. Za kakšno umetelnost dejansko gre, ko pa je že celo zveza teles presežena v prid virtualne teleseksualnosti, ki poveličuje ločitev teles in ne več zgolj ločitev zakona?...
Kaj je potemtakem s prihodnostjo ne le posvečene poroke, temveč tudi ločitve, ko enkrat dobesedno razgradimo ne le par, temveč tudi samo občevanje?
'Informacijska bomba' bo terjala politično in družbeno popuščanje ... Razen če družbena razgradnja – s propadom celične družine in vzponom ENOSTARŠEVSKE enote naseljevanja – ne bo že prej stopila v fazo, iz katere ni vrnitve ...«

Celo v dnevnem časopisju publicisti napovedujejo stopnjevanje krize v spolnosti: kiberspolnost je že tu, naslednja stopnja bo virtualno spočetje in temu primerne zadrege s kibernetičnimi samohranilkami ... Na obzorju je doba velikih frustracij.

Posledice slabega partnerstva in spolnosti

Partnersko in spolno življenje večine ljudi v tej civilizaciji je klavrno, kar ponazarjajo naslednji kazalci: visok odstotek razvez, visok odstotek enoroditeljskih (samohranilskih) družin, razširjena promiskuiteta, zelo razširjena posilstva in pedofilija, čedalje več kiberspolnosti itn.

Kaj najbolj kvari kvaliteto partnerstva in spolnosti?
- Redka je ženska, ki bi cenila svojega moškega, če je ta obseden z velikostjo avtomobila, profitom, politično močjo ipd. Moški so po Frommu usmerjeni k »imeti«, ženske k »biti«.
- Polno zaposlene žene so vsestransko preobremenjene in zato nesposobne za kvalitetno poklicno delovanje, starševstvo, partnerstvo in spolnost. V svoji preobremenjenosti in izčrpanosti so besne na svoje manj obremenjene in lagodne može, ki jih (v začetnem obdobju spolnega partnerstva) zvečer čakajo v postelji spočiti in z erekcijo.
- Žena je zadovoljna in potešena, če lahko med drugim polno in enakopravno sodeluje v moževem poslanstvu (kot nekoč kmetica na dobri kmetiji). Velika večina žena te svoje potrebe ne more zadovoljiti, ker si velika večina moških ne najde drugega poslanstva razen opravljanja mezdnega (heteronomnega, suženjskega) dela.
- Vsaj 60 % ljudi je zaradi alkoholizma, kajenja, prenažiranja, narkomanije, faliranosti, pedofilstva, posilstev, nezaposlenosti, kriminala, družinskega nasilja, družbene brezperspektivnosti v osebni krizi … Vsakršna stiska vpliva na celostno počutje človeka, torej tudi na partnerske odnose in spolnost.
- Spolnost je zelo močna preokupacija človeka od rojstva do starosti, a so pogoji za vsaj zasilno zadovoljitev spolnih potreb v celem življenju velike večine ljudi zelo slabi. Za razumevanje teh pogojev moramo upoštevati položaj človeka od otroštva do starosti ter razvoj morebitnega znosnega partnerstva denimo od 25. pa tja do 80. leta. Zamislimo si, kako se denimo počuti šestdesetletni korenjak, ki je še vedno nabit s spolnostjo, ob svoji grdi in betežni ženi, ki se je razlezla in pogršala zaradi lenobe in prenažiranja?
- Na območju, ki ga še obvladuje krščanska kultura, je spolnost še vedno grešna.
- Pri prakticiranju spolnega življenja so domala vsi ljudje v stiski veliki nerodneži, saj so po mojih izkušnjah silno redki, ki so se o spolnosti poučili iz ustreznih knjig, komaj kakšen je med njimi, ki bi obvladal in prakticiral vsaj neke vidike tantrične spolnosti, čeprav je to le ena od sodobnih ezoteričnih popestritev zdolgočasenega spolnega življenja.
- Fenomen »odsotnega moža in očeta« ter trajno označene žene, da ni sposobna dobiti ali/in obdržati moškega, usodno pritiskata na našo civilizacijo.

Kaj nam grozi?

