Starševstvo in vzgoja

Odgovarjajo: mag. Nataša Durjava, EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka • prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Vzgajanje sinov

Default avatar
Poznam kar nekaj mam, ki imajo enega ali dva sinova, stara od 5 - 15 let. Vse pravijo, da imajo težave pri zgoji bodisi da jih ne razumejo, bodisi, da imajo občutek, da se sinovi od njih odmikajo z odraščanjem, ipd.

Občutek imam, da tem sinovom strašno manjka moški lik in vse te mame (ki jih jaz osebno poznam) imajo smolo, da očetov kaj dosti njihovi otroci ne zanimajo.

Kako vzgajate sinove? Vam uspe vzpostaviti in obdržati avtoriteto? Kaj je posebnega pri vzgoji sinov? Na koga od predstavnikov moškega spola se obrnete po nasvet, kadar ne morete same?
Default avatar
Se strinjam, da sinovi potrebujejo "moškega starša". So stvari, ki jih kot mama pač ne morem ali ne znam.........ali kako se naj izrazim, predstavit; pokazat, razložit.......Imam to "srečo", da je naša družina razpadla, ko je bil sin star 17 let; tako, da je vseeno malce lažje meni, kot mamam, ki so ostale same s sinovi, ki so mlajši. Verjetno se marsikatera mama ne bo strinjala z menoj; toda imam priliko videti, kako (seveda so izjeme tudi ) so sinovi "poženščeni", ker odraščajo samo v ženski družbi; brez očeta, oz. moškega v družini. Pa ne to vzet sedja kot nek napad ali , da sem hudobna; še zdaleč od tega. Vsekakor je razlika v vzgoji sina ali hčere.Pa, če se kdo strinja z menoj ali ne. Seveda pa ne more ena mama nič , kadar se oče ne zmeni za otroka. To pa mi je tudi jasno.
***************

Upanje je kakor nočno nebo. Nikoli ni tako temno, da ne bi odkrili vsaj ene zvezde...
Default avatar
Sama sicer nimam sina, lahko pa podam nekaj utrinkov...
v nosecnosti nisem imela namena vprasati,kaj bo, fantek ali puncka=)in dokler sem imela se fanta,sem si samo zaradi njega zelela fantka,ker si ga je zelel on.
po nekih nenavadnih in smesnih okoliscinah sem zvedela,da bo puncka. nesojena tasca je bila vidno razocarana,saj je vedela,da s puncko njenega sina ne bom zanimala (hvalabogu!)- medtem,ko mi je sestra bivsega povedala, da je ona presrecna, da ima puncko-takrat je bila sama in ni si predstavljala,kako bi imela fantka,razlozila mi je strah,da fantek rabi oceta in prej zameri vse mami.
res je,kot pravi acjom, ce je fant mali in odrasca brez moskega lika v druzini,se krepko,krepko pozna! poznam jih nekaj, katerih ocetje delajo od zore do mraka,pa je fantic doma med zenskami-in ojojoj,govori na puncko.
sicer menim,da se da vse uredit, da se z vzgojo vse premaga, da volja in ljubezen tu podirata rekorde...tudi marsikatera mami zna vzgojit fantica v pravega dedca,brez moskega=)
zase si pa le zelim, da bom cez nekaj dolgih let imela tudi fantka ali dva-skupaj v paketu s princem=)

