Mladi, ljubezen in spolnost

Odgovarjajo: Psihološka pomoč mladim, dipl. psiholog

Stili navezanosti

Default avatar
Lep pozdrav vsem

Za revijo E-neo sem napisala članek o teoriji navezanosti, rada bi ga delila z vami. Orginalni članek se skriva na sledečem naslovu: http://www.e-neo.si/si/osebno/arhiv/teo ... vezanosti/.

Želim vam prijetno branje!

Eva Žnidar

ČLANEK:

Teorija navezanosti

Kot otroci smo odvisni od svojih staršev. Starši naj bi nam omogočili zadovoljitev naših fizioloških potreb, kot so hrana, voda, streha nad glavo, oblačila in zdravila. Vendar imamo ljudje poleg tega tudi potrebo po varnosti, podpori in ljubezni staršev.

Po teoriji navezanosti prek svojih prvih odnosov razvijemo določen stil navezanosti, ki vpliva na našo samopodobo in predstavo o drugih ljudeh. Od tega je tudi odvisno, kakšne odnose bomo iskali v prihodnosti. Se najdete v katerem izmed stilov?

Navezanost v otroštvu

Navezanost je čustvena vez, ki se vzpostavi med otrokom in njegovim primarnim objektom. To je navadno mati, ni pa nujno. Med otrokom in materjo se splete posebna čustvena vez. Otrok prek tega odnosa dobi predstavo o sebi in okolici. Če je mama zanj skrbela in mu nudila podporo, dobi o sebi predstavo, da je vreden ljubezni in varnosti. O drugih pa, da so odgovorni. Če otrok v odnosu z mamo dobi to predstavo, govorimo o varnem stilu navezanosti oziroma o varni navezanosti.

Poleg varne navezanosti poznamo še nevarno navezanost. Pri materah, ki ne odgovarjajo primerno na otrokove potrebe, lahko otrok razvije enega izmed sledečih stilov navezanosti. Izogibajoči stil se pojavi, ko se otrok odnosu z materjo izogiba in se brani njene bližine. O ambivalentnem stilu govorimo, ko se otrok na mater pretirano naveže. Od nje otrok ne dobi zaupanja, da bo tam zanj, zato jo pretirano nadzira in se s tem omeji pri svobodnem raziskovanju okolja. Tretji, dezorientirani tip, je med izogibajočim in ambivalentnim stilom. Ti otroci so navadno doživeli hudo fizično ali psihično nasilje in kažejo nasprotujočo, nenavadno obnašanje. Nevarno navezani otroci so v odnosih negotovi glede lastnih sposobnosti in v veliki meri odvisni od drugih.

Navezanost v odraslosti

Ne samo, da imajo zgodnji odnosi vpliv na ljubezenske odnose, ampak so partnerski odnosi tudi sami po sebi navezanost. V partnerskem odnosu je prostor, kjer se lahko ponovi ali pozdravi družinska dinamika. Zavedati se moramo, da partnerski odnosi niso namenjeni reševanju preteklosti, kljub temu pa se v njih včasih počutimo, kot smo se ob svojih starših.

Treba je razlikovati med odnosom s starši in otroki ter partnerskim odnosom. V zadnjem gre za obojestranski odnos med dvema odraslima. Medtem ko je otrok, dokler ne odraste, odvisen od staršev in nezmožen sestopiti iz odnosa, četudi je ta zanj škodljiv. Partnerstvo skoraj vedno vključuje tudi spolnost, medtem ko se to med otroki in starši naj ne bi dogajalo.

Na podlagi stilov navezanosti v otroštvu sta Hazan in Shaver uporabila teorijo navezanosti za razumevanje odraslih ljubezenskih odnosov. Odrasle romantične odnose sta razdelila v spodnje štiri stile.

Avtonomna, a s tabo

Jana je štiri leta v partnerskem odnosu, kjer se počuti prijetno in varno. Rada ima svoj smisel za humor, zaveda se, da je v življenju sposobna doseči, kar si je zadala. Partner jo pri tem spodbuja in podpira. Če ima stresni dan največkrat poišče partnerjevo bližino. Uživa, ko preživljata čas skupaj.