Grozijo nam usodne posledice, ki so rezultanta vseh feminizmov: velika večina žensk v tej civilizaciji si je vzela pravico, da odnose z možem in otroci ureja s histeričnimi izbruhi, ko moža besno zmerja z imeni iz živalskega vrta.
To je splošen pojav, ki je natačno razviden tudi iz sodobnih TV nadaljevank. V patriarhalni družbi kaj podobnega ženske niso smele početi, sicer je sledil najbolj učinkovit "psihoterapevtski" postopek - klofuta. Tega se še vedno poslužujejo razmeroma redki moški, predvsem pa alkoholiki (zato ima zame alkoholizem funkcijo zasilnega ohranjanja moških).
Histerične izbruhe žensk štejem za fenomene "norosti". Zato "mojim" moškim svetujem, da svoje žene v času izbruha "norosti" ne jemljejo resno, ter da se zavarujejo pred uporabo učinkovitega "psihoterapevtskega" postopka tako, da "norost" natančno opazujejo, si morda tudi kaj zapišejo, ali posnamejo in čakajo, saj bo ženi čez uro, dve ali tri zmanjkalo energije za "norenje". Histerični izbruhi "norosti" kot način urejanja odnosov imam za pomankljivost v intelektualnem oblikovanju žensk, zato se nagibam k predlogu, da bi morali reformirati izobraževalni sistem: dali bi poseben poudarek usposobljavanju žensk za argumentirano utemeljevanje stališč brez uporabe histeričnega rohnjenja.

Kje je izhod?

Zelo malo ljudi poznam, ki bi bili zadovoljni s svojim partnerstvom in spolnostjo skozi zadnjih 30 let svojega življenja.
Domala nihče ne more pričakovati, da bo res zadovoljen s partnerstvom in spolnostjo, zato nanj prežijo razne nevšečnosti: vzporedni partner, promiskuiteta, zdrs v alkoholizem, pedofilstvo…
Domala vsakega čaka veliko razočaranja in odrekanja.
Najbolje pridejo skozi ustvarjalni moški (znanost, umetnost, pisateljevanje, kmetovanje, obrtništvo, moje vrste psihiatrija itn.), ki ne jemljejo resno histeričnega "norenja".

Vsak človek lahko izrabi trajno prisotnost fantazijske spolnosti za razbremenitev spolne napetosti z masturbacijo, kiberspolnostjo … Številni moški povedo, da jim je ljubša masturbacija kot pa neprijetna seksualna telovadba z obotavljajočo in nič več privlačno ženo. Tako menijo tudi žene.
Masturbacija ima trojno vlogo:
a) pozitivno, ker omogoča razbremenitev, ki je pogoj denimo za zbrano intelektualno delo,
b) negativno, ker kronične masturbatorje razbremenjuje in tako niso prisiljeni, da bi se podali v iskanje spolnih partnerjev,
c) uravnalno: pred zelo provokativnim srečanjem s predstavnico nasprotnega spola se je pametno zmasturbirati, da se ima človek v oblasti in da ne podleže pohoti. Podobno modri ljudje potešijo lakoto denimo z golažem, preden gredo na veliko družabno pojedino, kjer se požeruhi razkrijejo kot požeruhi. Če smo požeruhi, ni nujno, da to vsak ve!

Tako! V običajnih življenjskih pogojih mi zlahka zadoščamo potrebi po zraku in hrani, veliko težje po (morebitno patološko razraščeni) potrebi po oblasti (veljavi), imetju (bogastvu), zelo težko pa zadostimo patološki potrebi po maščevanju (ko smo običajno prisiljeni, da le v fantazmih koljemo, streljamo, obešamo, zastrupljamo). Tudi veliko večino spolnih potreb lahko izživimo le v fantazijski spolnosti.
Blagor človeku, ki premore sposobnost za fantaziranje.
Seks je v resnici samo zapis, simptom bližine, bližina pa mora biti tudi duševna in emocionalna, sicer simptom ne bo trajen (dolgoletno živ).
Fantazijo je možno odigravati tudi s partnerjem (in njegovo fantazijo) – to je morda dobra rešitev.

