Starševstvo in vzgoja

Odgovarjajo: mag. Nataša Durjava, EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka • prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Zgolj debata

Default avatar
Vsaka (in vsak seveda) izmed nas ima svojo zgodbo, svojo bitko, bolečino itd. Mene pa zanima, ali katera/kateri obžaluje za stvari, ki jih je v tem času naredila/naredil.

Da gremo bolj na konkretno...jaz npr. obžalujem to, da ob ločitvi nisem imela poleg odvetnika, da je bil takrat moj fokus le to, da dobim skrbništvo. Strah, ki je bil takrat v meni je bil tako močan, da bi bila pripravljena prodat dušo hudiču, da bi bilo vsega čim prej konec. Ko gledam nazaj, bi zadeve v začetku postavila bolj na ostro in ne bi klonila pri grožnjah (zdaj vem, da so bile blef) in izsiljevanju. Ker če bi takrat to naredila, ne bi še potem zadev urejala na sodišču in se z vsako novo bitko spraševala kdo je tu nor - jaz, CSD, sodišče...

Torej?
»Ljudje bodo pozabili, kaj ste govorili,

ljudje bodo pozabili, kaj vse ste naredili ,

ne bodo pa pozabili,

kako so se v vaši družbi počutili.«
Default avatar
Naj ti ne bo žal. Pusti preteklost za seboj! Ker dejstvo je le eno samcato...otroci so trpeli veliko manj kot pa v primeru vojn med vama. To naj ti bo NAJVEČJA uteha.
Default avatar
Dve leti je minilo pri nas. Ko pridejo slabi dnevi, mi je žal, da sem se z otrokoma odselila. Smilita se mi zelo zelo. To norenje sem in tja, da ne vesta kje imata dom. Takrat si mislim, da bi le bila ostala, ljubica gor ali dol. Takrat mislim, da sem se prehitro vdala.
Pa to vlačenje po sodišču, te živčne vojne. Pa njegove pritožbe. Vsega tega ne bi bilo,če bi bila ostala.

Otrokoma bo sčasoma (če že ni) postalo to normalno. Mene pa gloda in gloda od znotraj in me bo živo požrlo, da ju nisem mogla obvarovati pred takim življenjem. Da sem dopustila tolikšne stike nekomu, ki ni do prvega stika bil nikoli sam z otrokoma.

Mnogo obžalovanja pri meni.
Default avatar
Pri meni je pol leta odkar sem zvedela da ima drugo. Pa se tudi nisem nič borila za njega, enostavno sem takrat rekla ločitev, tožba. Po tem času še vedno ne vem če je z ljubico ali ne, otroka večja si želita očeta oz. družina katere jim na morem dati. mali pa se še ne zaveda sega okoli sebe. Ravno ta vikend in počitnice sta bila večja pri njemu, pust in vse to te pusti ob norčijah, kar nekako mrtvega oz. občutke. Ja se mi zdi, da imamo vse kar podobno razmišlanje.
Lp
Default avatar
Kot veste sem moški. NAjvečja napaka je bila, da sem vzel odvetnico. Dejstvo je, da sem dosegel sam bistveno, bistveno več zase in za svojega sina. Če bi se "držal odvetnice kot pjanc plota", bi danes živel tipično "ločensko" življenje, ki ga sistem v sloveniji v prid ženskam omogoča. Tako pa še naprej - in bom do konca kakršenkoli že bo- bijem bitko v dobro svojemu otroku.
Default avatar
Žal mi je, da nisem zahtevala skupnega skrbništva. Sicer ne vem, kako bi izpadlo, če bi rekla, da nočem popolnega, ampak skupno, a vseeno.

Alenka, kaj konkretno bi zastavila bolj na ostro?
Default avatar
Vse...ko sem se ločevala, je dobil preživnino za oba 140, stikov ogromno, a vso breme na meni.

Okoli preživnine ne bi, bi pa definitivno zahtevala vse ostale stroške za otroke na pol, pa jasnosti glede tega ko sta "bolana" (ima svoje čare ;) ). Definitivno pa jasnost pri stikih in to, da če ima otrok dejavnosti, ga mora peljati (to sem potem v že ne vem kterem obisku na sodišču). In ne bi pristala na besede sodnice, da si morem kupiti avto. (živim namreč v centru mesta, kjer je vse največ 5 minut stran (šola, vrtec, bolnica, trgovina...)). V grobem to.