pozdravcke!
Default avatar
Odšli smo, ko je imel sin dve leti. Očeta je videl na štirinajst dni do tri tedne za kakšne tri, morda štiri ure, a nista vzpostavila kakšnega poglobljenega odnosa.
Si je pa poleg dedka, s katerim tudi ne živimo skupaj, vedno (od kakšnih šestih let naprej) poiskal moški vzor, nekoga, ki so ga zanimale iste stvari kot sina in to je delal še celo srednjo šolo. Ker je sin na ta način sam kompenziral določene primankljaje, se mi je zdelo precej težje s hčerko, ki nekako nima zaupanja v moški spol, čeprav nikoli nisem udrihala po moških kar počez...
Ni tako temnega oblaka, da ne bi imel vsaj svetlega robu.
Default avatar
Ja katarina imas prav...tkole ko primerjam vrstnike od tamalga, predvsem vrstnice, je razlika kar velika...pa saj vem,da se otrok ne sme primerjat med sabo, ampak fantki res rabijo moski lik ob sebi...pri nas sta to dedi ni stric...sploh stric...tako,da upam,da mu bo pomagalo...mogoce grdo, ampak za vi zivljenje je ze boljse,da ima vzor pri dediju in stricu...mu bo koristilo bolj,kot ce bi iskal vzor v svojem takoimenovanem ocetu...zal...
Default avatar
imam dva sina...ko sva sla narazen ,sta imela 12 in 16let.....zelo obcutljiva leta....katera pa niso??in priznam,da nisem cutila nobenega bremena ali kaksnih problemov...pa ceprav nimata nobenih stikov z ocetom...najbolj pomembno se mi zdi,da se ze od majhnega postavljajo meje...prepricana sem,da je le tako,otrokom bistveno lazje.....in nikoli ne izgubit stika...veliko,veliko pogovarjanja....
pri nas doma smo res prijatelji...veliko si zaupamo,pogovarjamo...spostujemo mnenje drugega... nisem izgubila avtoritete.....a za taksen odnos postavljamo temelje ze od majhnega!
Default avatar
razmišljam, počasi se tudi moje življenje odpravlja po poti enostarševske družine s sinom, ki bo ravno dopolnil 6 let...kjub temu je njegov oče že sedaj močno odsoten in je ves čas njegove odraščanja tudi bil...tukaj se ne bo veliko spremenilo.
Prebiram knjigo "fantke vzgajamo drugače" in mi veliko pomaga, da se potrudim in razumem sina kot fanta, kot moškega in drugače reagiram, kot bi sicer. Posebnega pri njegovi vzgoji? da ne znorim vsakič ko ne more biti na miru 5 minut, da potrebuje veliko več gibanja, "moškega" ravsanja, pogovorov o letalih, avtih (sem postala že expert), kljub temu da ga veliko cartam in objemam, da mu povem da je prav če je jezen a jo mora znati kontrolirat ini na primeren način izražat, da učim ga da je spoštljiv do ostalih, da spuščam WC pokrov za njim (kje pa piše, da je pravilno če je spuščen :))...smo pa šele na začetku....kako bo naprej pa ne vem...
Se pa druživa veliko z ostalimi prijatelji, kjer so očetje prisotni in v stiku je veliko z svakom in na tak način kompanzira moško družbo... upam res upam da nama bo uspevalo še naprej tako dobro.

upam pa da se bo oče vsaj zaradi njega več vključeval v njegovo življenje sedaj....
Default avatar
lahko dobim se avtorja knjige...namrec to bi izredno rada prebrala...hvala ti...
Default avatar
Michael Gurian: Dečke vzgajamo drugače

Lp!
Default avatar
Ja vzgoja dečkov je nekaj drugega kot deklic, vseeno. Sem prebrala tudi, da se kombinacija mama in hči kot enostarševska družina (tudi če ni stikov z očetom) obnese prav tako dobro kot dvostarševska družina pri vseh ostalih kombinacijah pa so otroci vseeno dosegli drugačne rezultate kot tisti z obema staršema - seveda pod predpostavko urejenosti družine. Kjer pa starša ostaneta skupaj "zaradi otrok" pa so rezultati še slabši, tako da je enostarševstvo pač manjše "zlo". Se pa strinjam z ostalimi odgovori, da dečki potrebujejo moški lik in vzor, ki pa se ga da zagotoviti tudi s primernimi "nadomestki", če ta vzor biuološki oče ne želi ali ne more biti (ker je mamica vdova).
Default avatar
Evo, pa še jaz.

Najbolj kritično je bilo v puberteti. Takrat me je bilo res strah, če bom zmogla. Takrat fant res rabi "moški pristop". A če je otrok navajen, da se z njim resno in odkrito pogovarjaš o vseh življenskih stvareh, kar gre. Navaditi pa se je treba, da ima odraščajoči fant tudi svojo zasebnost - ne more mama pričakovati, da ji bo prav čisto vse povedal. Jaz sem ga samo od časa do časa spomnila, kaj pričakujem od njega. To je vedel, kaj: odgovornost in poštenost do sebe in drugih. O pomembnosti tega sem mu veliko govorila, tudi s pomočjo primerov iz najine okolice.