Jana ima varni stil navezanosti, ne boji se čustvene bližine. V odnosu se ne obremenjuje, da bi jo partner zapustil. Je individualna oseba, vendar se rada druži z drugim ljudmi. Navezovanje stikov ji nikoli ni povzročalo težav, saj ima pozitivno predstavo o sebi in drugih, jim zaupa in se ob težavah zanese tako nase kot na druge. V partnerskem odnosu prevladuje konstruktivno reševanje konfliktov. V odnosu se zna prilagoditi. Največkrat izraža čustva situacijam primerno. Za njen odnos je značilna intimnost, bližina, spoštovanje in zaupanje. Odnosi ljudi z varnim stilom navezanosti trajajo dvakrat več od preostalih stilov.

Ne zapusti me, dala ti bom vse

Liza si mrzlično želi več partnerjeve pozornosti, bližine, varnosti in topline. Z njim si želi preživeti vse proste urice. Svoj čas prilagodi tako, da je to mogoče. Partner nad tem ni tako navdušen, kar Lizo plaši. Ko začuti, da se partner začne izogibati njeni bližini, poskuša s seksualnostjo pridobiti izgubljeni občutek ljubezni in varnosti.

Lizin stil navezanosti je preokupirani. Ima nizko samospoštovanje in ne zaupa vase. Druge ljudi vidi kot boljše. Svojo potrebo po bližini zadovoljuje tako, da v partnerskem odnosu dobesedno poskuša s partnerjem postati eno. Postane posesivna in odvisna od njega. Pri tem izgubi svojo individualnost. Liza se hitro zaljubi. V ljubezenskem odnosu doživlja burne čustvene vzpone in padce. Izredno je požrtvovalna in je za odnos pripravljena storiti vse, kar ljudi dostikrat plaši. Ko ne dobi take podpore na način, kot jo je pričakovala od drugega, se lahko razjezi. Pogosto ne more nadzorovati jeze, včasih jo preplavijo negativne misli in občutki. Izražanje jeze je nekonstruktivno. Ker pa z jezo lahko tvegaš prekinitev odnosa, ljudje z preokupiranim stilom navezanosti, jezo včasih potlačijo. Zanje je značilna ljubosumnost. Brez tesnih stikov se ne počutijo dobro in ljubezen doživljajo kot obsesijo.

Vse, samo odnosa ne

Marko in Mojca se videvata pol leta. Ko se njun odnos rahlo poglobi, se v družbi en drugega začneta počutiti neprijetno. Mojca si sicer bližine želi, vendar se boji, da bo v odnosu prizadeta. Marko zase pravi, da nima potrebe po bližini. Je pretirano samostojna oseba in deluje samozadostno. Raje se zateka v neosebne aspekte življenja in dejavnosti.

Marko in Mojca imata oba izogibajoči stil navezanosti. Ko se zbližata z ljudmi, se počutita neprijetno. Bojita se intimnosti. Zaneseta se le nase. Razjezi ju, če sta zaradi nečesa odvisna od drugega človeka. Prav tako ne vidita rada, da se drug na drugega pretirano zanaša. Partner najpogosteje na jezo tudi odgovori z jezo. Zelo nerada prejemata ali dajeta skrb in podporo drug drugemu.

Vendar je med Markovim in Mojčinim stilom navezanosti nekaj razlik. Mojčin stil je plašljivo-izogibajoči. Ljudje s tem stilom se bojijo, da bodo v odnosu prizadeti, če se jim bo kdo preveč približal. Kljub temu si želijo biti bolj zaupljivi in odprti. Ljudje s tem stilom se počutijo nevredne, drugim ljudem pa ne zaupajo. V partnerstvu se težko zaljubijo in se odločijo za odnos. Ko se vanj spustijo navadno prevzamejo pasivnejšo vlogo in se bolj vpletejo v odnos kot njihov partner. Značilna je čustvena odvisnost in ljubosumje.

Markov stil je odklonilno-izogibajoči. Ljudje s tem stilom se dobro počutijo brez tesnih stikov. Potrebujejo občutek svobode in samozadostnosti. Menijo, da odnosi niso tako pomembni. Raje se osredotočijo na neosebne aspekte življenja. Ne želijo se zanašati na druge in ne marajo, da se drugi zanašajo na njih. Druge ljudi vidijo kot slabše od njih samih. Ljudem s tem stilom primanjkuje pogleda vase, v odnos so manj vpleteni kot partner. Tudi prijateljstva gradijo na vzajemnih interesih. Čustva v prijateljski odnos neradi vpletajo. V partnerskem odnosu se malo samorazkrivajo. V odnosu teh ljudi primanjkuje intimnosti in bližine.

Imamo vse življenje isti stil navezanosti?

