Ločitev, nezvestoba in ljubezenski nasveti

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj • mag. Irma Hus, specializantka psihoanalitične terapije

ponovno v zvezo z bivšim možem???

Default avatar
Sem v strašni dilemi in ne vem, kako naprej. Najprej moram povedati, da sem stara 40 let in imam dva otroka (10,15 let). Pred tremi leti se mi je razdrl zakon in porušil svet. Vseh 17 let zakona sem živela kot v pravljici. Imela sem zlatega moža, bil je tudi zlat oče. Ko se je začelo dogajati, mi sprva ni bilo jasno zakaj gre. Potem pa sem nekako prišla do ugotovitve, da je mož padel v globoko depresijo (to je ugotovil tudi psihiater). Ni sprejemal moje pomoči, ne pomoči prijateljev, staršev ali zdravnikov. Vse nas je odrinil. Dogajalo se je vse živo. Od varanja, do groznih laži, besed "ne ljubim te več, odseli se..." Živeli smo v hiši z njegovimi starši. V trenutku nisem imela ničesar. Kam naj grem, kako naj živim? Poleg otrok sem imela le še dobro službo, sem namreč visoko izobražena. Po dveh letih živega pekla, sem se postavila na noge. Močno sem se zakreditirala, si kupila stanovanje in naredila najhujši korak v svojem življenju. Še danes ne vem, kako mi je uspelo. Zdi se mi, da v tistih dneh nisem bila čisto prisebna. Pobrala sem najnujnejše stvari ter otrokein se odselila. Bili so zelo hudi časi. Nekaj mesecev pred selitvijo sem našla človeka, ki mi je dajal kar sem pogrešala in počasi sem se vanj zaljubila. Verjetno sem tudi v njem jemala moč, da sem storila odločilni korak. Z novim partnerjem sva počasi napredovala, nakar se zgodi. Moj mož je ob izgubi družine poiskal pomoč in se postavil na noge. In sedaj? Zasiplje me z dokazi, kako me ljubi. Kaj vse je pripravljen storiti za nas. Šele sedaj ve, kaj je imel in izgubil. Prosi z besedami in jokom za še eno priložnost. Jaz pa iz dneva v dan bolj razdvojena. Uničujem novo nastalo zvezo. Zdi se mi, da ljubezni do bivšega moža ne čutim več. Bilo je preveč hudega. Imam pa občutek, da si zasluži še eno priložnost, da sem mu to dolžna, navsezadnje je bil bolan.... Vem da bi osrečila otroke, starše, njega, mogoče bi bila tudi jaz nekoč spet srečna??? Jokam od bolečine, ko pomislim, da bi ostala brez sedanjega partnerja, s katerim sva že načrtovala skupno prihodnost. Joj, kakšna zmeda. Srce me vleče sem, glava tja. Bojim se, da bom zbolela, hujšam, ne jem, jokam... Najhuje je to skrivati pred otroci, kar mi v celoti tudi ne uspeva. Porajajo se mi vprašanja. Kaj če grem nazaj in se to zopet stori? Kako bom pozabila novega, ki ga ljubim močno, močno? Kaj sem dolžna storiti in kaj ne???? Ko sem v družbi bivšega moža sem nekako v krču. Sploh si ne predstavljam, kako bo lahko bila z njim intimna... Groza.
Prosim pomagajte z nasveti in mnenji. Verjetno je napisano brez repa in glave, takšna sem tudi sama trenutno.
Vsem en lep pozdrav.
Default avatar
Kratko bi rekel; na pogorišču neke hiše, druga nikoli več ne bo taka....