Mislim, da se fantje bolj temeljito "odtrgajo" od mame kot dekleta. S tem je treba računati in ga ne ovirati. Deklica pač veliko stvari čuti kot mama, bolj sta "na vezi". Fant pa se mora pogovoriti z moškim: idealen je kakšen zaupanja vreden družinski prijatelj ali sorodnik. Moj tega ni imel, je imel pa v šoli dobrega razrednika in tudi s šolskim psihologom sta bila kar prijatelja. Morda sem imela malo sreče, je pa res, da sem bila vsaj v puberteti stroga mama. In kar hitro sem dojela, da je moja naloga, naučiti ga osnovnih korakov v življenje; "detajlov" ne moreš predvideti, tiste bo moral sam reševati.
Default avatar
adas hvala, ker si vskočila, namreč nimam stalnega dostopa do računalnika in nisem utegnila odg.
Default avatar
Pozdravljene!
Prebrala sem vaša razmišljanja.
Imam 10 let starega sina. Z očetom nima stikov, ker jih ta ni želel, tako da sva že od vsega začetka sama. Živiva v hiši staršev, v svojem gospodinjstvu. V isti hiši živi še sestra z dvema otrokoma - 10-letno hčerko in 5-letnim sinom, ki se je pred 2 letoma ločila.
Tudi za mojega sina je bil to šok, ker je bil navezan na mojega svaka in od takrat nima moškega vzornika, ki bi ga v teh letih nujno potreboval. Sama hodim na njegove tekme (trenira nogomet in rokomet), vendar to ni isto.
Ker sem precej zaposlena, je moj sin veliko z mojimi domačimi, predvsem s sestrično. Sta tudi sošolca v 4. razredu osemletke.
Zadnje čase samo še kričiva en na drugega. Pravi, da ne bo hodil v šolo, zakaj mora, če noče in bi raje počel kaj drugega.
Je zelo živahen in v šoli so me želeli prepričati, da je hiperaktiven. Obiskovala sva svetovalni center za otroke in mladostnike, kjer so mi povedali, da je z njim vse v redu, da je bolj živahen in se v šoli dolgočasi oz. ni motiviran. Prebrala sem gore knjig (tudi Dečke vzgajamo drugače, Otroci so ogledalo svojih staršev...), tedensko sem v stiku z učiteljico (tudi lani in predlani), poskušam ga navdušiti za stvari, ki ga sicer zanimajo, v šoli pa se mu zdijo dolgočasne in nezanimive.
Sam pravi:"Mami, angleščina je s tabo zabavnaveč z njim, zato ko sem doma ne sesam in ne pomivam posode (oz. jo skupaj), ampak z njim kolesarim, se pogovarjam in igram. Zdaj pa, kot da se ne znava več pogovarjati.
Zadnjič je rekel, da sem en dan dobre volje, drugi dan slabe in če sem danes dobre, bom jutri slabe. Ponavadi sva se zvečer o vsem pogovorila, zdaj pa manj oz. mi manj pove kaj čuti in kako se počuti. Ali pa ga ne znam poslušati in slišati (tudi knjigo Kako otroke poslušamo in se z njimi pogovarjamo sem imela).
Priznam, da je razvajen in nekatera pravila (doma in v šoli) razume po svoje - ampak na tem delava, se pogovarjava, po besedah učiteljice tudi v šoli. Če je do sošolcev žaljiv, pravi, da zato, ker se tudi oni pogovarjajo grdo z njim (mene v šoli ni in težko ocenjujem, je pa res, da je največkrat kar on kriv, ker je učiteljica pač slišala njega - najbrž velikokrat upravičeno, velikokrat pa tudi ne, na kar so že opozorili sošolci).
Ne vem več, kaj naj - samo še čakam, da bo rekel, da danes ne gre v šolo, da ga lahko tudi odvlečem, pa ne bo šel.
Skratka, velikokrat je zelo odprt, dajva se malo crkljat, pa pogovarjat, kaj bereva, ampak včasih pa neprepoznaven, agresiven, žaljiv, nesramen.
Ne vem, ali je problem šola ali jaz. Zadnjič sem si ogledala Waldorfsko šolo in se mi je zdelo, da je to zanj. Na začetku si povedo novice, ki jih tu ne more povedati, več se dela na predmetih in vsebinah, ki so mu bolj všeč, kjer je boljši. V sedanji šoli, ob vsem sodelovanju in pogovorih, ki sem jih imela z razredničarko in svetovalno delavko, imava oba občutek, da ga zaradi vedenja kaznujejo z nižjimi ocenami, predvsem pri predmetih, ki jih ima sicer rad in je pri njih dober. Sicer ima učni uspeh v redu - med dobrim in prav dobrim.
Pravi, da ne bo šel na drugo šolo, ker ima tu prijatelje in bo drugo leto itak druga učiteljica oz. več učiteljev.
Kaj pravite?
Default avatar
Imam dva sinova, z očetom imata sicer občasne stike, vendar premalo. Ko sta bila manjša, ju je vzel vsak drugi vikend in sta tudi prespala tam, šli so skupaj na dopust,...