Navezanost traja vse življenje. Med materjo in otrokom se vzpostavi določen stil navezanosti, ki je temelj in napovedovalec poznejših odnosov. To ne pomeni, da se stil ne more spremeniti. Ob večjih življenjskih dogodkih družine, v partnerskem ali psihoterapevtskem odnosu se stil navezanosti lahko spremeni. Tako je lahko otrok na mamo varno navezan, če pa je mama dolgo časa pod stresom, zaradi odpuščanja v službi in poslabšanih stanovanjskih razmer, se navezanost spremeni v nevarno. Prav tako nekdo, ki ni bil varno navezan na mamo, v partnerskem odnosu, v katerem se počuti dobro, razvije varen stil navezanosti.

Poleg mame so tu še drugi, ki se pojavljajo v otrokovem življenju. Tako lahko otrok do mame razvije varni stil, do očeta izogibajoči, do vzgojiteljice v vrtcu pa odklonilni. Pomembno je, kateri odnos na otroka najbolj vpliva, kajti tisti stil navezanosti bo pri njem najverjetneje prevladoval. Z večjim zavedanjem o svojem stilu navezanosti lahko na njegove spremembe pomembno vplivamo.

Eva Žnidar
Default avatar
Prebrala članek, prebiram tudi diplomsko na to temo.
Zanimivo vsekakor. Vendar pa hkrati zaskrbljujoče, saj se prepoznavam v opisih "nevarnih" navezanosti. Ki mi zadnja leta uničiju čisto vsak odnos v katerega se spustim.
Pri vsemu skupaj me najbolj straši, da je bila le moja prva zveza, pravzaprav edina resna slabe 3 leta trajajoča, nekak še najbližja neki "varni".
In to med 18 in 21 letom. Karkoli je sledilo zatem je vse težilo h katastrofi zaradi zgoraj opisanih mojih reakcij in razmišljanju in nevarnimi navezanostmi.
Tega ne razumem najbolje.
Stara pa sem 34.
In skorajda ne verjamem več, da bi še lahko kdaj imela tako kot je bila prva zveza, saj se vse sfiži ravno zaradi mene same.
Default avatar
Jaz imam Markov stil navezanosti.
Življenje je zaradi tega kar težko, saj si ne želim biti sama, tesno z nekom pa tudi ne. Sem na nek način samozadostna in s (trenutnim...) partnerjem preživim zelo malo časa, medtem ko bi bil on z mano ves čas.
V najstniški dobi pa sem bila jaz Mojca...
Zdaj se je je to zasukalo, in varjant da bi bila še kdaj Mojca praktično ni.
Je pa smoano vse skupaj, ker vsakemu partnerju slej ko prej poči živec. Najbolje bi bilo imeti še enega Marka.
Default avatar
Živjo, enatamm

Pri tvojem pismu se mi poraja več vprašanj; kakšni so bili tvoji odnosi po 21 letu, kako se počutiš, ko si s partnerjem v odnosu? Kako doživljaš odnos, kako partnerja? Naj povem še to, da pri različnih osebah lahko doživimo drug stil navezanosti, tako se s prijateljico počutimo varno, medtem ko od partnerja želimo, da je neprestano z nami itd. Občutek imam, da 100% kriviš sebe, za to, kar se je dogajalo v tvojih partnerskih odnosih. V odnosu sta vedno dva in vsak nosi enakovreden delež odgovornosti za odnos. Partnerski odnos je ravno prostor, kjer se nam lahko odprejo stare, nezaceljene rane in priložnost, da jih bolje spoznamo in mogoče razumemo, zakaj so tam in zakaj se tako počutimo. Vem, da je težko in včasih človek sabotira samega sebe, vendar jaz ne bi bila kritična do tega dela nas, vprašala bi ga, kdo je in kaj mi želi sporočiti? Drži se!

Eva Žnidar
Default avatar
Enatamm, zanima me naslov diplomske, ki jo prebiraš in iz katere fakultete je, kaji tudi sama pišem diplomsko na to temo in me zanima predvsem primerjava rezultatov - ali se ujemajo ali je različno od regije do regije itd... :) Hvala že v naprej.
Default avatar
Živjo, Nincha

V pomoč: Sama sem napisala diplomsko delo Vpliv partnerskega odnosa staršev na lastni partnerski odnos. To povezavo raziskujem preko teorije navezanosti. Če pogooglaš naslov diplomske ali moj ime in priimek, boš našla diplomsko.