Dva težavna problema feminizma sta: samske ženske in nepotešene ženske, ki imajo moške s prezgodnjim izlivom.

Urejanje samskih žensk v krizi je poleg zdravljenja psihoz najtežji problem resne psihoterapije. Samski človek je enigma, kajti človeka lahko celostno definira izključno spolni partner. Poleg tega s samsko žensko v krizi ni možno zares uspešno delati ker nima "gospodarja". Po gospodarju seveda neizmerno hlepi, a ga zaradi svoje prepotentnosti in konfuznosti ne more dobiti. Če pa ga dobi, ga prav hitro izgubi.
Nevrotične samske ženske se morajo najprej toliko urediti, da postanejo erotično zanimive in sprejemljive, kar terja veliko časa. Če pridejo prepozno, se utegnejo prej postarati kot doseči visoko stopnjo erotične privlačnosti.
Samske ženske so vedno na preži z izbruhi histerične "norosti".

Poročene žene z možem, ki ima prezgodnji izliv (ki je tako rekoč impotenten) so domala nerešljiv problem, ker so spolno nepotešene in zato histerične. So pač bile tako nespametne, da so legale z moškim, ki ne premore dolgotrajne (vsaj polurne) erekcije in ne obvlada osnov tantrične spolnosti. Moški s prezgodnjim izlivom so le zasilni oplojevalci, nikakor pa niso sposobni za spolnost, ki bi ženo vsaj zasilno zadovoljevala. Takšnih moških je blizu polovica. So pač nevrotiki, ki brez zelo zahtevne psihoterapije ne bodo nikoli dosegli dovolj dolge erekcije. Glavni problem so seveda žene, ki so zaradi nepotešenosti histerične in zato s feministično vzvišenostjo zastrupljajo ozračje v družini in na delovnem mestu.
Izhod je v zahtevni in dolgotrajni partnerski psihoterapiji, ki se ji upirajo tako moški kot ženske. Moški se pač sramujejo svoje impotence, ženske pa so tako site svojih impotentnih mož, da jim ni nič do zboljšanja spolnosti z njimi.
Prihodnjič in za konec: Pravi izhod iz feminizma je tvorno partnerstvo in družina.

Dr.sc.med. Janez RUGELJ
PROTISLOVJA SODOBNEGA FEMINIZMA NA SLOVENSKEM (7)
(prirejeno iz knjige POT SAMOURESNIČEVANJA)
(PRAVI IZHOD JE V OBLIKOVANJU TVORNEGA PARTNERSTVA IN DRUŽINE)

Ljubezen, spolnost, partnerstvo in družina

To je pravi zapored dogajanj v perspektivnem odnosu med moškim in žensko. Brez ljubezni tako in tako ni trajnega odnosa. Spolnost je lahko, ni pa nujno povezana z ljubeznijo; sledi partnerstvo, ki lahko ustvari otroke in družino.
Osnova za skladno partnerstvo in spolnost je vzpostavitev in vzdrževanje odnosa »jaz – ti« (po Bubru), ki omenja tri območja človekovih odnosov: življenje z naravo, življenje z ljudmi in življenje z duhovnimi bitji. Partnerstvo spada med življenje z ljudmi, toda partnerstvo ne more biti osrečujoče, če oba partnerja ne živita ustvarjalno na vseh treh območjih. Edinole tvorno življenje na vseh treh območjih je tisto, kar omogoča ustrezno osebno dozorevanje kot pogoj za dobro partnerstvo. Zato je vsak človek, ki stavi domala vse na partnerstvo, ubog v duhu, kajti če je zakoreninjen v družbi in naravi, ga partnerska kriza ne more usodno prizadeti. Zavedati se moramo, da je življenje v dobrem partnerstvu in družini kot življenje v nebesih, ki se neredko sprevrže v pekel, če se oba zakonca zelo ne trudita za razvoj odnosov. Vsakršno navezovanje partnerstva mora temeljiti tudi na skrajni previdnosti, saj se razmeroma visoko število zakonskih zvez spridi in razveže.