Ko sta pa prišla v puberteto, se je odmaknil. Ravno takrat, ko sta ga najbolj potrebovala:(( Je zgubil stik z njima, ni ju znal več dohajati, ni se mu dalo,...ne vem, kaj je bilo. Vem pa, da sta hudo pogrešala moškega, njega ali pa kakšno drugo moško figuro, ki je pa v njunem (in mojem) življenju takrat ni bilo (očeta nimam že dolgo, brata tudi ne, sestra je ločena, drugega partnerja takrat še nisem imela).

Meni sta se prav smilila, ker se mi je zdelo, da si grozno želita, da bi ju oče včasih poklical in bi šli brcat žogo ali pa vsaj na kakšen sladoled,..

Sem pa enkrat nekje prebrala (ali slišala), da fantje, ki odraščajo samo z mamo, bolj spoštujejo ženski spol, mogoče zato, ker vidijo, da ženska-mati sama vzdržuje družino in se prebija. Ali pa zato, ker nimajo slabega zgleda iz nekaterih družin, kjer oče neprestano ponižuje mamo,..

Tak zgled bi moja dva recimo dobila (in sta to opazila, vendra sta premalo tam, da bi se tega navzela) od starih staršev po očetu. Tam je moja bivša tašča prav uboga. Oče in sin (oče mojih otrok) se oba obregata obnjo in govorita z njo na način, kot si jaz nikoli ne bi dovolila.
Default avatar
Ja, tudi jaz sem bila včasih prav vesela, da moj sin ni imel slabih zgledov kot nekateri sinovi mojih znank (alkohol, kajenje, vsa garaža oblepljena z golimi ženskami, zadirčen odnos do žensk v družini).
Default avatar
Jaz bi rekla, da si na dobri poti. Vztrajaj pri pogovoru, postavi mu cilje. Pogovarjajta se o tem, kaj želi nekoč postati, povej mu, da je šola potrebna zato, da bo dosegel svoje cilje.

Ja, vem, to obdobje bo zdaj naporno. Mojega je najbolj "metalo" tam od 10 - 16 leta. Potem je bilo pa vsako leto bolje. Vztrajaj in vedi, da čisto vseh tvojih pričakovanj pa ne bo izpolnil. Da bi vsaj osnovne! Malo se boš pa ti privadila. Tako je pač starševstvo! Želim ti veliko optimizma in oglasi se še kaj! LP!
Default avatar
Morda je problem v "postavljanju meja";če jih ni,otrok ne ve do kje lahko gre.Meje pa mame-samohranilke težko postavljamo,ker se nam otrok "smili",ker je brez očeta,ker se bojimo,da bomo izgubile njegovo naklonjenost,ker smo ,morda,premalo samozavestne in pogumne.

Otrok pa te meje življensko potrebuje.Če je na videz vzgoja v duhu "sva prijatelja"dobra,se kasneje,ko otrok prehaja v puberteto,izkaže za hudo nehvaležno.Ker otrok takrat potrebuje neke vrsta "trdo roko"(ne me narobe razumet!),nekoga na katerega se bo zanesel,v katerega bo verjel,ki je dosleden,nekompromisen...Tako do otroka kot do drugih ljudi.

Sama imam tako izkušnjo s svojim že skoraj odraslim sinom.On ve,da bom obločen "ne" rekla tako njemu,kot nekomu,ki mi skuša kaj prodati...In da ta ne pomeni ne.

LP
Default avatar
Ja, alkohol...ta je tudi pri nas problem. Mi reče sin: mama, ali mi lahko nekaj razložiš (neka tehnična stvar), sem klical že očeta, ampak je tako pijan, da mi ne zna odgovoriti...

In to sredi popoldneva.
Default avatar
Ja, res rabi otrok trdo roko. In jaz sem zelo pogrešala pomoč očeta pri vzgoji, ko sta bila otroka v najhujših letih. Počutila sem se velikokrat nemočno. Poskušala sem vključiti bivšega moža, pa...če sem mu kaj "zatožila", se je potem znesel nad njima, da ju bo ubil,....večkrat je bil pijan, ni se dalo niti pogovarjat z njim..

Nekako smo prebrodili najhujše in zelo upam, da si bosta znala ustvariti srečno zvezo, da bosta znala "voziti" z ženskami:) da bosta srečna, skratka.

Moderatorji

mag. Nataša Durjava , EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka
durjavaN
prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic E-posvet