Ni mi pa za trenutek žal, da sem šla. Tisti trenutek sta moja dobila očeta in svobodo, ter mir, ki ga prej ni bilo.
»Ljudje bodo pozabili, kaj ste govorili,

ljudje bodo pozabili, kaj vse ste naredili ,

ne bodo pa pozabili,

kako so se v vaši družbi počutili.«
Default avatar
Moj primer je podoben vašim, sama za vse, ampak gre, ko je bivši odšel sem vedela, da ne bo lahko, tudi ni ampak gre. Imam pa mir jaz in otrok. Ko je otrok bolan je itak pri meni, dogovorjeni stiki potekajo, preživnina 100 eur.

Kaj pa boste vi Alenka konkretno naredila glede na to, da ste načela to temo. Da nimate svojega življenja in se samo jezite na preteklost vas ne bo pripeljalo daleč. Kvečjemu k načetju vašega zdravja. Zatorej je potrebno sprejeti stvari takšne kot so, ker niso drugačne in misliti nase. Za vaše dobro počutje.

LP
Default avatar
Jaz sem že uredila zadeve. Debata je zgolj o tem, kaj obžalujemo. In jaz sem zaradi "napake" pred 4 leti potem nadaljnje 3 popravljala.

Zdajle sem srečna in imam jaz svoje življenje, ki ga ne bi menjala za nič na svetu, otroka mir in vse je OK. Ni mi težko nič.
»Ljudje bodo pozabili, kaj ste govorili,

ljudje bodo pozabili, kaj vse ste naredili ,

ne bodo pa pozabili,

kako so se v vaši družbi počutili.«
Default avatar
Tudi prav če veste, vendar če nekaj obžalujete pomeni, da ste morala to predelati, da lahko odidete dalje. Jaz vam želim vso srečo, se je pa potrebno zanjo truditi.
Jaz sem srečna , pošiljam vam kanček moje sreče, da vam razsvetli dan, teden, mesec...

Lp
Default avatar
IN KAJ ZDAJ je napisal/a:
Hvala :)

Se sicer strinjam s tem, da ko stvari spustiš, jih predelaš. Ampak ko narediš pogled nazaj, so stvari, ki si jih predelal in bi jih zdaj drugače naredil, pa ne zato, ker neki "obžaluješ" (a obstaja še kakšen bolj pameten izraz?), ampak ker se zavedaš, kje si delal napake in si podaljševal lastno agonijo, ko bi lahko preprosto samo zaključil, pa tega takrat niso zmogel, ali znal.
»Ljudje bodo pozabili, kaj ste govorili,

ljudje bodo pozabili, kaj vse ste naredili ,

ne bodo pa pozabili,

kako so se v vaši družbi počutili.«
Default avatar
Alenka, tebe res ne razumem. Ves čas nam pišeš, da zaradi lastnega miru ne bi smele na sodišča uveljavljat pravic in tožit očeta zaradi stikov, preživnin,... ti pa to počneš zadnje 4 leta?

No, meni definitivno ni žal, da sem se ločila, ker je bilo življenje z bivšim nevzdržno. Pri meni skupno skrbništvo takrat ni prišlo v poštev. Edino kar obžalujem, da sem včasih pri nekaterih stvareh popustila prehitro, ker se mi ni dalo se s stvarmi ukvarjat. Npr. z odvetnikom, ki ni delal v mojem interesu (pač interesu stranke), pravzaprav ni naredil nič in je bilo zanj škoda denarja. Je bila šola za naslednjič, če ga bom še kdaj imela, da jasno in glasno povem, kaj hočem od njega. Če pa se da pa itak brez njega. Ali s sodnim izvedencem, ki je napisal mnenje, brez da bi očeta sploh videl in/ali z njim govoril - tak ne bi smel več tega dela delat, da ne govorimo o sodišču, ki je tako mnenje sprejelo in upoštevalo. Itak delajo tudi na CSD podobno - napišejo mnenje sodišču na podlagi pol urnega pogovora, ne upoštevajo pa vseh ostalih informacij o družini, ki jih imajo v zapisnikih, samo se jim ne da it do sosednje pisarne pobrskat. Tudi sodišča se ne držijo zakonov, pravnih norm in pravil stroke. V glavnem, moje največje obžalovanje je, da v takih primerih nisem ukrepala dalje, da bi nekaj naredila, da se zadeve začnejo spreminjati v praksi.
Default avatar
Z vami sem slabo leto (torej sem več ali manj zaključila s sodiščem, razen kar je še kazenskih - long story)...in to kar vam skoz gušim (gnjavim, težim, dopovedujem) je ravno to, da so bitke, ki jih moreš izboriti, a po pameti in so bitke, ki so brezpredmetne. In milijonkrat sem vam napisala, da je moj primer tipičen, kaj vse lahko institucije naredijo narobe. Vendar jaz sem bila tako "nora", da sem jim to v obraz povedala in si tisti trenutek rekla, da bom vsakemu, ki se bo obrnil name pomagala pri tem. Ker sem na lastni koži izkusila to, kako lahko en blesav stavek uniči vse, da je edina logika v teh bitkah, da poveš eni tetki oz. stričku ravno tisto, kar hoče slišati. Da se v večini primerov zaradi naših napak pogovarjaš o vsem drugem, ne pa v bistvu.