Veliko uspeha pri pisanju diplome!

Eva Žnidar
Default avatar
Pozdravljeni,

moje pisanje ima dva vzroka. Prvi je ta, da želim končno iztisniti iz sebe stisko, ki me tare že skoraj eno leto, drugi pa, da mi morda le kdo potrdi, da še nisem zrela za psihiatrijo.

Stara sem skoraj 25 let. Pri rosnih 18 sem spoznala fanta, ki je bil takrat in še nekaj let za tem moja sorodna duša. Najin odnos je bil že nemalo pocukran: strinjala sva se v večini stvareh, imela enak okus za glasbo, filme, hrano, iste interese in še bi se kaj našlo. Sicer priznam, da me telesno nikoli ni 100 % privlačil, a me to ni motilo, v spolnosti sem z njim uživala čisto vsako sekundo. Pravzaprav težko najdem kakšno negativno lastnost. Kljub temu, da sva bila kar oddaljena (vsak na svojem koncu države), je najina zveza dobro funkcionirala. A človek odrašča in tako sva tudi midva. Interesi so se začeli razhajati in vse bolj sem opažala, da ne sanjava istih sanj. Zalomilo se je, ko sva se odločila za skupno življenje. Mene je vleklo na samotne podeželske kotičke, njega ni navduševala ideja nad daljšo vožnjo v službo, vsak je tudi želel ostati na svojem koncu. Nenazadnje sem se podredila in pristala na dogovor, da se preselim k njemu, saj bova tako najlažje začela. A do tega nikoli ni prišlo. Ostalo je namreč samo pri dogovoru. Spodletel je načrt za prihranke, po osmih mesecih se nisva premaknila nikamor, niti posteljnine nisva kupila. Sama sem končevala študij, njemu se je iztekal študentski status, kar je pomenilo prekinitev študentskega dela in s tem tudi financ. Skrbi enega in drugega so povzročile, da sva se začela oddaljevati. Končalo se je z razhodom in s strtim srcem na obeh straneh, saj sva bila pravzaprav drug drugemu prva resna zveza. To je bilo pred nekaj več kot pol leta.

Do sem vse nekako normalno, po tem pa so se šele začele prave težave. Kmalu po razhodu sem vstopila v novo zvezo. Nekoliko zato, ker sem se resno bala ostati sama (imam namreč zelo malo prijateljic, njegova družba pa me je kar takoj izključila), pa tudi zato, ker sem našla res krasnega moškega, s katerim uživam, me popolnoma privlači in s katerim pravzaprav sanjava iste sanje, čeprav se interesi kdaj pa kdaj križajo. Problem je le, da je veliko v tujini, tako da ga zelo redko vidim. Nisem pa želela prekiniti stikov z bivšim, saj je bil edini, ki me je takrat resnično poznal in kateremu sem lahko zaupala vsako malenkost. Tudi sam me je prosil, če lahko kljub novemu partnerju obdrživa prijateljstvo in z veseljem sem pristala na to. Tako sva se še vedno skoraj dnevno pogovarjala prek spleta.

Dva meseca po razhodu sem ga prvič povabila na pijačo, ki jo je zavrnil, češ da mu bo prehudo. Potem sva se pogovarjala v času novega leta in ko mi je zaupal, da bo silvestroval v moji bližini. Ponovno sem povabila na pijačo, a me je zavrnil z istim razlogom. V času zimskih šolskih počitnic sem se ponudila, da ga pridem obiskat in greva na pijačo, pa me je znova zavrnil. Pustoval je spet v moji bližini, vendar mi tega niti povedal ni, nato pa je izjavil, da me je sicer želel povabiti na pijačo, ampak ni bil siguren vase. Vsakič sem nekako poskušala razumeti. Pred nedavnim pa sem našla še neko njegovo stvar, ki sem mu jo želela vrniti. Po naključju je bil spet v moji bližini in vse, kar sem ga prosila, je bilo, da se nekje dobiva za pet minut, mu predam stvar in greva vsak po svoje. Pa se je izgovarjal, da ne ve, kako bo s časom. Poklical me je pozno zvečer, da se šele zdaj vrača in da ne more. Ko sem mu rekla, da sem želela samo 5 minut, mi je s sladkim glasom rekel, da si pa ja zasluživa kaj boljšega kot golih pet minut - vsaj pijačo. Nisem imela moči, da bi ga vprašala, če tisto, na katero ga vabim že več kot 4 mesece. Rekla sem samo, da ne. On pa je ves sladek samo odložil.