Tvorno partnerstvo je neznansko zamotan odnos, ki terja monogamno opredelitev, čeprav je le-ta v nasprotju s človeško poligamno dedno zasnovo. Monogamija je koristna zaradi vzdrževanja sodobne družine (ki je v razkroju), vzgoje otrok (primarna socializacija) in lastninskih odnosov. Ljudje v monogamnem zakonu so pač žrtvovali spolno svobodo na oltar tako opevanega zakona, ki je v večini primerov dolgoletna mučilnica za oba zakonca.
Seveda pa so primeri zakoncev, ki v monogamni zvezi dosežejo optimalne možnosti sožitja in zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb. Osnovni pogoji za to so:
- zelo urejeni primarni družini,
- približno enaka izobrazba in zelo usklajeni interesi,
- sposobnost za zasnovanje ljubezni, vzajemnega spoštovanja in odgovornosti za vzajemni osebnostni in poklicni razvoj,
- gojitev skupnih dejavnosti,
- sposobnost obeh zakoncev, da vzajemno čutita globoko simpatijo, ki je ne more usodno porušiti dejstvo, da se človek z leti in izkustvi spreminja. Prisotna mora torej biti nadinteresna in vzajemna zvestoba brezpogojni medčloveški solidarnosti.
Takšni zakoni so silno redki. Ostali za silo shajajo, posameznike med njim pa »rešujejo«: paralelni partnerji, alkoholizem, razveze, tavanje okrog raznih gurujev, duhovnih skupin in sekt. Le redki se vključijo v ustrezen program partnerske psihoterapije.

Važna skrivnost o bistvu partnerstva

Vsak človek je zase vsemirsko bitje, ki (praviloma) le delno in občasno stopa v stike in odnose z bližnjimi, pokojnimi, z mrtvimi in živimi vzorniki, s prijatelji, sosedi, naravo, s fantazijami, vizijami, strahovi, resentimenti … zato ne more prenesti, da se kdorkoli kar tako obesi ali obeša nanj. Kadar je zamaknjen vase, v svoje vsemirje, ga moramo pustiti na miru, sicer ga bomo prizadeli in zastrupili naš odnos z njim.
Po mojih izkušnjah pride do partnerskih kriz predvsem zaradi romantičnih pričakovanj deklet, ki komaj čakajo, da se obesijo na princa iz svojih sanj. Ženska se ne sme obesiti na moža, ne sme zdrsniti tako nizko, da živi iz moža, pač pa se mora usposobiti za življenje iz sebe … Moški preprosto »ponori«, če zazna, da se je žena obesila nanj!
Zato je bistvo partnerskega zdravljenja partnerskih kriz v razvijanju vzajemne empatije za vsemirsko bistvo partnerja in v usposabljanju žene (včasih pa tudi moža), da živi iz sebe.
Posebno moški mora zelo paziti, da si za sopotnico izbere duševno zdravo žensko, ki medsebojnih razprtij ne rešuje s histeričnimi izbruhi "norosti".

Družina

Z antropološkega stališča lahko štejemo za zdravo družino skupnost staršev in (vsaj) dveh, po možnosti pa treh in več otrok, pod pogojem, da je mati dovolj časa doma (kar pomeni, da ne bi smela v dobi aktivnega materinstva biti zdoma več kot 4 ure dnevno). V nasprotnem primeru se sproži proces nastanka patološke družine. Če se otrok vrača iz šole v prazno stanovanje, pač nima občutka, da je prišel v topel dom, zato se doma dolgočasi, se kvari ob TV ali pa se gre potepat in se tako izpostavlja kvarnemu vplivu slabe družbe (v katero zdrsnejo izključno tisti učenci in dijaki, ki po krivdi staršev niso razvili svojih sposobnosti za Gassetove elitnike).
Z antropološkega vidika se sedanja družba razodeva kot progresivno patološka tudi po naraščajočem številu enoroditeljskih družin, kjer otroke vzgaja samo mati.

Poglavitne pomanjkljivosti družinskega življenja pri nas pa se pokažejo šele v kontekstu osnovnega antropološkega spoznanja, da otroke vzgajajo predvsem očetje (ki so nekoč bili reprezentanti družbene realitete, kar se je v novejšem času precej spridilo zaradi vdiranja permisivnosti in histeroidnega feminizma), matere pa v glavnem le pomagajo možu pri vzgoji, čeprav ne gre povsem zanemariti njihove pozitivne vzgojne vloge, če živijo v skladnem partnerstvu.