In vsak, ki je prišel do mene se je naučil kako svojo zgodbo prestaviti. Ne lagati, ampak katere izraze uporabiti.

Edina stvar, ki jo NIKOLI ne bom predelala, je ta, kako lahko na CSD in SODIŠČU, ko gre za zlorabe otrok (fizična, spolna ali kot npr. v nekaterih vaših primerih, alkohol), hladno mrtvo rečejo, da je to vzgojna metoda, ali pa da se lahko tudi tebi to zgodi itd. in najbolj neumen stavek - ko gre za stike - vaša dolžnost je, da otroka pripravite na stik. A otrok pa kriči, da noče na stik, ker je tam zlorabljen.
»Ljudje bodo pozabili, kaj ste govorili,

ljudje bodo pozabili, kaj vse ste naredili ,

ne bodo pa pozabili,

kako so se v vaši družbi počutili.«
Default avatar
Tudi jaz obžalujem marsikaj. Najprej to da sem se iz skupnega stanovanja v katerega so za izgradnjo in obnovo vložili precej denarja tudi moji starši( bila sem zelo mlada) izselila jaz in otrok, morala bi ostati, tako pa me je bivši naplahtal zadržal vso premoženje zase jaz pa sem se z otrokom iz meseca v mesec komaj prebijala z minimalno plačo in vsemi stroški, ki so nastali mesečno , da sva imeli zgolj streho nad glavo.

Ne obžalujem pa dejstva da sem ga zapustila, to je bila edina pravilna poteza , ker v nasprotnem primerume danes nebi bilo več ta tem svetu. Ta človek me je po duševni plati skoraj ugonobil.
Silil me je v stvari o katerih raje nebi razlagala, zgolj zato da je zadovoljil svoje sprevržene spolne fantazije in zaradi katerih se nisem pobrala povsem do danes.

Edina stvar , ki jo iz tistega obdobja ne obžalujem je to da imam otroka.
Default avatar
Draga gospa Alenka, menim, da razmišljate narobe. Če iščete prejšnje napake in jih preučujete ne morete biti srečna danes in tu. Kar je bilo in kar ste delala narobe in si s tem podaljševala agonijo je bilo v preteklosti, katere ne živite več, ali jo?
Ker če bi resnično predelala stvari se ne bi več ukvarjala z njimi. Marveč bi bila sposobna reči v preteklosti mi je bilo lepo in grdo, sem se nekaj naučila, preučila, ljubila in sovražila. Partner ni bil slab, nisem bila slaba, vendar je čas pokazal svoje, da sva si preveč različna in svoje poti ne moreva nadaljevati skupaj, imava pa otroke, ki so enkratni in najini. Vzgajate jih sama,kot jaz svojega, vendar jih vzgojite v pokončne in krasne otroke. Pustite pa tudi drugim, da jih vzgajajo po svojih najboljših močeh. Pustite, ko dopustite, ste napredovala, ker dovolite. Če preprečuješ stvari nisi nič boljši od drugih. Veličastnost se kaže v stvareh dopuščanja in sprejemanja ljudi kakršni so, ne kakršne mi želimo.
Dovolite si iti dalje, odidite, ne pustite ranam, da izkrvavijo. Čezenj dajte obliž in dalje.

Želim vam vse naj naj....pa veselega pusta hrusta
Default avatar
IN KAJ ZDAJ je napisal/a:
Z večino bi se strinjala, ne pa z delom, zakaj "analiziraš" napake. To narediš iz preprosto enega in edinega razloga - da jih nikoli več ne ponoviš. Že sama osnova, da smo bili s tem partnerjem obstaja razlog, ki se skriva v naših čustvenih vzorcih, če jih ne ubesediš, jih ponavljaš tako dolgo, da končno dojameš. Torej imaš na tehnici - analiza in nikoli ne ponovi več in začni živeti lastno življenje, ali pa potučkaj in se prepusti, pa boš vedno znova naletaval na ljudi, ki te bodo zlorabljali (pa se tega v večini niti ne boš zavedal), koliko časa boš pa rabil, da to ugotoviš je pa...
»Ljudje bodo pozabili, kaj ste govorili,