Čisto simpatično je napisano, pravzaprav si povedala vse potrebno in iz tega se zelo nazorno razbere sledeč nasvet: pojdi z življenjem naprej ! Z vso pieteto do prej bolnega človeka, kateri ozdravljen moleduje nad izgubljeno družino in pričakovano pada v ponovno brezizhodno stanje, toda dolžna nisi nič - niti sebi, njemu ali otrokom. Čudno se bere, pa vendarle je tako. Do njega ne čutiš nič, torej ni niti predpogoja za kaj več in kaj bi s tem "pridobili" otroci ? Nič, verjemi da imajo od njega lahko več, četudi sta si vidva narazen.
Default avatar
Iz napisanega jaz nazaj ne bi šla. Tvoje življenje je sedaj z novim partnerjem, stara zgodba je zaključena, vrata zaprta.
Default avatar
S hudimi mukami si se postavla na noge in si ustvarila novo življenje, živi ga naprej. Ne hodi nazaj!!!!
Default avatar
Hudo ali pa ne hudo...tebi je tudi bilo, ko so te skoraj "vrgli" čez vrata. Jaz bi na tvojem mestu ohranila lepe stike z očetom svojih otrok, to je pa tudi vse. Ti imaš človeka ki ga ljubiš, on ljubi tebe, otroci so ga sprejeli... Si želiš kaj lepšega??! Naj se ti nikar ne smili nekdanji mož, dala si mu priložnost, pa je ni izkoristil. Srećno naprej!
Default avatar
Jaz bom pa še ekstra izpostavila stanje "depresije" - po večini smo bili že vsi kdaj v zosu, pa zato ne rabiš letat k psihiatrom za neke frke in iskat IZGOVORE.
Sploh pa ne kapiram - varal te je in na koncu je bil še on tisti revež, z depresijo... Hahaha, ma daj no daj, lej, vsak od nas gre lahko danes do kakšnega psihiatra, mu na vlko potoži, zadevo napihne ter vidi sebe kot mega žrtev cele svoje okolice, se na ves glas razjoče (sploh pa moški jok pali), pove da več ne vidi izhoda IN NI GA PSIHIATRA KI TI NE BO DAL DIAGNOZE GLOBOKA DEPRESIJA, še posebaj če mu poveš da te je ata tepel in nimaš do njega nekega zdravega odnosa, pa to te že vso življenje teži in gloda ;)...
Meni se zdi ta "depresija" v največ primerih beden izgovor in nič več.

Ma ne bi šla k temu bivšemu za nič na svetu, za nič na svetu! Kaj boš tam? Povej bivšemu da si v globoki depresiji, pa je.. (tako si tudi ti pustiš za vsak slučaj vrata odprta, hehehe).
Default avatar
Se strinjam, zakaj bi človek v življenju delal korake nazaj? Z vso pravico si se odločila da greš naprej, imaš novo ljubezen, otroke, svoje stanovanje in dobro službo, jaz tega že ne bi zamenjala z bolnikom, da bi potem živela v strahu in s kupom vprašanj...kaj še bo, kaj če bo spet....ali mi laže???

Tudi jaz sem bila z bolnikom, depresivnežem in alkoholikom pri 28ih letih, pa sem si dolgo časa dopovedovala, saj je bolan in da sem mu dolžna pomagat, tudi na zdravljenje je šel zaradi mene... zelo težko sem se sprijaznila s tem , da je najine veze konec in da jaz nimam te moči, da mu pomagam. 1x sem se odselila in potem šla nazaj, pa človek na koncu ugotovi, da ni nikomur drugemu nič dolžan, razen sam sebi.

Depresija pa po mojem mnenju tudi ne more biti razlog za varanje.
Default avatar
Življenja se ne da zasukati nazaj. Kar je bilo, je bilo, danes pa je vse drugače. Bivšega si imela rada, zdaj ga pa nimaš več. Ne moreš živeti z nekom, ki ga ne maraš, samo zaradi starih dobrih časov.

Iz tvoje zgodbe celo sklepam, da je bila tvoja odselitev in ločitev ključni faktor, da se je bivši spravil skupaj in se začel zdraviti in postavil na noge. Ob tebi tega ni zmogel. Kot kaže, boljše funkcionira kot samski.

Meni je tudi moj bivši podobno težil, kako me še ima rad, kako me ne more pozabiti. In je včasih pretirano prijazen. Zoprno. Kako da ni mogel biti prijazen takrat, ko sem ga imela rada? Pa sem ga res imela, dolga leta, ko mi tega ni bil sposoben vračati. Ta vlak je pač že odpeljal. Nikoli več ga ne bom imela rada, pa če je zadnji moški na tem svetu in če moram samska živeti do konca svojih dni. Tako si rečem, če me obide kakšen dvom.

Ker če smo iskreni - to kar počne tvoj bivši, da prosi in joka za tvojo ljubezen, je prestopanje mej. S tem te čustveno izsiljuje in spravlja v čustvene težave. S tem ti kaže, koliko te ima rad. Če bi mu bilo kaj do tebe, bi delal na tem, da bi ti bila čimbolj srečna. Bi se obzirno umaknil, če vidi, da imaš novega partnerja in ti zaželel srečo.