Pomen zdrave družine za razvoj otrokove osebnosti

Družina je že dolgo osnovna celica družbe. Edino v družini, ob urejenih in ljubečih starših, lahko poteka optimalni psihosocialni razvoj človeka. Osnovne karakterne značilnosti človeka se oblikujejo v prvih štirih letih življenja, posebej pomembnih je prvih 6 mesecev. Če v tem obdobju mati ne živi v varnosti in ljubezni, ne more vzpostaviti z otrokom nujno potrebnega simbiotičnega odnosa (otroku ne more nuditi brezpogojne ljubezni). Otrok zato pretrpi usodne in le redko popravljive nevrotične poškodbe.
Domala vsi psihiatrični pacienti (ljudje v stiski) izhajajo iz patoloških družin, ki v večini primerov dajejo videz urejenosti. Toda videz vara. Ljudje, ki izhajajo iz patoloških družin, so tudi v svoji odrasli dobi obremenjeni s patološkimi odnosi s svojimi starši, pa tudi brati in sestrami.

Patologija slovenskih družin je opredeljena z množičnim alkoholizmom ter z visokim odstotkom razvez in enoroditeljskih družin. Urejena starša lahko v današnjih za vzgojo otrok izrazito patoloških družbenih odnosih (visoka nezaposlenost, slabe šole s permisivnim sistemom, veliko število patološki oddaj na TV, obremenjenost nas vseh s komunistično in bizantinsko preteklostjo itn.) za silo vzgajata, če imata vsaj dva otroka. Vzgoja je veliko lažja, če so pri hiši trije otroci ali več. Ubogi edinček, ki ima ob sebi samo vsega naveličano in za vse opeharjeno mamo! Kako silno težko je (re)habilitirati edinčka v stiski, vedo samo tisti terapevti, ki so se takšnega posla lotili in uspeli.

Psihoterapija človeka v stiski je izredno zamotana ravno zaradi izredne težavnosti razčiščevanja odnosov s primarno družino. Dokler človek v stiski ne uredi odnosov s primarno družino (da pride do zdravih odnosov ali pa do radikalne prekinitve in morebitnega poznejšega zbližanja z odpuščanjem), ne more ozdraveti. Velika večina ljudi v stiski odnosov ni sposobna urediti, zato tudi nikoli ne ozdravi. Nekateri se razčiščevanju odnosov s starši upirajo bolj krčevito kot pa se okoreli alkoholik izmika abstinenci in zdravljenju.

Kakšna naj bi bila modra žena?

Partnersko in družinsko življenje lahko pozitivno uravnava žena, če je duhovno prebujena in premore vsaj malo umetniške žilice, da občasno popestri družinsko vzdušje. Seveda pa lahko uspeva samo, če je ljubljena (če je torej spolno prebujena in sposobna moža pogosto spraviti v erotično-spolni trans). Zavedati se mora da:
- je tako vedno bilo,
- je doživljajsko bolj tankočutna (kar si je pridobila ob simbiozi z novorojenčkom, če je seveda rodila in če je bila sposobna ustvariti simbiozo),
- nima druge pomembnejše naloge, pa tudi ne drugega enakovrednega izhoda,
- je veliko več doma kot mož,
- zaradi nagonskih razlogov je neprimerno bolj odgovorna za otroke kot pa mož.
Žena mora znati moža navdušiti za dom, zato mora znati ustvariti domačnost, kulturnost ... Mož se bo bolj posvečal ženi in domu samo, če ga bo za to znala žena pridobiti.
Seveda mora ženska biti tako preudarna, da si izbere perspektivnega moža. Najlažje tako, da se spolno prebujena vrže z njim v intenzivno življenje in se prva tri leta ne pusti oploditi. Če se njen kandidat za trajnejšega moškega ni izkaže, ga odslovi in eksperimetira z naslednjim. Ko pa se odloči za zakonski jarem, se mora zavedati, urejen in spolno prebujen moški veliko raje "pančka" pri spolno zelo zanimivi ženi, kot da bi se potepal okrog. Je pač tako, da fantje bežijo od posesivnih (in zato zelo zoprnih) mater in od frigidnih (spolno invalidnih) žen. Največ jih zbeži v alkoholizem. Prav imajo, sicer bi znoreli. Alkoholizma se lahko rešijo, "norosti" pa samo izjemno. Sveta dolžnost moškega je, da zapusti ženo, ki mu ne sledi. Enako mora žena zapustiti moža, ki jo ne more vsestransko potešiti. Nihče od nas ni dolžan preživeti svojega edimega življenja v peklu na Zemlji!