ljudje bodo pozabili, kaj vse ste naredili ,

ne bodo pa pozabili,

kako so se v vaši družbi počutili.«
Default avatar
Katere pa so bitke, ki jih moraš izboriti in katere so tiste, ki so brezpredmetne? To težko sodimo za drugega. Konec konce, že odločitev da greš v bitko ni enostavna, torej se le redko odloči za kako brezpredmetno bitko.
Tudi pri meni je bilo raznih napak in dela "po domače" ogromno. In tudi jaz sem vsakemu povedala, kaj si o tem mislim, tudi sodnici v obraz, med obravnavo (mi je sicer s kaznijo zagrozila, ampak je pa vseeno upoštevala, kar sem ji rekla). Tudi sodniku v drugem postopku sem povedala, da ne bom odnehala, ker kar je odločil ni po zakonu in da me bo imel za vratom tako dolgo, dokler ne odloči tako, da v sodbi ne bo lukenj. Tako je bilo v prvem postopku (ločitev in vse kar spada zraven) in v naslednjem (omejitev stikov zaradi alkohola). Tako da se ne strinjam, da bi povedali tisto, kar nekdo hoče slišat. Poveš dejstva. Če jih nekdo ne razume, poveš še enkrat. Poveš kaj so tvoje zahteve in ponavljaš, dokler človek ne razume. Seveda z argumenti, zakaj misliš, da je to najboljša možnost, ne pa samo "zato ker jez tako hočem".
Default avatar
Draga gospa Alenka, se mi smilite, ker gledate tako ozkogledno, menite, da obstajajo samo vaši problemi, predvsem pa iz vaših besed sklepam, da pravzaprav niste dorasla situaciji in da je edina vaša napaka, ker dokazujete sama sebi, da niste naredila nič narobe in da so se slabi ljudje privlekli kar sami v vaše življenje, pa da vam ni bilo potrebno odpreti rok in jih sprejeti. Dokler razmišljate, da ste žrtev ljubezni, odnosa in ostalega ne morete postati ženska, kakršna bi lahko bila. Posledično temu pa ne razumete, da z vašim razmišljanje in odnosom SAMA PRIVLAČITE LJUDI V SVOJE ŽIVLJENJE IN STE JIH VEDNO. Ko boste spremenila SVOJ ODNOS DO LJUDI OKOLI SEBE, SE NASMEJALA, BO TUDI VAM POSIJALO SONCE V VAŠEM ŽIVLJENJU, meni je, dokler pa sem bila žrtev pa sonce do mene ni moglo.
Sami pa tako vedno naredimo, kot se nam zdi prav, jaz osebno pa poslušam tudi mnenje drugih ljudi, ker imajo tudi oni nekaj prav, ne samo jaz.
Delajte na osebni rasti, ste zelo zadaj, čeprav menite, da ste spredaj. Vso srečo... Upam, da sonce zagledate kmalu...Življenjske šole se ne da narediti, jo je potrebno izživeti in živeti.
Default avatar
Moj bivši je v osnovi bil čisto ok. Dokler ni začel preveč pit in postal nasilen. jaz nisem za to kriva, to je njegova odgovornost. Nimam česa analizirat, on se je moral naučit, da ima lahko družabno življenje tudi brez alkohola in da se težave rešuje drugače. torej tu nima smisla analizirat, ker to ni moja odgovornost.
Jaz sem se naučila svojo lekcijo in bi sedaj v trenutku zdvojkala (potencialnega) partnerja, kjer se mi zdi, da mu družabno življenje veliko pomeni, moja toleranca do pitja alkohola je zelo nizka, tudi prvi znaki agresivnega obnašanja bi mi takoj prižgali rdečo luč. To je moja lekcija, ki pa je ne mislim preveč analizirat, ker ne vidim smisla za to. Prevzemam odgovornost za tisto, kar mislim, da sem sama kriva. Predvsem bi morala deda nagnati veliko prej - mogoče bi se končalo drugače, ko še ni toliko zabredel. In sprejmem lekcijo, ki je podlaga za prihodnost. In ne prevzemam odgovornosti za tisto, za kar nisem kriva. Brez analiziranja.
Default avatar
No, če se pogovarjamo o preteklosti, to še ne pomeni, da smo preokupirani z njo. Hočeš nočeš je to del našega življenja in del nas.

Moderatorji

mag. Nataša Durjava , EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka
durjavaN
prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic E-posvet