Kaj pa ti dela zdaj? Muke in težave. Ne verjemi mu. Bori se za svojo srečo in ne pusti se zmesti. Ostani v novem partnerstvu. Pojdi za srcem. Enkrat si že dala krizo skozi. Si morda želiš ponovitve?

Vse svoje bližnje lahko osrečiš le s tem, da si ti sama srečna. Ne pa s tem, da se vračaš v staro zmešnjavo.

Bivšemu pa kar povej, da ima kot oče idealno priložnost, da veliko stori za svoje otroke. Saj jih je v bolezni zelo verjetno daljše obdobje zanemarjal. Naj se pa zdaj bolj izkaže.
Default avatar
Pozdravljena,

Občutke slabe vesti poznam zelo dobro....nazaj se pa zato nisem vrnila in zaživela lepo življenje z mojo novo ljubeznijo....čeprav sem nekaj časa imela hudo slabo vest (takšna sem po naravi), pa čeprav bivši ni silil vame, kot to počne tvoj.
Če tega človeka s katerim si sedaj zares tako močno ljubiš....ne hodi drugam.
Morda obišči kakega terapevta, mogoče si pomagaj z EFT metodo....pa boš kmalu zaživela lepo in polno....
Default avatar
A kdo lahko pove, zakaj se toliko ukvarjam z njegovo bolečino? Dobesedno jo projeciram nase, še živo imam v spominu, kako je bolelo mene in ves čas si predstavljam, kako boli njega. Zakaj mi toliko pomeni, kako se on počuti? Želim si, da bi mi dal blagoslov, sem ga to tudi prosila. Želim si, da si najde drugo, da ga vidim z iskrico sreče v očeh. Zakaj mi to toliko pomeni? Zdi se mi, da ne morem biti srečna v svojem novem življenju, dokler vidim njega tako nesrečnega, skrušenega in žalostnega hoditi po svetu. Nekako moram to spraviti iz sebe, a nimam pojma kako. Verjetno ga imam še vedno rada, da mi to toliko pomeni. Kljub vsemu, kar je bilo vem, da ni slab človek in želim si, da bi bil srečen tudi brez mene. Želim mu le vse najboljše. Ne znam pa si predstavljat sebe poleg njega. Noro, a ne?
Pozdrav
Default avatar
izgubljena1 je napisal/a:
ž

Temu se seveda reče slaba vest, na katero ti zna bivši očitno krasno trkati.

Proti njej se lahko boriš precej uspešno, če se zavestno opominjaš, da je njegovo obnašanje
predvsem in popolnoma EGOISTIČNO. Misli samo nase, tebe pa pusti, da se mučiš še z
njegovo "bolečino". Malo pomisli, kako to, da ON tvoje bolečine pa NI VIDEL oziroma ga ni
brigala, ko ti je bilo najbolj hudo.Si pozabila dve leti pekla? Si pozabila na vse trpljenje, ki ti ga
je povzročil?
Ne, vedno je "bogi" samo on.
A da te ima rad? Potem bi ti privoščil, da si končno srečna, da si si uredila življenje, ki ti ga je
skoraj uničil, ne pa da ti hodi jokat.
Res ne vidim razloga, zakaj bi za napake enih vedno morali plačevati drugi. Dolžna mu nisi
čisto popolnoma nič, razen mogoče kakšne vzpodbudne besede v smislu:

"Tudi jaz sem bila čisto na tleh, povožena, raztreščena in nesrečna, ko si me spodil od doma,
pa poglej, pobrala sem se in zdaj mi gre v redu. Tudi ti se boš."
Default avatar
Hvala, Skela. Sem zelo potrebovala te besede. Sem jih prebrala kar trikrat in jih še bom, ko bo hudo.
Default avatar
Izpostavila bi, da depresija ni to kar pravi nov nick, no vsaj tista "prava" depresija ni tako lahkotna. Mislim, da vsak ki jo je dal skozi to ve. Iz prve roke lahko rečem da je to huda stvar.
Ki pa seveda ne opravičuje dejanj tistega, ki je za njo zbolel. Ja, zbolel.
Default avatar
Glede depresije bi tudi jaz rada še nekaj povedala. To resnično na žalost ni stvar, ki bi jo lahko labilen človek, ki je nagnjen k tovrstni bolezni obvladoval sam zgolj z svojim umom in voljo. Moram povedat, da je moj bivši mož nadpovprečno inteligenten in visoko izobražen. Na poslovnem področju je bil v času pred boleznijo tudi zelo uspešen. Končeval je fakulteto, istočasno opravljal pedagoško-andragoške izpite. Imel je svoje podjetje (s.p.) in hkrati bil solastnik novo ustanovljenega danes dokaj uspešnega podjetja, kjer je tudi zaposlen. Zgleda, da se je preobremenil in pregorel. V mesecu dni je namreč prenehal z vsemi aktivnostmi na fakulteti, zaprl je s.p., v službi vegetiral. Doma je cele dneve sedel v temi in jokal, da ne zmore več. Padal je vedno globlje in ni sprejemal popolnoma nobene pomoči. Kmalu se je začel umikati in pol leta ga skoraj nismo videli. Le vsako noč za nekaj ur je prišel prespat. Jaz sem iz dneva v dan, dve leti vse to spremljala. In verjamem, da je bil bolan in da je to stvar, ki obvlada človeka in ne človek njo.
Na žalost se ne morem pripravit, da me ne bi bolela njegova dejanja in besede, ki so počasi ubijale mojo ljubezen, čeprav vem, da je to delala bolezen. Ne morem pa iz sebe spravit občutka, da sem ga pustila na cedilu, čeprav je bila ločitev njegova želja, kar sedaj obžaluje.
Default avatar
Izgubljrena,ko boš imela slabo vest ,se spomni ,da si mu pomagala ,da se je izkopal iz depresije,s tem ,da si odšla.Če tega nebi naredila bi bilo ...
Default avatar
Uf, ta zgodba me je pa precej ganila. Moram povedat, da te zelo razumem in si predstavljam kako se počutiš. Če si zamislim, da bi jaz bila na tvojem mestu... bi se tudi težko odločila. Ampak ko sem tvojo zgodbo do konca prebrala sem si rekla, da bi jaz na tvojem mestu ostala z novim partnerjem. Če še enkrat ponovim razloge za: uspelo ti je urediti si novo življenje (sploh si ne predstavljam kako težko je to bilo), uspelo ti je prebroditi se čez bolečine ob razpadu zakona in našla si novega partnerja, ki ga zelo zelo ljubiš. Že to je dovolj. Potem si pa navedla še, da ljubezni do bivšega moža ne čutiš več (in dvomim da bi sčasoma jo, pa tudi če je 17 let bilo kot v pravljici), ne predstavljaš si biti z njim intimna (kar je logično, ker ga ne ljubiš več in ker ti je povzročil dovolj hudega) in poleg tega bi bilo ponovno "oživljanje" razpadlega zakona (verjemi mi!) zate in za otroke težko. In kako bi to razložila novemu partnerju, ki ga ljubiš in z njim načrtuješ skupno prihodnost? Mislim, da tukaj ni kaj za razlagati.
Verjamem pa, da se počutiš krivo in da je težko nekomu, ki te prosi za novo možnost reči "ne". Potem so tukaj še starši, otroci,... ampak pomisli - a bi sploh lahko bilo spet tako kot včasih? Jaz mislim da ne.
Praviš, da te srce vleče sem, razum pa tja. V tem primeru bi bolje bilo poslušati srce in včasih je treba biti tudi malo egoističen in pomisliti nase. Bivšega moža več ne ljubiš, zakaj bi se spet trudila obujati nekaj zaradi NJEGA, njegovih staršev, otrok,...
Morda je ta njegova depresija in razpad zakona že bila načrtovana in je dobro da se je zgodilo tako. Bilo je težko, si se pa tudi veliko naučila. Sedaj se znaš postaviti na noge in poskrbeti zase. Si še mlada in pred tabo je še veliko lepih stvari. Me pa tudi veseli, da se je bivši mož končno pobral na noge in upam, da bo tudi on našel novo ljubezen. Dovoli sebi priložnost za lepše življenje in pusti jo tudi njemu. Brezveze bi se bilo spet nekaj zapletati. Te knjige je konec. Odpri novo.
Verjetno bo nekaj časa prisotna slaba vest zaradi moža, ampak morda se bo čez čas izkazalo, da je tako bilo bolje.
Default avatar
Hahaha, ja super, pol vsak ki bo varal, bo grozno lagal in žalil, nobenega ne upošteval - rekel da ima globoko depresijo in to je to ;))). Ma mislim da je večina teh depresij blabla, larifari in jih gre ozdravit čisto brez vsakega mega razumevanja do sočloveka in opravičevanja njegovih dejanj.
Kdor hoče se dvigne brez tega, še manj pa bi razumela da NEKDO KI JE V DEPRESIJI ZA*** CELO SVOJO FAMILIJO, LAŽE, PONIŽUJE, IZNIČUJE IN CELO VARA... Ali je takšno obnašanje značilno za globoke depresije? - ker pol je tričetrt odraslega prebivalstva v globoki depresiji ;))))).