Za konec
Dragi bralec in bralka! Poskušal sem na kratko opisati svoje dolgoletne izkušnje in spoznanja o nasprotjih med moškim in žensko. Vesel bom pripomb, ki jih bom upošteval pri drugi izdaji knjige. Kdor bi želel zvedeti kaj več, naj mi piše na naslov: J. Rugelj, Zasavska cesta 42, 1231 Ljubljana-Črnuče.

Knjige za učenje o spolnosti:
1. Za osnovni poduk:
- Ruth Westheimer (1997). Seks za telebane.
- M. L. Moeller (1995). Resnica se začenja v dvoje.
- Pavao Brajša: Človek, spolnost, zakon. DE, Ljubljana 1982.
2. Za poživitev spolnega življenja:
- Alex Comfort: Spolne radosti. Pomurska založba, 1984.
- Osho: Tantra, duhovnost in seks. D. Celan, Maribor 1990.
- Mani Madukar: Kamatantra. Vajat, Beograd 1982.
- Stephen Chang: Tao ljubavi. D. Betlah, Zagreb.
- Mantak Chia: Tao ljubezni (za moške, za ženske). Gnosis-Quatro d. o. o. 1996.
- Nancy Friday: Moške seksualne fantazije Ljubljana: Krt 78, 1992.
- Nancy Friday: Ženske seksualne fantazije, Ljubljana: Krt 86, 1993.
____________________________
dr. sc. med. JANEZ RUGELJ, dr. med.
ZASAVSKA CESTA 42
1231 LJUBLJANA-ČRNUČE
Tel.: 01/561-31-67, 561-31-71
E-mail: [email protected]
Internet: www.preobrazba-rugelj.si
Default avatar
Od kdaj je pa spolnost najmočnejša potreba? Mnogo potreb si ljudje težje odtegnejo kot pa spolnost. Recimo potreba po preživetju. Potreba po dihanju, potreba po pitju in hrani.
Pri skoraj vseh živih bitjih je spolnost prva funkcija, ki zamre, kadar okolje ni optimalno. Mar je narava naredila napako in z najmočnejšo potrebo označila najbolj zamenljivo funkcijo? Ne bi rekel, pa nekateri to tako sveto ponavljajo, kot da je absolutna resnica (mnogi jim potem verjamejo, pa se sprašujejo, kaj je narobe z njimi). Na ta način samo ustvarjate nevrotike, dragi moji.
Default avatar
Ne, po mojem niste histerična feministka, ampak "nerodno žensk bitje" ki ne zna manipuliarri s svojo "ženskostjo". Treba eksperimentirati s "telovadci" in si potem izbrati - morda samo za doleočen čas - ustrezno "žrtev", ne pa brezupno hlepeti po idealnem moškem, ki ga ni.
Oglasite se.LP J. Rugelj
____________________________
dr. sc. med. JANEZ RUGELJ, dr. med.
ZASAVSKA CESTA 42
1231 LJUBLJANA-ČRNUČE
Tel.: 01/561-31-67, 561-31-71
E-mail: [email protected]
Internet: www.preobrazba-rugelj.si
Default avatar
Razprava bi bila zamotana. Zato: Preberite moje knjige in se oglasite. LP J. Rugelj
____________________________
dr. sc. med. JANEZ RUGELJ, dr. med.
ZASAVSKA CESTA 42
1231 LJUBLJANA-ČRNUČE
Tel.: 01/561-31-67, 561-31-71
E-mail: [email protected]
Internet: www.preobrazba-rugelj.si