Takrat mi je pregorelo. Zbrisala in onemogočila sem vse kontakte. In od takrat dalje boli. Ne vem, ali sem bolj jezna nanj, ker me je izkoristil kot krpa gobico za svoje čustvene izlive med prebolevanjem in srkal mojo pozornost, ali nase, ker sem mu to sploh dovolila. Pa morda niti nima veze. On je prebolel in šel po svoje, zelo očitno ga moje ignoriranje niti malo ne boli. Meni pa je ostala rana, ki se imenuje navezanost. Še zmeraj sem navezana nanj.

Pa ne me narobe razumeti. Tu ne gre za zaljubljenost ali pogrešanje intimnosti z njim. Me ne privlači več, preveč je spremenil svoje navade in preveč me je prizadel pred razhodom. In svojega novega partnerja ljubim z razsežnostjo, kakršne prej nisem poznala ter si želim, da čim prej menjal službo in začneva skupno življenje. Bivšemu pa iz srca privoščim, da bi našel punco, s katero bi delil sedanje interese in svoje asnje. V meni ni niti trohice ljubosumja. Obupno pa pogrešam prijateljstvo z njim, najine fore in finte, ki so naju tolikokrat nasmejale. Pogosto jočem in vsaj enkrat dnevno pomislim, da bi se mu morala opravičiti, da nisem ravnala prav in da dramatiziram. Pa čeprav vem, da ni tako. Tudi sedanji partner mi je rekel, da me sicer na nek način razume, ampak da ga vse skupaj resnično moti, saj včasih res več ne ve, pri čem sva. Ima prav.

Verjetno je edino zdravilo za moj problem čas, ampak po skoraj treh tednih, odkar sva se zadnjič slišala, se mi zdi, da gre vse samo na slabše, namesto na bolje. Sploh, če je sedanji partner dlje časa odsoten.

Zavedam se, da je to že kar romaneskno branje in se zahvaljujem vsem, ki se bodo pretolkli do konca. Vesela vsakega odgovora ali nasveta. Tudi če nihče nima kaj za pripomniti ali pa če vsi mislite, da je to vse skupaj preveliko s****e, da bi bilo sploh vredno odgovarjati, mi veliko pomaga že to, da sem končno lahko dala iz sebe. Pa čeprav samo na forum.
Default avatar
Živjo Lotaria

Naj te že takoj na začetku pomirim, da tvoje doživljanje ni ''zrelo za psihiatrijo'', pač pa se mi zdi ''normalno'' doživljanje ob izgubi zate zelo pomembne osebe. Razhodi so pogosto težki in boleči, zato potrebujemo čas, da izgubo prebolimo. En dan se počutimo boljše, potem pride teden slabšega počutja, teden boljšega itd. dokler občutki počasi ne bledijo v pozabo.
Vsak posameznik se drugače spopada z izubo. Kaj je tvoj bivši partner želel ob ''kenslanju'' pijačk itd. težko rečem, verjetno pa je tebi to dajalo upanje, da bosta vendarle ostala prijatelja. Ko se je izkazalo, da temu ne bo tako, je prišlo razočaranje. Tu ne gre le za izgubo partnerja, ampak tudi zelo zelo dobrega prijatelja. Kot si sama rekla, pogrešaš vajni prijateljski odnos. Daj si čas, da preboliš. Stopi v stik s prijateljicami (pišeš da jih imaš zelo malo, osebno mislim, da je težko imeti veliko dobrih prijateljev, predvsem zaradi vzdrževanja stikov), se pogovarjaj o tem, se zamoti z druženjem z njimi itd.
Sama ne predlagam, da s sedanjim partnerjem pretirano govorita o tvojih občutkih do bivšega partnerja. Ne predlagam, da mu ne govori, samo svetujem, da oceni, koliko se ti zdi primerno, da to ne bo vplivalo na vajn sedanji odnos.
Malo bi pobrskala po sebi, o občutkih, ki si jih omenila v stavku, in sicer: ''Kmalu po razhodu sem vstopila v novo zvezo. Nekoliko zato, ker sem se resno bala ostati sama..''.

Piši še kaj, prostor na forumu je v (ne)stiski vedno odprt zate.

Topel objem

Eva Žnidar

Moderatorji

Psihološka pomoč mladim , dipl. psiholog
Psihološka pomoč mladim E-posvet