Mojo sestro je zadela "globoka depresija" ko jo je pustil tipson s katerim sta prijateljevala nekaj let. Ma daj no daj, vlačila se je, bila brez veselja in se tu in tam kdaj vlila, kljub antidepresivom ... pa sčasoma ko je spoznala novega je minila ta globoka depresija kar sama od sebe... Jaz sem v istem obdobju imela ločitev in se mi je praktično rušil realen svet, domovanje in ne vem kaj še vse, sem bila verjetno v trikrat večji krizi in šoku kot ona, pa mi na kraj pameti ni padlo, opravičevat svojega nezadovoljstva s kakršnokoli depresijo ali se delat žrtev, kaj šele letat do psihologov in psihiatrov po antidepresive, prosim lepo no... Zaradi enega TIPAAAA, ne bi rekla da ne preboliš smrti ali kakšnih res krutih zadev za katere sam nisi kriv in so se zgodile, je prinesla usoda.. tako pa.. PRVO ZA*** VSE IN POL SE SKLICUJEŠ NA DEPRESIJO, ta je pa vrhunska! In pri sočloveku ki ga seveda vmes fino zašiješ, iščeš razumevanje in zahtevaš uvidevnost, to je PACKARIJA IN POKVARJENOST, ne pa depresija!
Pa moja seka v stanju depresije ali karkoli je bilo (jaz bi bolj rekla pač da je bila v krizi glede na dogajanje) pomislila ni da bi komurkoli v njeni bližini škodila, nam lagala ali žalila ;))).

Mislim da je ta depresija nacionalno univerzalen POCENI izgovor.

Sigurno da so ljudje ki so v depresiji, v to se ne bom spuščala... ampak za ziher vedel pa nihče od nas tu ne bo, ali je bil tipo v depresiji ali ne. Psihiatrom lahko tumbaš kajkoli češ, oni so itak najbolj srečni ko se te rešijo s primerno dozo zdravil....Jaz grem jutri k psihiatru, mu povem da ne morem spat, sem kronično nemirna, se mi meša in da si bom vse žile prerezala, da vidim vse črno, imam ponoči more (ej pa še niti ne vem kakšni so pravi znaki depre, si pa jih kar predstavljam.. kaj šele da se malo poučim na tem področju), se včasih kar tresem, imam izmenično vročino in občutek obupnega hladu, mi naenkrat do nikogar več ni, ne vidim v ničemer in nikomer smisla, še sebe več ne ljubim kaj šele koga drugega - misliš da mi uspe prit domov s potrdilom da imam depro ;)))???? To sem hotela povedat. Da so te reči takoooo tanek led in vsak ki naj bi bolehal za depro še zdaleč ni nemočen in na koncu.

Nimam cajta, drugače bi še več nakleščila....


Je pa super napisala Skela. Točno tako je in nič drugače.

Po mojem je edini, ki je upravičen do globoke depresije v tej zgodbi bila Izgubljena1 in to je to, vendar ona glih tolko kot da ni zdaj krivec in on se je s to depresijo avtomatsko dal v vlogo žrtve in s tem jo sedaj izsiljuje! Pika. V končni fazi pa DEPRESIJA ALI BILOKAKŠNO DRUGO STANJE NI OPRAVIČILO ZA TAKŠNO OBNAŠANJE DO SOČLOVEKA in da si je kriv za svoj odnos do familije tipo čisto sam, ne glede na diagnoze !!!!!


Opobma:
Nov nick - zadnji opomin velja glede izražanja, naslednjič ne bo objavljeno.
Cec
Default avatar
Izgubljena1,

Tvojo temo spremljam, ker med vrsticami tvojega pisanja najdem eno zares globoko željo po modri, in moralno neoporečni rešitvi vaše bolečine.
Zanima pa me, kako sebe čutiš, in kaj bi povedal tvoj mož glede vere. Kako močna je vajina pripadnost v tem smislu?

V kolikor mi želiš odgovoriti, pa nebi javno, se prijavi in pošlji ZS.

Vseeno pa še:
Če sem prav razumel, sta v poznih srednjih letih, intelektualca, situirana, starša. Kar se vama v ozadju dagaja, ni nič nenavadnega. Seveda je vajina bolečina ob vajinih dejanjih neizmerna, kar je logično, saj si nista nikoli mislila da bo do česa takega prišlo, in se posledično nista preventivno učila. (ali ne dovolj dobro naučila)
Torej mnenja sem, da gre za t.i. obdobje praznega gnezda. V času ko se "mladiči" spogledujejo s širnim svetom (tudi virtualno), se starša ponovno srečata kot zakonca.

Vidva pa sta v 17ih letih zakona delala še na izobrazbi in poslovni karieri. Tako da je bilo za vaju bolj malo časa. Kadar ste se vmes srečali doma kot družina, je bilo kot v pravljici.

Žal pa je tako, da vživljenju vsakega človeka, neglede ali je poročen ali ne, nastopi t.i. resocializacijska kriza, če v prvi vrsti ne živi svojega življenja.

Menim da se je pri vama poklopila začetna faza "OPG" in moževa RK, posledično pa še tvoja.

To se je zgodilo možu, ko je izjokal "ne morem več!"- in ga je odneslooo... Ko je občasno prihajal domov, je pa odrival tebe! Kot pišeš, vmes grdooo... Posledično si ostala brez čustvene opore in materijalnega blagostanja. Tukaj seje začela tvoja RK...

Oba pa sta naredila klasično začetno napako. To je, da sta iskala (ti še) svojo srečo (ljubezen) v tretjem človeku. Iz tega dejstva predvidevam, da vama ni jasno kaj pravzaprav ljubezen je.

Tvoj mož se je že vrnil iz tuje postelje, ti pa v njej še premišljuješ kaj ti je storiti...

Šele ko bosta vsak pri sebi postala čustveno samostojni osebi (brez novih prikolic), bosta imela temelje za realno ugotovitev, kdo in kaj sta si. Kaj pravzaprav hočeta vsak zase, eden za drugega, in ali se ljubita.

Pred vsakim od vaju je velika odgovornost, saj se bo tistemu ki se ne bo pravilno odločil, RK ponovila. Vse skupaj pa bojo podoživljali vajini otroci, in se učili... In zgodbo najverjetneje ponovili...


Lp, Brklc
Default avatar
Mene pa zanima samo to ali je bil v globoki depresiji tudi takrat,ko je skakal po drugi, medtem,ko si ti skrbela za vajine otroke????
Default avatar
Bajsi, tudi jaz se to sprašujem???? Nisem vedela da globoka depresija predstavlja opravičljiv razlog za varanje, laganje ;))). Jo pa že začenjam uporabljat v praksi za izgovore... Ko se mi kaj ne da, se zaprem v sobo, bulim v tv in ko mi kdo pride kaj težit rečem da se ne počutim dobro in malo zamorim z negativnimi mislimi - vsi beže od mene. Naslednji korak je skakanje po tipih.

No lej Izgubljena, jasno je da je bil tale tip preobremenjen, samo temu se reče kolko jaz vem Burnout Syndrom in ta sindrom res ni hec, je velika jeb... haha, Cec no okay, je ful zajeb.., no je - velik problem! A kljub temu - to so NJEGOVI PROBLEMI, tvoji bi bili, če bi takrat želel tvojo pomoč, oz. bi ti razložil in te ne izničeval, oz. te praktično (želel) ruiniral! Takrat je on gledal le nase, dol mu je viselo kako bo s teboj - je za razumet, ni ti pa potrebno tolerirat in imet slabo vest!!!, če danes gledaš ti nase in poslušaš svoje srce. Glede na njegov odnos takrat do tebe (otrok?), bi ti lahko imela tri depresivna stanja ko si bila praktično vržena na cesto, lahko bi si vzela življenje (kako kakšna stvar na koga vpliva je različno), pa bi mu dol viselo, kot mu tudi je...

Podobno je npr. če ti bi bivši postal alkoholik, narkoman, kockar....- lahko sicer razumeš, dolžna pa mu nisi ničesar!!!

Vsi smo odrasli, vsak mora (MORA!!!) vedet kaj dela. Pika. (opravičil ni, ker vsa opravičila ki jih dajemo so samo pesek v oči in iskanje izgovorov, to sem želela s to depresijo povedati).

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic E-posvet
mag. Irma Hus , specializantka psihoanalitične terapije
Irma Hus